Up-284/99

15.12.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopata B. B., odvetnica v Z. in C. C., odvetnik v V. na seji senata dne 15. decembra 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 220/99 z dne 17. 9. 1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 564/99 z dne 11. 8. 1999 in sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 361/99 z dne 23. 7. 1999 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je dne 8. 11. 1999 po svoji pooblaščenki odvetnici B. B. vložil ustavno pritožbo zoper v izreku navedene sodne odločitve o podaljšanju pripora, izdane na podlagi preizkusa po drugem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 72/98 in 6/99 - v nadaljevanju: ZKP) po izreku obsodilne sodbe. Pripor zoper pritožnika je bil odrejen in nato nekajkrat podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožnik meni, da mu je bila z izpodbijanimi odločbami kršena pravica do osebne svobode (19. člen Ustave), kot jo določa 20. člen Ustave, in predlaga, da Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep, s katerim je bil pripor zoper njega podaljšan, odpravi ter ga nadomesti z milejšim ukrepom, hišnim priporom.

2.Do navedene kršitve človekovih pravic naj bi prišlo zaradi zgolj pavšalnega zatrjevanja sodišč, da se razlogi, ki so narekovali odreditev in podaljšanje pripora, niso spremenili.

3.Dejansko pa naj bi se razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen, bistveno spremenili, saj naj bi pritožnikova mati v predlogu za odpravo pripora dne 22. 6. 1999 navedla, da lahko denarno skrbi za pritožnika in da zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja potrebuje sinovo pomoč. Poleg tega naj bi bil kazenski postopek, ki se je poleg obravnavanega vodil zoper pritožnika, dne 8. 9. 1999 pravnomočno ustavljen. Okoliščine in teža kaznivega dejanja pa po mnenju pritožnika same po sebi še ne utemeljujejo zaključka, da bo kaznivo dejanje ponovil, tudi zato, ker naj bi ga že skoraj leto dni trajajoč pripor in dosedanji postopek spametoval.

4.Dne 16. 11. 1999 je Ustavno sodišče prejelo ustavno pritožbo zoper iste sodne odločitve, ki jo po pritožnikovem pooblastilu v njegovem imenu vložil C. C. odvetnik v V. Tudi v tej ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do osebne svobode, ker se ne strinja s sklepanjem sodišč, da se okoliščine, ki so bile odločilne za odreditev pripora, niso spremenile. Meni, da pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi in da sodišče ni pretehtalo možnosti uporabe milejših ukrepov. Zatrjuje pa tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), ker naj bi mu bila sodba Vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti, vročena en mesec in pol po odločitvi.

5.Ustavno sodišče je zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ustavni pritožbi združilo.

6.Eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe je, da so zoper izpodbijani posamični akt izčrpana vsa (redna in izredna) pravna sredstva. Ta pogoj ne velja le za posamični akt kot celoto, temveč tudi za vsako zatrjevano kršitev, na katero pritožnik opira svojo ustavno pritožbo. To pomeni, da z ustavno pritožbo ni mogoče izpodbijati posamičnega akta iz razlogov, ki jih pritožnik ni uveljavljal že v rednih in izrednih pravnih sredstvih, ki so mu bila pred tem na voljo.

7.Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena le zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker naj bi pri odločanju o podaljšanju pripora na prvi stopnji sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, saj je bila predsednica razpravljajočega senata v obravnavani zadevi. Ker pritožnik v izrednem pravnem sredstvu ne izrecno ne vsebinsko ni uveljavljal razlogov, s katerimi v ustavni pritožbi utemeljuje kršitev pravice do osebne svobode, glede te kršitve ni izčrpal pravnih sredstev, ki jih je imel na razpolago.

8.Prav tako pa ni izčrpal vseh pravnih sredstev glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu pred Vrhovnim sodiščem. Vrhovno sodišče je o zahtevi za varstvo zakonitosti že odločilo in sodbo vročilo pritožniku. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena ustavna pravica, je torej že prenehalo. V takem primeru pa lahko pritožnik morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve te pravice uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnik ni izkazal, da bi sodno pot pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristil, zato tudi glede zatrjevane kršitve pravice iz 23. člena Ustave ni izčrpal vseh pravnih sredstev (tako tudi v sklepu Ustavnega sodišča št. Up- 74/98 z dne 16.12.1998 - OdlUS VII, 251).

9.Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni izpolnjena, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Miroslava Geč- Korošec.

Predsednica senata

dr. Mirjam Škrk