Jedro

I. Prisotnost na delu v skladu z rednim delovnim razporedom je tudi po novem ZDR ena od bistvenih obveznosti delavca, ki je pogoj za uresničitev drugih pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. II. Čeprav ZDR ne določa število dni neupravičene odsotnosti, kot kriterija za opredelitev hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje 111. člena ZDR, sodišče zaključuje, da je samovoljno izrabo letnega dopusta, ki je pogojevala 10-dnevno neupravičeno odsotnost z dela, gotovo šteti za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pogojuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20.8.2003 in priznanje pravic iz delovnega razmerja od tega datuma dalje. Ugotovilo je, da je bil zaradi tožnikovega samovoljnega koriščenja letnega dopusta v času od 23.7.2003 do 5.8.2003 oziroma namerne neupravičene odsotnosti z dela v tem času podan zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovljenem utemeljenem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je soglašalo z razlogi, ki jih je v sporni odpovedi navedla tožena stranka, to je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena zato, ker tudi iz razlogov generalne prevencije ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04). Sodišče se ni opredelilo do obstoja bistvenega pogoja za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je do obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. V zvezi s tem je sodišče sicer povzelo navedbo tožene stranke iz izredne odpovedi, da bi glede samovoljnega koriščenja letnega dopusta vzoru tožnika lahko sledili tudi ostali delavci, kar bi onemogočilo organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki. Pri tem pa sodišče ni ugotovilo, da tožena stranka na račun upoštevanja želja drugih delavcev ni upoštevala možnosti za počitek in rekreacijo tožnika ter njegove družinske obveznosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj na podlagi 3. odstavka 370. člena ZPP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti.

Ne drži očitek, da se sodišče ni opredelilo do enakopravnosti obravnavanja tožnika pri odobritvi časa izrabe letnega dopusta. Nasprotno, sodišče je izrecno ugotovilo, da je imel tožnik enako kot drugi delavci možnost formalno sporočiti svoje želje o času izrabe letnega dopusta, pa tega ni storil. Pravočasno mu je bilo posredovano obvestilo o odmeri in času izrabo letnega dopusta (v obliki odločbe), v katerem je bil celo izrecno obveščen o možnosti pisne zahteve za varstvo pravic, če bi menil, da so s tako odmerjenim in določenim koriščenjem letnega dopusta njegove pravice iz delovnega razmerja kršene, pa je prevzem obvestila odklonil in kršitve pravic pri toženi stranki v smislu določb 1. odstavka 204. člena ZDR ni uveljavljal. Ob gornjih ugotovitvah bi lahko bile okoliščine v zvezi s predhodnim razporedom izrabe letnega dopusta predmet tega delovnega spora le v primeru, če bi po izdaji pisnega obvestila prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin. Ne glede na to je sodišče z izvedbo ustreznih dokazov preverilo navedbe tožene stranke glede zahtev njenega proizvodnega procesa v poletnih mesecih in dejansko omejenih možnosti hkratne izrabe letnega dopusta večjega števila delavcev in hkrati ugotovilo, da je tožnik samski brez otrok, pa je kljub temu že predhodno leto koristil letni dopust v podobnem poletnem terminu, tako da mu tudi po ugotovitvah sodišča, glede na enakopravno obravnavo sodelavcev tožena stranka ni bila dolžna omogočiti koriščenja dopusta v spornih dneh.

V skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V skladu z 2. alineo 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Glede na to, da je bil tožnik že več mesecev prej formalno pisno obveščen, da ne more računati na izrabo letnega dopusta koncem meseca julija in v začetku meseca avgusta, ter da mu je nastop izrabe dopusta neposredno pred spornim obdobjem izrecno zavrnil tudi neposredno nadrejeni delavec, sta nižji sodišči utemeljeno zaključili, da je šlo s strani tožnika za naklepno ravnanje, to je samovoljno izrabo dopusta oziroma namerno neupravičeno odsotnost z dela v času od 23.7.2003 do 5.8.2003. Glede na definicijo delovnega razmerja v 4. členu in glede na določbe 1. odstavka 31. člena ZDR, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in to v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, je prisotnost na delu v skladu z rednim delovnim razporedom tudi po novem ZDR ena od najbolj bistvenih obveznosti delavca, ki je pogoj za uresničitev drugih pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, tako s strani delavca kot s strani delodajalca. Čeprav ZDR ne določa števila dni neupravičene odsotnosti, kot kriterija za opredelitev hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alinee 111. člena ZDR, sodišče ugotavlja, da je samovoljna izraba letnega dopusta, ki je pogojevala desetdnevno neupravičeno odsotnost z dela, v pogojih ugotovljenih zahtev delovnega procesa pri toženi stranki gotovo šteti za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki v smislu navedene določbe ZDR pogojuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na pomen zagotavljanja delovnega procesa v času izrabe dopustov in ob tem, da je tožena stranka svojim delavcem s pravočasnim pisnim obveščanjem o odmeri in razporedu izrabe letnih dopustov tudi formalno omogočala, da se vse dileme glede izrabe letnega dopusta pravočasno razčistijo, pa se tožnik teh možnosti ni poslužil, revizijsko sodišče soglaša, da se je tožena stranka v sporni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno sklicevala tudi na razloge generalne prevencije, saj je vzdrževanje načrtne izrabe koriščenja letnih dopustov z vidika njene dejavnosti zanjo očitno bistvenega pomena. Tudi zato je utemeljeno štela, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka in se je zato v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR zakonito odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na povedano pri izdaji izpodbijane sodbe ni prišlo niti do zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in niti do zmotne uporabe materialnega prava. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.