Jedro

V zvezi s subjektivnimi okoliščinami, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje izpostavilo obdolženčeve negativne lastnosti kot sta velika mera vztrajnosti, zahrbtnosti ter odločnosti izvršiti očitano kaznivo dejanje umora. O teh lastnostih je utemeljeno sklepalo na podlagi ugotovitev, da naj bi obdolženec prišel domov k oškodovancu, ki je njegov dolgoletni znanec, pod pretvezo, da mu bo vrnil dolgovani denar, naj bi s seboj prinesel nož, kar kaže na njegovo premišljeno ravnanje, ter naj bi oškodovanca nato napadel z nožem in ga poškodoval v predelu vitalnih delov njegovega telesa, vendar se naj ne bi ustavil zgolj pri dveh vbodih v stanovanju, temveč naj bi oškodovanca napadal z nožem še naprej, tudi na hodniku bloka, kamor je oškodovanec zbežal pred obdolžencem, kot tudi po tem, ko je sosed potegnil oškodovanca v stanovanje, saj naj bi obdolženec nadaljeval z napadom tako, da je poskušal na silo vstopiti v stanovanje soseda in preprečeval zaprtje vrat s tem, da naj bi odrival vrata, sosed pa je moral uporabiti vso silo, da je vrata vendarle zaprl.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega A. A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženca nemudoma izpusti na prostost, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila določila petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso izkazane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju z zagovornico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, realna in konkretna ponovitvena nevarnost, ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Uvodoma je sicer potrebno pritrditi ugotovitvam zagovornice, da sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijanega sklepa navaja, da je obdolženec v postopku zaradi kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in da tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opisuje razloge, kot da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, čeprav se obdolžencu z vloženo obtožnico očita kaznivo dejanje poskusa umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in z verjetnostjo storitve ravno tega kaznivega dejanja v razlogih sklepa tudi operira sodišče prve stopnje, vendar s tem ni izkazana pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Kljub izpostavljeni pomoti namreč razlogi v izpodbijanem sklepu niso nejasni, pomanjkljivi in v nasprotju z vsebino listin, saj je kljub ugotovljeni napaki prepričljivo in pravilno obrazložen zaključek, da so izkazani vsi pogoji za podaljšanje pripora zoper obdolženca, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v vloženi obtožnici, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov, na katerih slednji sloni in na katerih temelji tudi vložena obtožnica. Dokazi izvedeni tekom preiskave so namreč dodatno potrdili utemeljen sum, saj so zaslišane priče v bistvenem potrdile, kar so navajale že v predkazenskem postopku, utemeljen sum pa so dodatno potrdila pridobljena izvedenska mnenja sodne izvedenke za sodno medicino, sodnega izvedenca klinične psihologije in sodne izvedenke za psihiatrijo. Iz povzetega jasno izhaja, da se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na obtožnico, kot zmotno meni zagovornica, temveč na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, hkrati pa je v nadaljevanju obrazložitve povzelo bistveno vsebino dokazov, na katerih temeljijo zaključki o obstoju utemeljenega suma in sicer vsebino izpovedb zaslišanih prič B. B., C. C., oškodovanca D. D., njegove partnerke E. E., oškodovančeve mame F. F., obdolženčeve partnerke G. G. ter bistveno vsebino izvedenskih mnenj izvedenca za psihologijo dr. H. H., izvedenke sodno medicinske stroke prim. dr. I. I. ter izvedenke za psihiatrijo prim. asist. dr. J. J., kot tudi poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija o sledovih krvi na rezilu noža, črni jakni in rokavicah, ki so bili zaseženi obdolžencu ob hišni preiskavi. Nenazadnje pa ni mogoče spregledati niti okoliščin, da je obdolženec sam ob klicu na številko 113 dejanje priznal. 7. Glede na povzeto vsebino tekom preiskave pridobljenih dokazov, kot izhaja iz točk 7 do 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je povsem logičen in izkustveno sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na zbrane dokaze izkazan utemeljen sum, da naj bi 28. 1. 2022 obdolženec prišel na dom k oškodovancu z masko na obrazu in kapuco čez glavo ter v črnih oblačilih in rokavicah, nato pa v prištevnem stanju in z namenom, da bi oškodovancu odvzel življenje, le-tega z nožem, ki ga je prinesel s sabo in ga je imel skritega v oblačilih, zabodel v predel vratu in pri tem ravnal z direktnim naklepom, saj se ni ustavil niti ko je oškodovanec pred njim bežal in mu govoril, da ga bo ubil. Zagovornica prepričljivosti takih zaključkov ne more omajati z zatrjevanji, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo zagovor obdolženca, da ne obstajajo nobeni dokazi, ki bi potrjevali, da bi imel obdolženec namen ubiti oškodovanca, da pa se obdolženec oškodovanca tudi boji, ker mu je grozil zadnja tri leta, da ne obstajajo nobenih dokazi, ki bi potrjevali, da bi obdolženec imel namen ubiti oškodovanca iz koristoljubnosti in da je tudi obdolženčeva partnerka povedala, da ne ve nič povedati o izsiljevanju ter grožnjah, ker ji o tem obdolženec ni nič povedal, saj s takimi navedbami podaja lastno dokazno oceno, ki presega meje preizkusa izpodbijanega sklepa oziroma zaključka o obstoju utemeljenega suma. Utemeljen sum namreč pomeni, da je verjetnost, da je določena oseba storila specifično kaznivo dejanje, konkretno tisto, ki je opisano v obtožbi, večja od verjetnosti, da ga ni storila. Ta verjetnost se ocenjuje na podlagi količine in vsebine tekom postopka pridobljenih dokazov, medtem ko je podrobnejša analiza izvedenih dokazov ter ocena njihove verodostojnosti prepuščena razpravljajočemu senatu po končani glavni obravnavi. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov pridobljenih v predkazenskem postopku ter tekom preiskave, zaključilo, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve očitanega mu kaznivega dejanja poskusa umora, ni v ničemer zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kot neutemeljeno navaja zagovornica v pritožbi.

8. Tudi zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo obrazložilo v 24. točki obrazložitve (na straneh 12 do 14) izpodbijanega sklepa. Tako je kot objektivne okoliščine izpostavilo predvsem težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo izvršeno očitano kaznivo dejanje. Pri tem je pri opredelitvi teže kaznivega dejanja, ki se odraža v predpisani kazni, pomotoma izhajalo iz kvalifikacije dejanja, ki se je očitala obdolžencu v sklepu o uvedbi preiskave in navedlo, da je za poskus kaznivega dejanja uboja predpisana zaporna kazen od 5 do 15 let zapora, ko je ob sicer obrazloženem utemeljenem sumu storitve poskusa kaznivega dejanja umora, slednje zgolj pomotno kvalificiralo kot poskus kaznivega dejanja uboja. Z obtožnico se obdolžencu očita težje kaznivo dejanje in sicer poskus umora, za katerega pa je predpisana kazen najmanj 15 let zapora.

9. Kot okoliščine in način storitve kaznivega dejanja pa je sodišče prve stopnje izpostavilo, da naj bi obdolženec oškodovanca zabodel z nožem dvakrat v vitalni del telesa tako močno, da je drugi vbod prebodel celoten trup poškodovanca vse do lopatice in je bilo ob tem poškodovanih več arterij, kar nedvomno kaže na obdolženčev zavržni namen in odločenost dokončati dejanje, ki pa je zgolj zaradi pravočasne pomoči sosedov ter nadaljnje ustrezne zdravniške pomoči ostalo pri poskusu. V zvezi s subjektivnimi okoliščinami, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, pa je sodišče prve stopnje izpostavilo obdolženčeve negativne lastnosti kot sta velika mera vztrajnosti, zahrbtnosti ter odločnosti izvršiti očitano mu kaznivo dejanje umora. O teh lastnostih je utemeljeno sklepalo na podlagi ugotovitev, da naj bi obdolženec prišel domov k oškodovancu, ki je njegov dolgoletni znanec, pod pretvezo, da mu bo vrnil dolgovani denar, naj bi s seboj prinesel nož, kar kaže na njegovo premišljeno ravnanje, ter naj bi oškodovanca nato napadel z nožem in ga poškodoval v predelu vitalnih delov njegovega telesa, vendar se naj ne bi ustavil zgolj pri dveh vbodih v stanovanju, temveč naj bi oškodovanca napadal z nožem še naprej, tudi na hodniku bloka, kamor je oškodovanec zbežal pred obdolžencem, kot tudi po tem, ko je sosed potegnil oškodovanca v stanovanje, saj naj bi obdolženec nadaljeval z napadom tako, da je poskušal na silo vstopiti v stanovanje soseda in preprečeval zaprtje vrat s tem, da naj bi odrival vrata, sosed pa je moral uporabiti vso silo, da je vrata vendarle zaprl. Vse to kaže na trdno odločenost obdolženca, da kaznivo dejanje dokonča, kar se kaže tudi v tem, da naj bi obdolženec na drugi strani vrat glasno zahteval, da naj vrata odprejo in z neznanim predmetom udarjal po zaprtih vratih, ob tem pa razbil stikalo zvonca in povzročil vidne poškodbe na vratih. Pri presoji subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca za klinično psihologijo, ki je ocenil, da sta samopodoba in socialno funkcioniranje obdolženega odvisna od zunanjih informacij, ki jih pridobi preko drugih ljudi in če te niso v skladu z njegovimi predstavami, ki so egocentrične, precenjene in znotraj katerih se zelo visoko vrednoti, lahko na takšne frustracije reagira z negativizmom, zamero in agresijo. Čeprav naj bi obdolženec večino časa nadzoroval svoja emocionalna stanja in vedenje, pri njem mestoma prihaja do intenzivnih čustvenih stanj, ki jih ne zmore ali pa noče nadzorovati in v takih primerih reagira nezrelo, impulzivno in lahko tudi nasilno. Sodišče pa tudi ni spregledalo, da iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za psihiatrijo izhajajo ugotovitve o zlorabi psihoaktivnih sredstev in da je pri obdolžencu izkazana mejna osebnostna motnja, katere značilnosti so svojsko mišljenje, čustvena labilnost, egocentričnost in pomanjkanje sposobnosti vživljanja v čustva druge osebe, projeciranje krivde navzven oziroma minimaliziranje lastnega deleža, težave v medosebnih odnosih, impulzivnost v situacijah, ki jih posameznik ne more predelati in črno belo videnje sveta. Ob vseh navedenih okoliščinah je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklepalo na resno, konkretno in realno ponovitveno nevarnost, da bo v primeru izpustitve na prostost obdolženec s kaznivimi dejanji nadaljeval, drugačne navedbe zagovornice pa ocenilo kot neutemeljene.

10. Glede na povzete razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj ponovitvene nevarnosti, vsekakor ni mogoče trditi, da so razlogi izpodbijanega sklepa pomanjkljivi, niti ni mogoče slediti niti pavšalnim pritožbenim navedbam, da na strani obdolženca ni podana realna nevarnost ponovitve določenega, specifičnega kaznivega dejanja in da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zaključilo drugače. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je s tako obrazložitvijo sodišče prve stopnje ustrezno sledilo napotkom iz odločb Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 ter ostalih, ki jih zagovornica izpostavlja v pritožbi, in da je sklep o ponovitveni nevarnosti utemeljen na življenjskih izkušnjah. Sodišče prve stopnje pri presoji ponovitvene nevarnosti ni spregledalo dejstva, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan in da ni zabeležen v kazenski evidenci, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavilo, da sicer drži, da obdolženec še ni bil obsojen za kazniva dejanja ter poudarilo, da ni samo predkaznovanost temelj ponovitvene nevarnosti, ker lahko le-ta sloni tudi na izjemni teži in načinu očitanega kaznivega dejanja, iz katerega je mogoče sklepati na negativne osebne lastnosti, ki utemeljujejo priporni razlog, kar je glede na zgoraj opisano v predmetni zadevi nedvomno izkazano. Prav tako ni spregledalo izpovedb njegove partnerke, ki je na zaslišanju obdolženca opisala kot izredno prijaznega, nenasilnega, sočutnega človeka, pač pa je upoštevalo, da iz klinično psihološkega izvedenskega mnenja izhaja, da je obdolženec v svojem funkcioniranju egocentričen in kljub svoji nagnjenosti k bližnjim in ljubečim odnosom želi preko njih pridobiti predvsem ugodnosti zase, da sta njegova samopodoba in socialno funkcioniranje odvisna od zunanjih informacij, ki jih pridobi preko drugih ljudi in je v primeru, ko se počuti ponižanega, ogrožanega, ali če ima občutek, da ga okolica ne ceni v tako visoki meri, kot sam ceni sebe, lahko potencialno reagira zelo nasilno. Poleg tega pa je tudi neutemeljeno ocenjevanje zagovornice, da je nepravilna ugotovitev izvedenke, da obstaja možnost, da bi obdolženec ponovno odreagiral z vedenjem, ki lahko ogroža življenje ali telo drugih oseb, če bi bil izpostavljen dolgotrajnemu hudemu stresu. S slednjimi navedbami se zagovornica že spušča v dokazno oceno pridobljenih dokazov, ki presega obseg preizkusa izpodbijanega sklepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj.

11. Prav tako pa je na podlagi razpoložljivih dokazov utemeljeno sklepanje sodišča o veliki meri obdolženčeve vztrajnosti pri izvršitvi kaznivega dejanja, o zavrženosti in zahrbtnosti. O tem je sodišče utemeljeno sklepalo na podlagi okoliščin, v katerih naj bi bilo dejanje storjeno oziroma iz načina storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Tako tudi pritožbena izpostavljanja okoliščine, da naj bi obdolženec živel v urejenih družinskih razmerah, da ima partnerko, redno zaposlitev in nasploh urejeno življenje, ne predstavlja zadostne podlage za sklepanje, da ponovitvena nevarnost ni izkazana. Ker gre za okoliščine, ki so pri obdolžencu obstajale že v času storitve kaznivega dejanja, ki ga je obdolženec utemeljeno osumljen in ki sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ko nevarnost ponovitve tovrstnih kaznivih dejanj ni v korelaciji z urejenimi družinskimi razmerami in zaposlitvijo storilcev in pri katerih zaradi močnega ogrožanja varnosti drugih oseb za uporabo strožjega osebnega omejevalnega ukrepa zadošča že manjša stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, s takimi navedbami zagovornica ne more doseči drugačne presoje ponovitvene nevarnosti.

12. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni navedlo nobenih novih okoliščin, ki bi utemeljevale podaljšanje pripora in da zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pri odločanju o podaljšanju pripora ni dolžno utemeljevati svoje odločitve z dodatnimi ugotovitvami glede izpolnjevanja pogojev za pripor, temveč se lahko sklicuje na že ugotovljene okoliščine, če se le-te od odreditve pripora dalje niso v ničemer spremenile. Ker je sodišče prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti utemeljeno sklepalo na podlagi izjave oškodovanca in prič, ki sicer prvega napada in vbodov (v oškodovančevem stanovanju) nista zaznali, sta pa zaznali poskus nadaljevanja napada in namen dokončanja kaznivega dejanja, ko naj bi obdolženec poskušal vstopiti tudi v stanovanje sosedov, kamor se je zatekel oškodovanec, so neutemeljeni očitki, da je zmoten zaključek sodišča, da je imel obdolženec trdno namero, da oškodovanca življenjsko poškoduje in da to svojo namero dokonča. Zaključki izpodbijanega sklepa glede ponovitvene nevarnosti pa glede na vse navedeno tudi niso pomanjkljivi in nerazumljivi ter v nasprotju z dokazi, ki so v spisu, kot to navaja zagovornica v pritožbi.

13. Tudi v zvezi z neogibno potrebnostjo in sorazmernostjo pripora zagovornica sodišču neutemeljeno očita, da v sklepu ni navedlo nobenih konkretnih razlogov in da je le-ta zato pomanjkljiv, nerazumljiv in obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč v 25. točki obrazložitve utemeljeno zaključilo, da je pripor pri obdolžencu še vedno neogibno potreben in sorazmeren v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode posameznika, da se prepreči obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ker sta teža očitanega kaznivega dejanja in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine take narave, da pretehtata nad njegovo pravico do osebne svobode. Tak zaključek pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi v celoti pravilen glede na to, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obdolženec poskušal oškodovancu vzeti življenje in to na zahrbten način, saj ni nobenega dvoma, da pravica do življenja in zdravja pretehtata nad pravico do osebne svobode, v katero je poseženo z odrejenim ukrepom pripora. Utemeljeno pa je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da je pripor v tem trenutku edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo zagotoviti varnost oškodovanca, njegovega zdravja in življenja ter da z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči tega cilja, pri čemer pa je zlo, ki bo z omejitvijo gibanja povzročeno obdolžencu, nedvomno manjše od zla, ki naj bi ga z izvršitvijo očitanega dejanja povzročil oškodovancu. Poleg tega je sodišče prve stopnje ocenilo, da glede na zgoraj obrazloženo vztrajnost, odločnost in intenzivnost pri izvrševanju očitanega dejanja ni mogoče utemeljeno sklepati o obdolženčevi pripravljenosti na sodelovanje v primeru morebitnega izvrševanja milejšega omejevalnega ukrepa. Ob takih razlogih pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi pogoj neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora utemeljen in tudi zadovoljivo obrazložen, zaradi česar so očitki o absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka in zmotni ugotoviti dejanskega stanja neutemeljeni.

14. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišča prve stopnje.