Jedro

Socialne razmere in zdravstveno stanje tožnika in njegovih družinskih članov, je tožena stranka upoštevala, saj je v odločbi organa druge stopnje navedla pravilne razloge zaradi katerih, v konkretnem primeru, upoštevaje dohodke na družinskega člana in premoženje zavezanca, tudi ob upoštevanju slabšega zdravstvenega stanja tožnika in njegove žene, glede na višino dolga, plačilo dolga ne bo ogrozilo njihovega preživljanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Postojna je z odločbo navedeno v uvodu sodbe ugodil vlogi tožnika tako, da mu je kot zavezancu za plačilo davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki je na dan 28.4.2010 znašal 55,33 EUR, dovolil obročno plačilo v štirih mesečnih obrokih. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je davčni urad v postopku odločanja o vlogi tožnika z dne 22.2.2010 za odpis, delni odpis ali obročno plačilo davčnega dolga, na podlagi priloženih in po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov, v skladu s 101. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) in ob upoštevanju podrobnejših kriterijev, ki so določeni v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07, 102/07 – v nadaljevanju Pravilnik), ugotovil, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnika in njegovih družinskih članov 405,99 EUR mesečno na družinskega člana in da je zavezanec tudi lastnik več nepremičnin. S citiranjem 36. in 37. člena Pravilnika, tožniku pojasnjuje, da ugotovljeni mesečni dohodek presega cenzus (trenutno 226,80 EUR) določen za odpis davčnega dolga (2. odstavek 37. člena) in za delni odpis davčnega dolga (trenutno 358,45 EUR), določen v 1. odstavku 37. člena. Zato davčni urad na podlagi ugotovljen višine dohodkov, tožnika in njegove družine ter ob upoštevanju višine davčne obveznosti, ocenjuje, da s plačilom davčnega dolga v štirih obrokih ne bo ogroženo preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-31-201/2010-2 z dne 12.7.2010 zavrnilo tožnikov pritožbo zoper že navedeno odločbo davčnega urada.

Tožnik v tožbi navaja, da zaradi majhne pokojnine, nizkih dohodkov družinskih članov in slabega zdravstvenega stanja (žena je bolna, on je invalid) sam in družinski člani nimajo sredstev za plačilo položnic in za hrano. Zato si morajo denar za zdravila, položnice in hrano sposojati. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v odločbi organa druge stopnje in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za izpodbijano odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Za odlog, odpis, davčnega dolga kakor tudi za obročno plačilo davčnega dolga morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v 101. členu ZDavP-2, ugotovljeni po kriterijih določenih v Pravilniku, ki je citiran v izpodbijani odločbi.

Tožnik v tožbi ne navaja dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na v postopku ugotovljeni povprečni mesečni dohodek tožnika in njegovih družinskih članov in na ugotovljeno premoženjsko stanje, v katero sodi tako premično kot nepremično premoženje. Zanj tudi ni sporna višina davčnega dolga.

Po oceni sodišča pa je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede njegovih socialnih razmer in zdravstvenega stanja, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje v tožbi. V Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku je sicer res določeno, da je na zahtevo zavezanca potrebno upoštevati tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Socialne razmere in zdravstveno stanje tožnika in njegovih družinskih članov, pa je tožena stranka upoštevala, saj je v odločbi organa druge stopnje navedla pravilne razloge zaradi katerih, v konkretnem primeru, upoštevaje dohodke na družinskega člana in premoženje zavezanca, tudi ob upoštevanju slabšega zdravstvenega stanja tožnika in njegove žene, glede na višino dolga, plačilo dolga ne bo ogrozilo njihovega preživljanja.

Samo na podlagi pavšalnih navedb o slabem zdravstvenem stanju tožnika in njegove žene, brez konkretnih navedb o višini stroškov, ki zaradi zdravstvenega stanja nastajajo tožniku in njegovim družinskim članom, ob nesporno ugotovljeni višini povprečnega mesečnega dohodka (405,99 EUR) na družinskega člana, premoženju, v katero spadajo tudi druge nepremičnine in ne samo hiša tožnika, tudi po presoji sodišča s plačilom dolga (55,33 EUR) v štirih obrokih, ne more biti ogroženo preživljanje tožnika in njegove družine.

Glede na vse navedeno je sodišče, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.