Jedro

Sodišče lahko s sodbo ugodi le zahtevku z dejansko podlago v tožbenih trditvah, ki imajo ob ustrezni aplikaciji materialnega prva za posledico utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 91.804,37 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe od zneskov: 58.420,96 EUR od dneva izreka sodbe naslovnega sodišča, od 29.864,63 EUR od izreka sodbe naslovnega sodišča, od 12.518,78 EUR od 1.1.2003, ter da je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Prvo sodišče je tožeči stranki še naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.256,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in tožnici prizna pravica do plačila odškodnine za materialno in nematerialno škodo, podredno pa, da se pritožbi tožnice ugodi in postopek vrne Okrožnemu sodišču v Celju v ponovno odločanje. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Na pritožbene trditve glede nejasnosti in nelogičnosti obrazložitve sodbe, glede nasprotij med razlogi sodbe o prenehanju delovnega razmerja v povezavi s stalnim bivališčem in državljanstvom, o dejanski in pravni podlagi zahtevka, o zastaranju in vsebinski opredelitvi škode, velja v delu, v katerem se te navedbe nanašajo na kršitve določb pravdnega postopka, odgovoriti, da kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni podana (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP).

Pritožba meni, da prvostopni zaključek, da tožeča stranka škode ni vsebinsko opredelila in definirala (izhajajoč iz drugega odstavka na sedmi strani izpodbijane sodbe), ni pomemben, ker je razlog za zavrnitev tožbe v zastaranju tožbenega zahtevka. Zato velja sprva pojasniti, da je prvo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo tako iz razloga, ker je ugotovilo, da je tožničina terjatev zastarala, kot tudi iz razloga, ker je ugotovilo, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (t.i. sklepčnost tožbe - prvi odstavek 180. člena ZPP).

Pritožba prvostopnih ugotovitev glede nesklepčnosti niti ne izpodbija. Sklepčnost tožbe je institut, ki od tožeče stranke zahteva, da navede vso tisto dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje tožbeni zahtevek v celoti. V odškodninskih sporih to pomeni, da mora tožnik navesti tudi vse oblike in celotni obseg škode, za katero zahteva plačilo odškodnine. Tako mora tožeča stranka določno navesti, kakšna oblika pravno priznane škode je bila zaradi protipravnosti, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, povzročena v sferi oškodovanca. Vsaka sprememba določenega stanja na slabše, kot škodo razumemo v vsakdanjem jeziku, namreč še ne pomeni odškodninske odgovornosti.

Za pravno presojo dejanske podlage pravilnosti prvostopnega zaključka, da tožnica ni navedla toliko dejstev, da bi bila omogočena jasna identifikacija zahtevka in njegova ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, je prvo sodišče tako ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki jih pritožba niti ne izpodbija: da je bila tožnica v okviru materialnega procesnega vodstva pozvana na dopolnitev svojih navedb, da je tožnica v tožbi in po dopolnitvi glede škode, za katero je zahtevala plačilo odškodnine, navajala, da je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke (izbrisa iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije) trpela škodo zaradi nezmožnosti zaposlitve, ostalo škodo pa je opredelila kot psihofizično trpljenje, psihične in fizične težave, duševno stisko, splošne družinske težave s posledično razvezo zakonske zveze, zaskrbljenost za svojo usodo, usodo svoje družine, položaj brez socialne varnosti in “cel niz drugih neugodnosti”, da je tožnica zato zahtevala odškodnino zaradi prenehanja delovnega razmerja (58.420,96 EUR), odškodnino za psihofizično trpljenje (20.864,63 EUR) in odškodnino za številne druge neugodnosti (12.518,78 EUR).

Prizadetost, ki jo oškodovanec trpi s tem, ko mu preneha delovno razmerje, ker je bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije in se zato ne more ponovno zaposliti, ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. V kolikor se ta zahtevek nanaša na premoženjsko škodo, bi morala tožnica glede izgubljenega zaslužka navesti in dokazovati kolikšno plačo bi imela glede na normalen tek stvari, če ne bi bilo škodnega dogodka (155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju: ZOR, oziroma 132. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju: OZ). Glede zahtevane odškodnine za psihofizično trpljenje in odškodnine za številne druge neugodnosti pa velja pojasniti, da prizadetosti, ki jih oškodovanec trpi zaradi posega v osebnostne pravice, še niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, saj mora kršitev povzročiti katero izmed škodnih posledic (telesne bolečine, strah, duševne bolečine – tako po prvem odstavku 200. člena ZOR kot po prvem odstavku 179. člena OZ). Kakšnih takšnih posledic oziroma dovolj določnih trditev glede takšnih posledic pa tožnica ni navedla.

Ker pravo le za pravno priznano škodo kot sankcijo določa odškodninsko odgovornost, in ker sodišče lahko s sodbo ugodi le zahtevku z dejansko podlago v tožbenih trditvah, ki imajo ob ustrezni aplikaciji materialnega prava za posledico utemeljenost tožbenega zahtevka, se izkaže zaključek prvega sodišča glede nesklepčnosti tožbe za pravilnega. Ker je nesklepčnost že sama po sebi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, se pritožbene trditve, ki so usmerjene v izpodbijanje pravilnosti prvostopne odločitve, da je zahtevek zastaran, hkrati izkažejo za nebistvene.

Pritožba odločitev o stroških izpodbija le v toliko, kolikor meni, da odločitev o glavni stvari ni pravilna. Zato je bil v tem delu opravljen le preizkus kršitev, na katere mora sodišče ob odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker se je tako izkazalo, da kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, niso podani, ter da ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je zato izkazala za neutemeljeno, zavrniti. Odločitev prvostopnega sodišča, po kateri pogoj za vsebinsko utemeljenost zahtevka ni izpolnjen, pa je bilo potrebno potrditi (353. člen ZPP).