Jedro

Prvostopenjsko sodišče je zaradi neizpolnjenega pogoja za dopustnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker pritožnica istočasno ni opravila zamujenega procesnega dejanja (vložila odgovor na tožbo), predlog kot nedopusten zavrglo. Ni res, da prvostopenjsko sodišče ne bi več smelo izdati izpodbijanega sklepa, čim je razpisalo narok za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker je s tem implicitno štelo, da predlog ni niti prepozen, niti nedovoljen. Dokler namreč sodišče o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne odloči, ima možnost izdati tudi z izpodbijanim sklepom sprejeto odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo predlog prvotožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica je v prvostopenjskem postopku predlagala vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo. V pritožbi ne izpodbija relevantnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da istočasno s predlogom ni vložila tudi odgovora na tožbo, kot ji to veleva 4. odstavek 117. člena ZPP, saj sama potrjuje ugotovitev sodišča, da je odgovor na tožbo vložila šele na naroku dne 12. 5. 2010, torej na naroku, ki ga je prvostopenjsko sodišče razpisalo zaradi obravnave njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Čim pa je tako, je prvostopenjsko sodišče zaradi neizpolnjenega pogoja za dopustnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker pritožnica istočasno ni opravila zamujenega procesnega dejanja (vložila odgovor na tožbo), predlog kot nedopusten zavrglo na podlagi 1. odstavka 120. člena ZPP. Zmotno pa je smiselno uveljavljano pritožbeno stališče, da prvostopenjsko sodišče ne bi več smelo izdati izpodbijanega sklepa, čim je razpisalo narok za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker je s tem implicitno štelo, da predlog ni niti prepozen, niti nedovoljen. Dokler namreč sodišče o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne odloči, ima možnost izdati tudi z izpodbijanim sklepom sprejeto odločitev. Če je to storilo šele na naroku za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, gre le za vprašanje ekonomičnosti in smotrnosti vodenja postopka v zvezi s predlogom, ne pomeni pa nobene bistvene postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

Tako se pokaže, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP dolžno ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica pritožničinega neuspeha v pritožbenem postopku.