Jedro

Izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je bistveno drugačno od primera, ko gre za neupravičeno uporabo s strani nelastnika.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu, to je v točkah II., IV. in V. potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje pod II. izreka odločilo, da je tretje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.829,80 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pod IV. izreka je pobotni ugovor toženke iz naslova presežka plačanih najemnin zavrglo, pod V. izreka pa je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 6.344,00 EUR iz naslova vlaganj v stanovanje št. 6 na naslovu X ulica 22 v Y. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 1.371,08 EUR njenih pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Takšno sodbo in sklep ter sklep s pravočasnima pritožbama izpodbija tožena stranka. Sodbo in sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, izpodbija tožena stranka le zaradi morebitne ugoditve njeni pritožbi zoper sodbo in tako spremenjenemu uspehu v pravdi.

3. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče povzema vse pravilne zaključke in ugotovitve sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Pritožbeno sodišče je o zadevi prvič odločalo 16. 10. 2018 in pritožbi tožene stranke zoper sodbo ugodilo, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.829,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru razveljavilo in odločilo o stroških postopka. Prav tako je ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških tako, da je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 2.956,46 EUR njenih pravdnih stroškov. Takšno odločitev pritožbenega sodišča je po reviziji tožeče stranke Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje tako, da pritožbeno sodišče sedaj odloča o pritožbi tožene stranke zoper sodbo in sklep z dne 28. 2. 2018 in zoper sklep z dne 4. 4. 2018. 7. Neutemeljena je pritožbena graja, da ima tožeča stranka kot solastnica le pravico souporabljati stanovanje, česar pa tožeča stranka ni nikoli zahtevala.

8. Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na podlagi določila določila 198. člena OZ mora imetnik od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahtevati naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe. Gre za konkretizacijo splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ. Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene uporabe morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: - prikrajšanje na eni strani, - obogatitev na drugi strani, - vzročna zveza med prikrajšanjem na eni in obogatitvijo na drugi strani, - pomanjkanje pravne podlage za premik premoženja.

9. Izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je bistveno drugačno od primera, ko gre za neupravičeno uporabo s strani nelastnika. V tem pravdnem postopku souporaba stanovanja s strani različnih oseb, ki so popolni tujci, dejansko ni mogoča, zato tožnica ni bila dolžna izrecno zahtevati, da se ji omogoča fizična souporaba, ampak je bilo dovolj, da je svoje nestrinjanje nedvomno izrazila, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

10. Tožnica je sprožila nepravdni postopek za razdružitev solastnega premoženja v letu 2006 in to pravdo v letu 2007. Toženka se je ves čas postopka zavedala, da uporablja sorazmerno večji del nepremičnine od tistega, ki ji kot solastnici pripada, pri tem pa ni dokazala zatrjevanega obstoja najemne pogodbe in tožnici ni bila pripravljena plačati ustrezne najemnine, niti se ni bila pripravljena iz stanovanja izseliti.

11. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka dolguje premalo plačano najemnino za obdobje od 1. 12. 2005 (ko je tožnica postala lastnica) do 1. 2. 2010 (ko je toženka stanovanje izpraznila). Časovno obdobje, za katero tožeča stranka zahteva plačilo premalo plačane najemnine, med pravdnima strankama niti ni sporno, saj je tožena stranka v tem času plačevala mesečno 150,00 EUR uporabnine in je nesporno, da se je 1. 2. 2010 iz stanovanja izselila.

12. Neutemeljena so pritožbena izvajanja glede nepravilno ugotovljene višine uporabnine. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje izračunu izvedenca. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, vendar je kasneje ta predlog umaknila in pri njem ni več vztrajala, sodišče pa izvedensko mnenje ocenjuje kot popolno in argumentirano. Sodišče prve stopnje je višino uporabnine določilo na podlagi mnenja izvedenca tako, da je od izračunane uporabnine odštelo nesporno s strani tožene stranke plačanih 150,00 EUR mesečne uporabnine.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo solastniške deleže tožnice in toženke na delu stavbe, ki je v njuni solastnini (izvzeto je eno stanovanje, na katerem je že pravnomočno ugotovljena dejanska etažna lastnina). Ugotovilo je, da je tožnica solastnica do 94,44 %, toženka pa do 5,56 % dela hiše v njuni solastnini. Toženka te ugotovitve sodišča prve stopnje ne graja, izvedenec pa je izračunal uporabnino za stanovanje, ki ga toženka zaseda, pri tem pa je upošteval njen solastniški delež na hiši v odnosu do tožnice, zato z izvedencem ni bilo potrebno ugotavljati, v kolikšnem večjem deležu kot ji pripada, je tožena stranka uporabljala stanovanje v katerem je živela.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke iz naslova presežka pobranih najemnin, ki jih tožnica ni plačala toženki kot solastnici nepremičnine. Ta del pobotnega ugovora je sodišče prve stopnje zavrglo iz razloga, ker ga toženka ni dovolj konkretizirala. Toženka ni predložila nobenega dokaza o tem, da bi vsaj poizkusila pridobiti podatke o višini najemnin, kakor ji je naložilo sodišče prve stopnje, zato je pravilen zaključek, da je ta pobotni ugovor tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče obravnavati in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

15. Pobotni ugovor iz naslova vlaganj v stanovanje je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj je ugotovilo, da je toženka sicer opredelila vlaganja v stanovanje, vendar pa so njene navedbe tako pomanjkljive, da se jih ne da preizkusiti. Toženka se je sicer sklicevala na izvedensko mnenje, pridobljeno v nepravdnem postopku, ki pa v tej pravdi ni bilo uporabno, ker mu je tožnica nasprotovala in je zato lahko služilo le kot trditvena podlaga tožene stranke, vendar pa iz tega mnenja ne izhaja podatek, ki bi omogočal preizkus terjatve. Toženka glede tega, kdo naj bi vlaganja izvršil, navaja, da je bil to njen dedek, njen oče, pa tudi ona sama, pri tem pa niti ne pove, katera vlaganja je opravila sama, katera pa drugi, to je oče in dedek. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi morala toženka najprej opredeliti, katera vlaganja je izvedla sama in katera druge osebe. Za vlaganja, ki jih ni izvedla sama, bi morala predložiti dokaz, na podlagi česa ima pravico do povrnitve teh vlaganj. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da so bila (morebitna) vlaganja toženki povrnjena že v nepravdnem postopku, ki je tekel za razdružitev nepremičnine. V tem postopku je bila ocenjena vrednost stanovanja vključno z izvedenimi vlaganji, saj se je upoštevalo stanje ob delitvi in je tako toženka že v nepravdnem postopku prejela izplačan solastniški delež z že upoštevanimi vlaganji in je na ta način ta vlaganja že dobila povrnjena.

16. Pritožbeni razlogi v tem obsegu niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Tožena stranka se zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o stroških postopka, pritožuje le zato, ker bi morebiti lahko s pritožbo zoper sodbo uspela in bi bil tako uspeh v pravdi drugačen. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče sklep o stroških potrdilo.

18. Odločitev pritožbenega sodišča o stroških postopka temelji na določilu 2. točke 365. člena ZPP.

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.