Jedro

V upravnem postopku in na glavni obravnavi je tožnik navajal, da je v prvem postopku navajal bratovo ime, ker so ga domači začeli tako klicati po tem, ko je njegov brat, ki naj bi bil njegov dvojček, umrl. Na glavni obravnavi pa ni znal pojasniti, zakaj se v Nemčiji ni predstavil z istim imenom, kot prvič v Sloveniji. Prav tako ni pojasnil, zakaj je navajal različne datume rojstva. Zato je po presoji sodišča tožbena trditev, da gre za tožnikovo zmoto v imenu, neprepričljiva. Nasprotno, iz teh okoliščin in tožnikovih navedb, s katerimi pojasnjuje različno uporabo imena, izhaja najmanj sum, da tožnik zavaja azilni organ oziroma zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite.

Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru utemeljeno uporabljen strožji ukrep (omejitev gibanja na prostore Centra za tujce – druga alineja drugega odstavka 51. člena ZMZ), saj je tožnik prvič, ko je bil nastanjen v Azilnem domu, Republiko Slovenijo samovoljno zapustil, iz izjav, danih v tem postopku, pa izhaja, da tudi tokrat želi zapustiti Slovenijo in oditi v Nemčijo (ker naj v Sloveniji ne bi bilo verske skupnosti, ki ji pripada, in ker naj bi bila v Nemčiji boljša zdravstvena oskrba).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku – prosilcu za mednarodno zaščito začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 23. 10. 2014 od 15.30 ure do 23. 1. 2015 do 15.30 ure.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je tožnik prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite 18. 4. 2014 kot A.A., roj. ..., da pa je azilni organ postopek s sklepom z dne 30. 4. 2014 ustavil, ker je tožnik 24. 4. 2014 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni ni vrnil, niti ni ničesar sporočil. Dne 22. 10. 2014 je bil na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) vrnjen iz Nemčije nazaj v Republiko Slovenijo in je ob vrnitvi izrazil namero, da želi v Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, kar je tudi storil 23. 10. 2014. Tožnik je bil iz Nemčije deportiran z drugačnimi osebnimi podatki, in sicer kot B.B., rojen 8. 7. 1991. V postopku je različno navajanje osebnih podatkov pojasnil s tem, da je imel brata dvojčka z imenom A.A., ki je umrl v starosti pet let, in da so po bratovi smrti njega začeli tako klicati. Republiko Slovenijo pa je zapustil, ker v Sloveniji ni njegove verske skupnosti in ne more prakticirati svoje vere.

Ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je po mnenju toženke izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (prva alineja prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti – v nadaljevanju ZMZ). Iz obeh podanih prošenj za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, v katerih je tožnik brez opravičljivega razloga navedel različne osebne podatke, in iz dokumentacije v spisu, iz katere izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito kot B.B. zaprosil tudi v Nemčiji, po mnenju toženke izhaja, da tožnik zavaja oziroma zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 12. točke 55. člena ZMZ in da ne gre le za sum zlorabe ali zavajanje tega postopka. Tožnikove navedbe, da v Sloveniji ni njegove verske skupnosti, s katerimi je pojasnjeval, zakaj je Republiko Slovenijo samovoljno zapustil, pa po mnenju toženke ne zadoščajo za to, da tožnik ne bi tukaj počakal na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito.

Navaja tudi, da v konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drugačen način, kot da se je tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Po mnenju toženke okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno na prostore Centra za tujce, samovoljno zapustil azilni dom, kot je to storil že po prvi prošnji, in bi še naprej zlorabljal azilne postopke tako v Sloveniji kot v drugih državah Evropske unije.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da lahko toženka na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III prosilcu omeji gibanje le, če obstoji znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, če je ukrep pridržanja sorazmeren oz. če ni mogoče uporabljati drugih manj učinkovitih ukrepov. Ker samo dejstvo, da je tožnik spreminjal svoje osebne podatke, po določbi 28 (2) člena Uredbe Dublin III ni razlog za pridržanje, meni, da se 12. točka 55. člena ZMZ v konkretnem primeru ne sme uporabiti. Ker je omenjena uredba začela veljati 20. 1. 2014 naj bi bilo neutemeljeno tudi sklicevanje toženke na sodno prakso iz leta 2013. Navaja, da ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo, zaradi česar mora biti test sorazmernosti še posebno strog. Toženki očita, da ni preverjala, ali je tožnik v Pakistanu imel potni list oziroma drug dokument s sliko in kakšno ime je bilo v njem zapisano, saj je tožnik na zaslišanju povedal, da ima le rojstni list. Poleg tega naj bi tudi pojasnil, zakaj se je prvič predstavil pod drugim imenom in da je šele v Nemčiji, ko je dobil verski dokument, ugotovil, katero je njegovo pravo ime. Meni, da zaradi zmote v imenu prosilcu ni mogoče omejiti gibanja in da je zato kršeno načelo sorazmernosti.

Toženki očita tudi, da ni obrazložila, zakaj tožniku gibanje ne bi moglo biti omejeno na zaprte prostore Azilnega doma v Ljubljani. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi 4. 11. 2014 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, in v skladu s petim odstavkom 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika.

Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Pakistan zapustil leta 2006 brez dokumentov, saj jih ni imel, ker je bil star približno 15 let, osebno izkaznico pa bi dobil pri 18 letih. Najprej je šel v Iran in tam ostal približno tri leta, nato je šel v Turčijo, od koder je odšel po približno dveh letih v Grčijo, kjer je živel približno leto in pol, od tam pa je odšel čez Makedonijo v Republiko Hrvaško, od koder so ga vrnili nazaj v Makedonijo, iz Makedonije pa nazaj v Grčijo, v Slovenijo pa je ponovno prišel v zaprtem kamionu. Voznik kamiona mu je rekel, da je prišel v Italijo, v gozdu pa ga je prijela policija. Povedal je še, da je bil namenjen v Nemčijo, z imenom A.A. pa se je predstavil, ker je to ime imel njegov brat dvojček, ki je umrl, ko je bil star pet let in so potem doma njega klicali s tem imenom, ne spominja pa se, kateri datum rojstva je navedel. Navedel je, da osebnih dokumentov nima, da pa lahko pridobi rojstni list in šolska spričevala. Pojasnil je, da je Azilni dom aprila letos zapustil, ker je hotel iti v Nemčijo, saj v Sloveniji ni verske skupnosti, ki ji pripada, na odločitev o prošnji za priznanje mednarodne zaščite pa ni počakal, ker so ga drugi, ki so z njim potovali, prepričali, da je šel z njimi, ker tu nima kaj početi. Povedal je še, da s temi osebami nima več stikov. Iz Slovenije je šel prek Italije in Francije v Nemčijo. Glede nastanitve v Centru za tujce je izpovedal, da je v redu, da se po prostorih centra lahko prosto sprehajajo in da je vse normalno. Sam med drugim dnevno opravlja molitve in se rekreira, občutka, da je nadzorovan pa nima. Navajal je še, da ima bolečine v predelu prsnega koša in da ga boli hrbet. Sicer je dobil zdravila od zdravnika, vendar ga še vedno boli. Zato prosi, naj se mu omogoči, da gre nazaj v Nemčijo, kjer je boljša zdravstvena oskrba, obljublja pa, da Slovenije ne bo zapustil, če bo ukrep omejitve gibanja odpravljen.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka tožniku v postopku priznanja mednarodne zaščite omejila gibanje na dveh pravnih podlagah, in sicer na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in druge alineje prvega odstavka istega člena v zvezi z 12. točko 55. člena ZMZ. Po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti, po drugi alineji pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih med drugimi v 12. točki prvega odstavka 55. člena tega zakona, in sicer, če je prosilec vložil še eno prošnjo, v kateri je brez opravičljivega razloga navedel druge osebne podatke.

Izpodbijani sklep je bil torej izdan na podlagi določb 51. člena ZMZ v postopku priznanja mednarodne zaščite in ne po Uredbi Dublin III. Tožnik pa je bil na podlagi te uredbe predan iz Zvezne Republike Nemčije v Republiko Slovenijo. Uredba Dublin III namreč določa merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (1. člen), 28. člen te uredbe, na katerega se tožnik v tožbi sklicuje, pa ureja pridržanje oseb za namen predaje iz države članice v odgovorno državo članico.

Ker torej v obravnavanem primeru ne gre za omejitev gibanja za namen predaje drugi državi članici Evropske unije, je neutemeljeno tožbeno sklicevanje na 28. člen Uredbe Dublin III.

Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ, ki je podlaga za izdani sklep, izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

Po presoji sodišča toženka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno, izhaja, da je tožnik 18. 4. 2014 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot A.A., roj. ..., da je 24. 4. 2014 samovoljno zapustil Azilni dom (zaradi česar je bil postopek v zvezi z njegovo prošnjo ustavljen) in bil 22. 10. 2014 na podlagi Uredbe Dublin III kot B.B., roj. 8. 7. 1991, vrnjen iz Zvezne Republike Nemčije nazaj v Republiko Slovenijo, kjer je 23. 10. 2014 ponovno vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

Sporno tudi ni, da tožnik svoje identitete ni izkazal z nobenim uradnim identifikacijskim dokumentom in da se je v drugi državi predstavil z drugim imenom in z drugimi rojstnimi podatki. Tudi v upravnem spisu so le dokumenti, ki jih je izdal pristojni nemški organ na podlagi osebnih podatkov, ki jih je tožnik sam navedel. Glede na to, da je tožnik na glavni obravnavi izpovedal, da so v Pakistanu osebni dokumenti kot je osebna izkaznica sicer nujni in da se dobijo v starosti 18 let, on pa je Pakistan zapustil, ko je bil star približno petnajst let, je neutemeljen tožbeni očitek, da toženka ni preverjala, ali je v Pakistanu imel potni list oziroma kakšen drug dokument s sliko. Poleg tega je v postopku sam povedal, da ima le rojstni list, na glavni obravnavi pa je poleg rojstnega lista navedel le še šolska spričevala. Zgolj tožnikovo pojasnilo, da se je prvič predstavil z bratovim imenom, ker so ga domači tako klicali po bratovi smrti, in njegovo zagotovilo, da je njegovo uradno ime B.B., pa ne zadoščata za ugotovitev njegove identitete.

Dvom v identiteto, tudi če obstoji, sicer sam po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa omejitve gibanja, saj iz določbe 51. člena ZMZ izhaja, da se po tej določbi prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti.

Po presoji sodišča je treba upoštevati, da gre v obravnavanem primeru tudi za okoliščine iz 12. točke 55. člena, saj je tožnik v ponovni prošnji navedel druge osebne podatke, tako ime kot tudi datum rojstva. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da se je ob prijetju 17. 4. 2014 policistom predstavil kot A.A., roj. ..., čemur tožnik v tožbi ne ugovarja. To izhaja tudi iz tožnikove lastnoročne izjave o nameri, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, saj je enake osebne podatke navedel tudi v tej izjavi, ki je v upravnem spisu. V Nemčiji, kjer je prav tako zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, pa se je predstavil kot B.B., roj. 8. 7. 1991, saj je bil s temi osebnimi podatki vrnjen v Slovenijo. Tudi v Sloveniji je s temi osebnimi podatki (torej z drugim imenom in drugačnim datumom rojstva) ponovno zaprosil za priznanje mednarodne zaščite.

V upravnem postopku in na glavni obravnavi je sicer navajal, da je v prvem postopku navajal bratovo ime, ker so ga domači začeli tako klicati po tem, ko je njegov brat, ki naj bi bil njegov dvojček, umrl. Na glavni obravnavi pa ni znal pojasniti, zakaj se v Nemčiji ni predstavil z istim imenom, kot prvič v Sloveniji. Prav tako ni pojasnil, zakaj je navajal različne datume rojstva. Zato je po presoji sodišča tožbena trditev, da gre za tožnikovo zmoto v imenu, neprepričljiva. Nasprotno, iz teh okoliščin in tožnikovih navedb, s katerimi pojasnjuje različno uporabo imena, izhaja najmanj sum, da tožnik zavaja azilni organ oziroma zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite.

Po navedenem je torej tudi po presoji sodišča toženka pravilno utemeljila obstoj okoliščin iz prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Zato sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev toženke.

Glede na to, da je tožnik prvič, ko je bil nastanjen v Azilnem domu, Republiko Slovenijo samovoljno zapustil in se sam ni vrnil, saj je bil s strani nemških oblasti v Slovenijo predan po Uredbi Dublin III, pa je po presoji sodišča utemeljena tudi odločitev za izrek ukrepa omejitve gibanja iz drugega odstavka 51. člena ZMZ.

S tem, ko je Slovenija ponovno sprejela tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, je namreč sprejela tudi odgovornost, da bo v skladu z nacionalno zakonodajo ter ob upoštevanju procesnih in materialnih standardov azilnega prava Evropske Unije preverila utemeljenost njegove prošnje za mednarodno zaščito. Eden temeljnih ciljev Uredbe Dublin III je, da prosilcem zagotovi učinkovit dostop do postopkov za določitev statusa begunca v vsaj eni od držav članic. Obveznost odgovorne države, ki je dolžna ponovno sprejeti prosilca za mednarodno zaščito, pa je, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito. Tako je tudi stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-21/11 z dne 10. 10. 2012 in Vrhovnega sodišča npr. v sodbi I Up 214/2014 z dne 3. 7. 2014. Po presoji sodišča pa v obravnavanem primeru ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ne pomeni posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, temveč pomeni omejitev svobode gibanja iz prvega odstavka 32. člena Ustave. Po tej ustavni določbi ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Po drugem odstavku istega člena Ustave pa se ta pravica sme omejiti z zakonom. Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma ali njegove izpostave (prva alineja) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali na drug objekt ministrstva (druga alineja).

Če gre za poseg v človekovo pravico, kar svoboda gibanja je, je treba uporabiti milejši ukrep, če je z njim mogoče doseči zasledovani cilj, v konkretnem primeru preprečiti zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite in odločiti o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru utemeljeno uporabljen strožji ukrep (omejitev gibanja na prostore Centra za tujce – druga alineja drugega odstavka 51. člena ZMZ), saj je tožnik prvič, ko je bil nastanjen v Azilnem domu, Republiko Slovenijo samovoljno zapustil, iz izjav, danih v tem postopku, pa izhaja, da tudi tokrat želi zapustiti Slovenijo in oditi v Nemčijo (ker naj v Sloveniji ne bi bilo verske skupnosti, ki ji pripada, in ker naj bi bila v Nemčiji boljša zdravstvena oskrba).

Glede na tožnikova ilegalna prehajanja meja v vseh letih, odkar je zapustil Pakistan, in ob dejstvu, da je bil že ob prvem prihodu v Republiko Slovenijo opozorjen (iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je ob nastanitvi v sprejemnih prostorih prejel brošuro z informacijami o postopku ter o pravicah in dolžnostih prosilcev), da bo postopek ustavljen, če bo samovoljno zapustil Azilni dom (tretja alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ), pa je Azilni dom in Slovenijo kljub temu samovoljno zapustil, sodišče tudi njegovi obljubi, da Slovenije ne bo zapustil, če bo ukrep omejitve gibanja odpravljen, ne verjame. Po drugi strani pa sodišče soglaša z razlogi, s katerimi toženka utemeljuje, da dosedanje tožnikovo ravnanje kaže na to, da brez omejitve gibanja na za to namenjen objekt, tožnikove navzočnosti, ki je potrebna za odločanje o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ne bo mogoče zagotoviti in s tem preprečiti zlorabljanje azilnih postopkov tako v Sloveniji kot v drugih državah Evropske Unije.

Omejitev gibanja „na zaprte prostore Azilnega doma v Ljubljani“, ZMZ izrecno ne predvideva, zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da toženka ni pojasnila, zakaj tožniku gibanje ne bi moglo biti omejeno na ta način. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da bi tudi ta ukrep pomenil omejitev gibanja po drugi alineji drugega odstavka 51. člena ZMZ, in torej ne bi pomenil blažjega ukrepa od izrečenega. Lokacija objekta pa sama po sebi za presojo izrečenega ukrepa ni pravno odločilna.

Okoliščin, ki bi kazale na to, da izvajanje ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce pomeni poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, tožnik ne navaja. Kot je bilo že povedano, Ustava v drugem odstavku 32. člena omejitev gibanja dopušča, po stališču, ki ga je Ustavno sodišče navedlo tudi v odločbi Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, pa je „od vsakokratnih specifičnih okoliščin konkretnega primera, v okviru katerih je treba upoštevati celo vrsto kriterijev, kot so vrsta, trajanje, učinki in način izvrševanja ukrepa, ki omejuje posameznikovo prostost“, odvisno, ali odrejeni ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni pomeni omejitev gibanja iz prvega odstavka 32. člena Ustave ali poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave).

V konkretnem primeru je omejitev gibanja po naravi stvari omejena na prostore Centra za tujce, saj gre za omejitev gibanja po drugi alineji drugega odstavka 51. člena ZMZ. Po 4. členu Pravilnika o postopku nastanitve v Centru za tujce ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije, je gibanje omejeno na prostore centra, ki so namenjeni nastanitvi, zdravstveni in socialni oskrbi, prehrani, rekreaciji in sprejemanju obiskov ter v skladu s hišnim redom tudi na območju znotraj ograje centra. Tožnik je na obravnavi povedal, da se v prostorih centra lahko prosto sprehaja in da njegovo bivanje v centru ni nadzorovano. Iz njegove izpovedbe tudi ne izhaja, da bi bilo bivanje organizirano po kakšnem urniku aktivnosti, ki bi se ga moral držati. Da bi bil v Centru za tujce omejen v izražanju svojega verskega prepričanja, iz tožnikove izpovedbe ne izhaja, saj je sam povedal, da molitve dnevno opravlja. Dejstvo, da v Sloveniji ni verske skupnosti, ki ji pripada, pa ni odločilno za presojo, ali gre za omejitev gibanja ali za poseg v osebno svobodo, saj ne gre za to, da te verske skupnosti ni v Centru za tujce, temveč je po tožnikovih navedbah ni v Sloveniji.

Tožnik je sicer na obravnavi izrazil tudi nezadovoljstvo z zdravstveno oskrbo v Centru za tujce, vendar iz njegovih navedb ne izhaja, da te ne bi bil deležen. Povedal je namreč, da je od zdravnika dobil zdravila za bolečine, kar pomeni, da mu je bila medicinska pomoč nudena, presoja strokovne učinkovitosti medicinske pomoči pa ni predmet tega postopka. Po 84. členu ZMZ pravica do zdravstvenega varstva prosilcev, ki jim je gibanje omejeno, tudi ni drugačna od pravice prosilcev, ki jim gibanje ni omejeno.

Glede na dejanske okoliščine izvajanja izrečenega ukrepa sodišče ocenjuje, da izrečeni ukrep omejitve gibanja ni prerasel v poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave). Po presoji sodišča je torej toženka pravilno utemeljila tudi uporabo načela sorazmernosti, saj je prepričljivo, logično in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa obrazložila, zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce.

Po navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.