Jedro

Za začasno odredbo, s katero je tožnik predlagal zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za začasno odredbo, tožnik nima pravnega interesa, saj je to, kar zahteva tožnik, izpolnjeno takoj, ko je vložena tožba s predlogom za izdajo začasne odredbe pod pogoji ZIZ oz. mu to priznava že sam zakon.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ZDR izrecno določa drugačne pogoje za izdajo začasne odredbe kot ZIZ in sicer v 3. odstavku 85. člena. Ker je ZDR specialnejši zakon kot ZIZ, za izdajo začasne odredbe zadostujejo pogoji, ki jih predpisuje ZDR. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga sta pogoja za izdajo začasne odredbe mnenje sindikata, ki se z odpovedjo ne strinja in predlog delavca za zadržanje odpovedi. V spornem primeru sta bila oba pogoja izpolnjena.

Pritožbeno sodišče je preiskusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS 26/99, 96/02) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preiskusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

V spornem primeru je tožnik s tožbo izpodbijal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27.10.1993 in hkrati predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži učinkovanje odpovedi do pravnomočnosti odločitve o začasni odredbi. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obširno povzema tožbene navedbe in ugotavlja, da je začasna odredba predlagana v skladu s 3. odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS 40/2002).

Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da je podlaga za izdajo začasne odredbe podana v 85. členu ZDR; citirana določba ne določa pogojev za izdajo začasne odredbe.

Podlago za izdajo začasnih odredb v delovnih sporih nudita Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS 19/94), ki pride v poštev, kadar se sodišče samo odloči, da bo izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti in Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS 51/98), ki pride v poštev, kadar izdajo začasne odredbe predlaga stranka.

ZDR v 85. členu ureja položaj delavca, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Če sindikat, ki ga delodajalec na predlog delavca obvesti o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali razloga nesposobnosti, nasprotuje odpovedi in če delavec zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje po zakonu ne učinkuje do poteka roka za arbitražno oz. sodno varstvo. V spornem primeru je sindikat nasprotoval redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ker je tožnik tako zahteval, je bilo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zadržano do izteka roka za vložitev tožbe (priloga A22).

Zakon nadalje v 3. odstavku 85. člena ureja pravni položaj delavca od vložitve tožbe in določa, da se zadržanje učinkovanja odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če delavec hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe. V tem primeru se zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvrši po zakonu samem. Nadaljnja usoda zadržanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je odvisna od odločitve sodišča, ki v skladu z določbami ZIZ izda začasno odredbo, če je to potrebno zaradi zavarovanja terjatve ali preprečitve sile oz. škode in če je terjatev verjetno izkazana, skratka, če so izpolnjeni predpisani pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve. Če sodišče izda začasno odredbo, delavec s tem doseže, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne nastopi vse do pravnomočnosti odločitve o zakonitosti dane odpovedi.

Določba, na katero se sklicuje tožnik in jo povzema tudi sodišče prve stopnje, začasno odredbo omenja le kot skrajni rok, do katerega se zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po zakonu samem. Česa drugega v zvezi z začasnimi odredbami določba ne vsebuje, zlasti pa ne določa pogojev za predlaganje in izdajo začasne odredbe.

Tožnik ni predlagal začasne odredbe, ki naj bi zadržala učinkovanje odpovedi do pravnomočnosti odločitve o glavnem zahtevku, kar je tudi smisel začasnih odredb. Tožnikov predlog je nesmiseln. Predlagal je nekaj, kar mu zagotavlja zakon sam. Že zakon namreč določa, da se ob vloženem predlogu zadržanje nadaljuje do odločitve sodišča, kar pomeni do pravnomočnosti odločitve o predlogu. Učinki odpovedi torej v vsakem primeru, tudi če sodišče predlog zavrne, nastopijo šele po pravnomočni odločbi sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Za začasno odredbo v predlagani vsebini torej ni pravnega interesa, saj je to, kar zahteva tožnik, izpolnjeno takoj, ko je vložena tožba s predlogom za izdajo začasne odredbe pod pogoji ZIZ oz. mu to, kar je tožnik predlagal z začasno odredbo, priznava že zakon sam.