Jedro

Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Ȍeprav je bila odločitev sodišča druge stopnje v prvem sojenju materialnopravno zmotna, kot to (posredno) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega po zgoraj opisanih merilih ustaljene sodne prakse.

Odvetnikova odškodninska odgovornost se presoja po splošnih pravilih, ki veljalo za (sklenjeno) mandatno pogodbo, upoštevaje vsa splošna pravila OZ o odškodninski odgovornosti in določila Zakona o odvetništvu. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh, temveč se zaveže le, da bo izpolnjeval merila dolžne skrbnosti. Osrednje vprašanje presoje odvetniške odgovornosti je standard dolžne skrbnosti, ki se zahteva od odvetnika. V postopanju pred sodiščem mora odvetnik med drugim uporabiti vse dovoljene ukrepe, ki bi lahko stranko pripeljali do uspeha in storiti vse, kar je v njegovi moči, da zaščiti svoje stranke. Sodišče kot predhodno vprašanje ugotavlja, ali bi tisto, kar bi moral odvetnik narediti, pa je opustil, stranki, ob normalnem teku stvari, prineslo uspeh v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna tožniku plačati 1.441,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, prva toženka in druga toženka pa nerazdelno plačati tožniku znesek 5.860,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti prvi toženki pravdne stroške v znesku 687,50 EUR, drugi toženki pravdne stroške v znesku 15,00 EUR in stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 906,46 EUR, vsem v roku 15, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prva in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev zoper prvo toženko pod točko II./1 zastarala, ker naj bi do vložitve tožbe že potekel 3-letni zastaralni rok. Tožniku kot laiku v času vročitve pritožbene odločitve v zadevi P 466/2008 zagotovo ni bilo jasno, da je bilo ravnanje sodišča v navedeni zadevi pravno sporno. Za škodo je lahko zvedel šele s pravnomočno odločitvijo sodišča v zadevi P 110/2010, kar se je zgodilo šele v drugi polovici leta 2011. Tožba pa je bila vložena dne 26. 6. 2014, torej pravočasno. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek kolikor se nanaša na zadevo P 466/2008, neutemeljen, ker v postopku ni uveljavljal izrednega pravnega sredstva. Izpostavlja, da je po razpletu pravdnega postopka P 466/2008 zgolj sledil ugotovitvam sodišča, za katere se je šele naknadno izkazalo, da so pravno zgrešene. Tožnik kot laik se ni mogel zavedati napačnosti odločitve, niti ni znano, ali bi bil tožnik z izrednim pravnim sredstvom uspešen. Sodišče samo, sicer v obrazložitvi, ki se nanaša na postopek P 110/2010, ugotavlja, da je bilo ravnanje zavarovanca druge toženke (odvetnika A.) v obeh postopkih strokovno. To pa pomeni, da so ob koncu sojenja v zadevi P 466/2008 vsi vpleteni z ustreznim strokovnim znanjem presodili, da uveljavljanje izrednega pravnega sredstva ni smotrno. Tudi v zvezi z drugim postopkom P 110/2010 sodišče neutemeljeno tožniku očita, da ni uveljavil izrednega pravnega sredstva. V tem postopku je tožnik naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi se izredno pravno sredstvo vložilo, do česar pa ni prišlo iz razlogov izven sfere tožnika. Sicer pa je ostalo povsem neizkazano, da bi tožnik z njegovim uveljavljanjem uspel. Napačna je odločitev pritožbenega sodišča v zadevi P 110/2010. To bi moralo ugotoviti, da se okoliščine konkretnega primera, kljub uveljavljanju vsebinsko enakega tožbenega zahtevka, toliko spremenjene, da je potrebno o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Takšen zaključek sledi tudi iz obrazložitve sodbe v delu, ko sodišče ugotavlja, da v ravnanju zavarovanca druge toženke ni mogoče zaslediti nobene strokovne napake ter da je ta zgolj ravnal "v duhu" sodbe pritožbenega sodišča izdane v prvem postopku. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ravnanje Višjega sodišča v Celju je bilo v prvem ali v drugem postopku nedvomno protipravno. Dejstvo je, da je v dveh ločenih postopkih o istem vprašanju zavzelo nasprotujoče si stališče. Vsaj v enem primeru je tako sodišče postopalo nezakonito, takšno ravnanje pa je potrebno odpraviti vsaj z odškodninsko odgovornostjo prve toženke. Napačno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da ni odgovornosti zavarovanca druge toženke. Ne drži zaključek sodišča, da je ta v drugi tožbi uveljavljal enako dejansko stanje in pravno podlago, kot je bila nato uveljavljana v tožnikovi tretji tožbi, vloženi po novem pooblaščencu, s katero je tožnik (končno) s tožbenim zahtevkom na izselitev tožencev, uspel. Tožnik se je v tretji tožbi skliceval v pravni podlagi zgolj in samo na določila Stanovanjskega zakona (SZ-1), v drugi tožbi pa le na pravno podlago določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pripominja še, da je imel zavarovanec druge toženke (takratni tožnikov pooblaščenec) izrecno pooblastilo in navodilo, da celotno zadevo v zvezi z izselitvijo tretjih oseb iz tožnikove nepremičnine, pripelje do konca, kar bi sodišče lahko tudi samo razčistilo s tožnikom, če bi ga zaslišalo, zaslišati pa bi moralo tudi zavarovanca druge toženke. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, v posledici je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, sodišče pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ko je dokazne predloge zavrnilo zgolj s pavšalno obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Napačen je tudi vsebinski zaključek sodišča, da tožnikovo premoženje ob vložitvi tožbe ni bilo še v ničemer zmanjšano. Vse od leta 2001 dalje so bile s strani nasprotne stranke sprožene izvršbe, tako da tožnik s svojim premoženjem ni mogel prosto razpolagati.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je po svojem tedanjem pooblaščencu odvetniku A. (stranskemu intervenientu na strani druge toženke) dne 3. 9. 2008 vložil tožbo na izselitev oseb, ki so zasedale njegovo nepremičnino, kupljeno na javni dražbi. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo P 466/2008 z dne 5. 5. 2009 tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Višje sodišče v Celju je s sodbo Cp 794/2009 z dne 27. 12. 2009 pritožbi tožencev ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da tožnik (kljub domiku in izločitvi nepremičnine v izvršilnem postopku) ni izključni lastnik nepremičnine, temveč je do 1/2 solastnica toženka, ki je svojo, prav tako na originaren način pridobljeno pravico1 pridobila pred tožnikom. Tožnik zato ne more zahtevati izpraznitve nepremičnine in njeno izročitev v celoti v njegovo last in posest. Potem, ko je bil tožnik v zemljiški knjigi v celoti vpisan kot lastnik, je po istem pooblaščencu vložil novo tožbo na izselitev. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo P 110/2010 z dne 27. 1. 2011 tožbenemu zahtevku (ponovno) ugodilo. Višje sodišče v Celju je sklepom Cp 310/2011 z dne 21. 7. 2011 pritožbi toženca ugodilo, sodbo razveljavilo, tožbo pa zavrglo. Pojasnilo je, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na celotni nepremičnini na originaren način v izvršilnem postopku, s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine, toženka pa je svojo so(lastninsko) pravico tedaj izgubila. Vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, opravljen po izdaji prve stopnje, zato ne predstavlja drugačne dejanske podlage. Ker je zahtevek temeljil na identičnem dejanskem stanju, kot tudi na enaki pravni podlagi, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, tožbo pa zavrglo.

Po drugem pooblaščencu je nato tožnik še tretjič vložil tožbo na izselitev. Ker toženci na to tožbo niso odgovorili, je Okrajno sodišče v Celju izdalo zamudno sodbo P 131/2013 z dne 17. 5. 2013. Višje sodišče v Celju je pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo potrdilo. Zavrnilo je ugovor razsojene stvari, ki so ga podali toženci, iz razloga, ker lastninska tožba po 92. člena SPZ temelji na drugačnem dejanskem stanju in na drugačni pravni podlagi kot zahtevek na izselitev zaradi uporabe stanovanja brez pravnega naslova.

6. V prvem sojenju je bil tožnik dolžan tožencem povrniti 1.441,65 EUR pravdnih stroškov, v drugem sojenju pa 3.574,80 EUR in 2.285,76 EUR, katerih povrnitev zahteva od tožencev. Trdi, da gre za škodo, ki mu jo je v prvem sojenju povzročilo sodišče, v drugem pa solidarno sodišče in njegov pooblaščenec (stranski intervenient). Navaja, da je prišlo do napake pri sojenju s strani Višjega sodišča v Celju, bodisi pri prvem bodisi pri drugem sojenju. Konkretno pa glede prvega sojenja temu sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, saj ni upoštevalo določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določajo, da se lastninska pravica na nepremičnini, kupljeni na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka, pridobi s trenutkom pravnomočnosti sklepa sodišča o izročitvi nepremičnine, glede drugega sojenja pa, da ugovoru že razsojene stvari ne bi smelo ugoditi, saj je tožba temeljila na drugačnem dejanskem stanju kot je bilo ob prvem. Ob prvem sojenju tožnik še ni bil vpisan v zemljiški knjigi, v drugem sojenju pa je že bil. Svojemu pooblaščencu pa očita, da je v drugem sojenju uveljavljal enak tožbeni zahtevek kot v prvem, v posledici česar je prišlo do zavrženja tožbe. Ravnati bi moral na tak način kot nov odvetnik, ki je vložil (tretjo) tožbo z drugačnim dejanskimi in pravnimi navedbami.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo odločilnih dejstev, ni zagrešilo očitanih absolutno bistvenih kršitev določb postopka, tudi dejansko stanje je glede relevantnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo.

8. Podlaga odškodninskega zahtevka tožnika, kolikor se nanaša na prvo toženko, je 26. člen Ustave RS, ki ureja odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava Obligacijskega zakonika (OZ). Ena od predpostavk odškodninske obveznosti je tudi protipravno oziroma nedopustno ravnanje. Po ustaljeni sodni praksi je ravnanje nosilca oblasti protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. S protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne, kažejo pa se zlasti kot nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka, napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja. Čeprav je bila odločitev sodišča druge stopnje v prvem sojenju materialnopravno zmotna,2 kot to (posredno) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega po zgoraj opisanih merilih ustaljene sodne prakse. Pa tudi če bi ga bilo mogoče opredeliti kot takšnega, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko zoper odločitev sodišča druge stopnja ni vložil izrednega pravnega sredstva, pretrgal vzročno zvezo med (morebitnim) protipravnim ravnanjem sodišča in nastalo škodo. Predpogoj za morebitno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo, je namreč izčrpanje vseh možnih pravnih sredstev. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da bi bil tožnik s predlogom za revizijo in nato z revizijo, uspešen (49. točka obrazložitve). V takem primeru škode ni mogoče pripisati protipravnemu ravnanju sodišča, temveč opustitvi vložitve pravnega sredstva, ki bi bilo objektivno sposobno razveljaviti, odpraviti ali spremeniti protipravno ravnanje, ki je dejanski vzrok škode.3 Tudi v prvem sojenju je tožnika zastopal kvalificirani pooblaščenec (odvetnik) in so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik v postopku nastopal kot laik in kot tak pač sledil napotkom sodišča druge stopnje.4 Že na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem obsegu pravilno in zakonito zavrnilo.

9. Odločitvi sodišča druge stopnje v drugem sojenju ni ničesar očitati. Pravilno je uporabilo materialno pravno in v posledici pravilno in zakonito (ugodilno) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, tožbo pa zavrglo, ob utemeljenem zaključku, da gre že za razsojeno stvar. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, v ravnanju sodišča druge stopnje ni mogoče ugotoviti elementov protipravnega ravnanja. Tudi ta del tožbenega zahtevka je zato pravilno in zakonito zavrnilo.

10. Odvetnikova odškodninska odgovornost se presoja po pogodbenem temelju (mandat), če ta obstaja. V konkretnem primeru je bila med tožnikom in njegovim pooblaščencem pogodba sklenjena. Odškodninska odgovornost se presoja po splošnih pravilih, ki veljalo za mandatno pogodbo (766. – 787. člen OZ), upoštevaje vsa splošna pravila OZ o odškodninski odgovornosti in določila Zakona o odvetništvu. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh, temveč se zaveže le, da bo izpolnjeval merila dolžne skrbnosti. Osrednje vprašanje presoje odvetniške odgovornosti je torej standard dolžne skrbnosti, ki se zahteva od odvetnika, kot pravilno ugotavlja sodišča prve stopnje. V postopanju pred sodiščem mora odvetnik med drugim uporabiti vse dovoljene ukrepe, ki bi lahko stranko pripeljali do uspeha in storiti vse, kar je v njegovi moči, da zaščiti svoje stranke. Sodišče kot predhodno vprašanje ugotavlja, ali bi tisto, kar bi moral odvetnik narediti, pa je opustil, stranki, ob normalnem teku stvari, prineslo uspeh v postopku. V konkretnem primeru tožnik svojemu tedanjemu pooblaščencu očita, da bi ob vložitvi druge tožbe kot pravni strokovnjak mogel in moral vedeti, da uveljavljanje tožbenega zahtevka z identično dejansko in pravno podlago, ne glede na to, kaj je sodišče zapisalo v obrazložitvi svoje prve sodne odločbe, privede do zavrženja tožbe iz razloga "res iudicata". Trdi, da bi moral vložiti takšno tožbo, kot jo je v tretjem sodnem postopku vložil nov odvetnik. Tožnik stranskemu intervenientu ne očita nevložitve izrednega pravnega sredstva v prvem sojenju, zato je sodišče prve stopnje upravičeno presojalo le njegovo postopanje v drugem postopku. Sodišče druge stopnje je v odločbi izdani v prvem sojenju zavzelo stališče, da tožnik ni izkazal, da je izključni lastnik nepremičnine, kvečjemu je to le do 1/2 oziroma bo tudi to šele po vknjižbi v zemljiško knjigo. Ob takšnem stališču, sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja, da je bilo po kriteriju povprečnega odvetnika logično, da je sledil stališču, ki ga je izrazilo sodišče druge stopnje in da je nato, ob kasneje spremenjenih okoliščinah (potem, ko je tožnik tudi po podatkih zemljiške knjiga postal lastnik nepremičnine v celoti), vložil novo tožbo, zoper sicer iste tožence in z enakim zahtevkom, vendar z drugačnim dejanskim stanjem (spremenjenim zemljiškoknjižnim stanjem), ki je bil tisto, ki ga je sodišče druge stopnje ob prvem sojenju štelo za ključnega in na podlagi katerega je ugotovilo, da tožnik ni izključni lastnik nepremičnine. Pravilno je ocenilo, da bi tako ravnal tudi povprečen odvetnik v enaki situaciji.5 Svojemu tedanjem pooblaščencu tudi očita, da ni ravnal tako, kot je ravnal novi odvetnik (V.) v tretjem sojenju in da v drugem sojenju ne bi prišlo do zavrženja tožbe, če bi bila vložena takšna tožba, kot je bila tretja, ko naj bi novi odvetnik navajal drugo pravno podlago (Stanovanjski zakon) in nato s tožbo tudi uspel. Tudi navedeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se je že v drugi tožbi pooblaščenec tožnika skliceval na dejstvo, da toženci nimajo pravne podlage za bivanje v nepremičnini in podal trditve tako o določilih SPZ, kot tudi SZ-1 (III. točka tožbe, priloga C 1). Tudi sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo, da je tožnik navajal obe pravni podlagi, odločitev pa je nato sicer utemeljilo na podlagi določb SPZ. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče slediti očitku, da je drugo sojenje bilo za tožnika neuspešno zato, ker ni vložil takšne tožbe, kot jo je vložil novi odvetnik v tretjem sojenju (glej razloge sodišča prve stopnje v točkah 94 – 103 obrazložitve). Tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je tako sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

11. Po povedanem se izkaže pritožba za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za navedbo odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 Na podlagi pravil o skupnem pridobivanju v zakonski oziroma izvenzakonski skupnosti. 2 S pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, kupec na originaren način pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo je kupil na javni dražbi, prejšnji lastnik pa na njej izgubi vsa upravičenja. 3 Tako tudi J. Zobec, v D. Možina: Odškodninska odgovornost države, GV založba 2015, poglavje Odgovornost sodnika in odgovornost države za sodniške napake, stran 137 in 138. 4 Strokovne napake pri prvem sojenju tožnik svojemu pooblaščencu ne očita. 5 Upoštevaje tožnikovo predpostavko o korektnem postopanju pooblaščenca v prvem sojenju.