Jedro

Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini in odločbe, izdane na tej podlagi, na podlagi katerih je bila vknjižena družbena lastnina in določen njen uporabnik, ni spremenil obstoječe pravne narave premoženja, temveč je določil način vknjižbe kot posledico že obstoječega stanja lastnine. Spremembe v zemljiški knjigi na podlagi navedenega zakona ni mogoče šteti za podržavljenje. Odločba o vknjižbi je lastniško stanje že obstoječe družbene lastnine le ugotovila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1294/99-7 z dne 29.11.2000 in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 1.7.1999, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote K. z dne 18.1.1999. Prvostopni organ je s to odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo parcele št. 165, gozd, k.o. S. V razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožeča stranka zahtevala vračilo navedenega zemljišča zato, ker ji je bilo neodplačano podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, torej na podlagi, ki jo predvideva 4. člen ZDen. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vložno št. 212 k.o. S., kjer je vpisano navedeno zemljišče, izhaja, da je bila v korist župne cerkve Sv. V. v S.D. v letu 1929 vknjižena lastninska pravica na navedenem zemljišču. Tožeča stranka je bila tako lastnica spornega zemljišča, vendar samo do leta 1944, ko je bila s strani nemške okupacijske oblasti na navedenem zemljišču vknjižena lastninska pravica na Deželo Koroško - "Reichsgau Kaernten". Naslednji vpis za to zemljišče je bil v letu 1984, ko je bila pri navedenem z.k. vložku za to zemljišče, na podlagi odločbe Občine K. z dne 1.2.1984, vknjižena družbena lastnina in imetnik pravice uporabe Gozdno gospodarstvo K. Sedaj je to zemljišče, v skladu z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, last Republike Slovenije in v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Po mnenju prvostopnega sodišča po ZDen ni mogoče vračati premoženja, ki so ga lastnikom zaplenile nemške okupacijske oblasti, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru, ko se je pri navedenem zemljišču vknjižila lastninska pravica na Deželo Koroško. Na kakšen način je nato prešlo navedeno zemljišče iz lastnine Dežele Koroške v družbeno lastnino, pa v obravnavanem primeru ni pomembno, saj je bila lastnica nepremičnine pri vložni št. 212 k.o. S. Dežela Koroška in ne župna cerkev Sv. V. v S.D. Glede na tako dejansko stanje ne gre za denacionalizacijo po 4. členu ZDen, kot v tožbi uveljavlja tožeča stranka, saj tožeči stranki sporno zemljišče ni moglo biti neodplačano podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, ker od leta 1944 dalje ni bila več lastnica spornega zemljišča. Tožeča stranka za svojo trditev, da naj bi bila po letu 1944 še vedno lastnica spornega zemljišča, ni ponudila nobenega dokaza. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sečni nalog iz leta 1961, s katerim tožeča stranka dokazuje, da je bila v tem letu še vedno lastnica navedenega zemljišča. Odločba občinske komisije za sečna dovoljenja v denacionalizacijskem postopku ne more biti dokaz o lastništvu nepremičnine, temveč se lastninska pravica na nepremičnini izkazuje in dokazuje z izpiskom iz zemljiške knjige. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ni sporno, da je bila do leta 1944 lastnica spornega zemljišča in da so ga tega leta nemške okupacijske oblasti zaplenile in da je lastninska pravica prešla in bila vknjižena na Deželo Koroško. Stališče sodišča prve stopnje o tem, da zaradi ukrepa nemških okupacijskih oblasti njej zemljišče ni moglo biti neodplačano podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, ker od leta 1944 ni bila več lastnica spornega zemljišča, ni pravilno. To stališče bi pomenilo, da sodišče priznava pravni red okupacijskih oblasti in njegove pravne akte in da šteje bivšo jugoslovansko državo za pravnega naslednika nemškega Rajha, saj bi država Jugoslavija od njega dobila premoženje, ki ga je okupacijska oblast zaplenila tožeči stranki. Vse prisilno odvzeto premoženje okupatorskih oblasti je prešlo v državno last, bodisi na podlagi odloka AVNOJ bodisi z zakoni, ki so bili sprejeti neposredno po vojni. Ne ve, na podlagi katerega predpisa je bivša jugoslovanska država pridobila sporno zemljišče, ker o tem ni prejela nobenega dokumenta. Ker tega dokumenta nima, zato tudi ne more navesti temelja podržavljenja. Ker je bilo zemljišče nesporno podržavljeno, bi bilo potrebno raziskati, kdaj in če je za to obstajal pravni naslov.

Podržavljeno premoženje pa je po ZDen potrebno vrniti, tudi če pravnega naslova za podržavljenje ni bilo. Glede na to je bilo v postopku na prvi stopnji napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Zato predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS v Ljubljani na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, na kakšen način je prešla nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije v tem postopku, v družbeno lastnino oziroma državno lastnino. Ob ugotovitvi, da so zemljišče tožeči stranki odvzele okupatorske oblasti in je bila zanjo vknjižena lastninska pravica v času okupacije, še ne pomeni, da je to lastninsko stanje trajalo do leta 1984, ko je bila na podlagi Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini in odločbe, izdane na tej podlagi, izvedena vknjižba družbene lastnine in določen njen uporabnik - Gozdno gospodarstvo K. Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini, po presoji pritožbenega sodišča, ni spremenil pravne narave premoženja, temveč je le določil način vknjižbe kot posledico že obstoječega stanja lastnine. Spremembe v zemljiški knjigi na podlagi navedenega zakona zato ni mogoče šteti za podržavljenje v smislu določb ZDen.

Obravnavano zemljišče je torej moralo biti že v času, ko je bila izdana odločba o vknjižbi, družbena lastnina in je navedena odločba tako lastniško stanje le ugotovila.

Zato je v tem sporu pomembno, na kakšen način je prešla lastninska pravica zemljišča v državno lastnino oziroma družbeno lastnino.

Dejanske podlage s tem v zvezi niso ugotavljali ne upravni organi in tudi ne sodišče, zato je bil napačno uporabljen materialni zakon. V 22. točki 3. člena ZDen je namreč določeno, da spada med predpise, ki so podlaga za denacionalizacijo, tudi Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46). Čeprav tožeča stranka ni navajala te pravne podlage, ki bi utegnila biti odločilna pri presoji, kdaj in na kakšni podlagi je obravnavano zemljišče prešlo v družbeno lastnino, pa je dolžnost upravnega organa in tudi sodišča, da pravo pravilno uporabi. Ker tožeča stranka očitno nima nobene listine o podržavljenju in je izkazala, da je bila pred podržavljenjem lastnik premoženja, je obstojala relevantna trditvena podlaga za pravilno ugotavljanje temelja oziroma pravne podlage podržavljenja.

Ker na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev in za pravilno uporabo materialnega prava, njegova sodba ni pravilna.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in izpodbijano sodbo na podlagi 76. člena ZUS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.