Jedro

Predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države je izčrpanje pravnih sredstev s strani prizadete stranke. Stranka (oškodovanec) mora že v samem postopku do pravnomočnosti oziroma v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi uveljavljati protipravnost, sicer se nanjo ne more sklicevati v odškodninskem postopku proti državi.

Na odsotnost upravičenja za zastopanje se lahko sklicuje le stranka, ki je bila nepravilno zastopana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 25.000.000,00 EUR in povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev postopka, nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev človekovih pravic iz Ustave RS in Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne prvostopnemu sodišču. Navaja, da je prvostopno sodišče sicer pravilno izpostavilo sporna vprašanja v zadevi, a je nepravilno zaključilo, da izpostavljeni očitki o protipravnosti niso utemeljeni. Tekom postopka je večkrat izpostavil, da kazenski postopek zoper njega sploh ne more potekati, ker Specializirano državno tožilstvo ni bilo ustanovljeno z zakonom in zato ne more imeti statusa upravičenega tožilca. V nadaljevanju pritožbe podrobneje razlaga določbe 185. in 219. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1). Opozarja, da preostalih navedb glede posameznih nepravilnosti v kazenskem postopku sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, temveč zgolj očitke v zvezi z združitvijo postopkov in razlogom za izločitev sodnice. Tako je kršilo tudi pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Prvostopenjsko sodbo bi bilo treba razveljaviti že iz tega razloga. Z argumentacijo sodišča prve stopnje glede združitve postopkov in (ne)izločitve sodnice se ne strinja, saj ni skladna z načelom nepristranskosti sodišča. Sodnik, ki je odločal o združitvi postopkov in se je imel že tedaj možnost seznaniti z dokazi, ne more v nadaljevanju odločati še o krivdi obdolženca. Glede ostalih očitkov je prvostopno sodišče zgolj zapisalo, da je naloga sodišča presoja protipravnosti konkretnih očitanih dejanj, ne pa revizija celotnega poteka že pravnomočno zaključenega kazenskega postopka. Vprašanje obstoja kaznivega dejanja in zastaranja kazenskega pregona je sicer res izvorno vprašanje kazenskega postopka, a je tožnik zatrjeval kvalificirano nepravilno odločitev, zato mora o tem odločiti civilno sodišče. Civilna sodišča morajo v takih primerih presoditi, ali je očitana nepravilnost takšne narave, da povsem odstopa od pravilne presoje. Prvostopno sodišče tega ni storilo, saj se do teh dveh očitkov ni vsebinsko opredelilo in torej ni obrazložilo, zakaj šteje, da ti očitki ne predstavljajo kvalificirano nepravilnega ravnanja sodišča. Tožnik je oba očitka zelo natančno obrazložil, sodišče pa se do tega sploh ni opredelilo. Opozarja še na absolutno bistveno kršitev postopka po 11. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj toženke ni zastopala upravičena oseba. Državna pravobranilka oziroma državna odvetnica namreč ni predložila pooblastila za zastopanje oziroma generalnega pooblastila. Skladno z 282. členom ZPP bi zato morala biti izdana zamudna sodba. Poleg tega odgovor na tožbo in toženkina pripravljalna vloga nista bili popolni, saj na koncu vloge ni lastnoročnega podpisa, na vlogah pa tudi ni pečata in podpisa z imenom in priimkom na način, da bi bilo iz podpisa možno razbrati, da je vlogo sestavila in podpisala državna odvetnica. Podpis se mora po logičnem teku stvari nahajati na koncu pisne vloge, zato sta bili vlogi nepopolni in bi ju bilo treba na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP zavreči. 3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi določila 26. člena Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila za škodo, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

6. Tožnik v tej pravdi zahteva odškodnino za pretrpljene in bodoče duševne bolečine, zaradi kršitve osebnostnih pravic in zaradi kršitve dobrega imena, ki naj bi jih utrpel kot posledico nezakonitega vodenja kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tovrstna odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka. Predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države je izčrpanje pravnih sredstev s strani prizadete stranke. Stranka (oškodovanec) mora že v samem postopku do pravnomočnosti oziroma v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi uveljavljati protipravnost, sicer se nanjo ne more sklicevati v odškodninskem postopku proti državi.1 Iz podatkov spisa in iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi tožnik v sporni kazenski zadevi vložil (pravočasno) pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 60007/2021 z dne 4. 3. 2020, s katero je bil na podlagi priznanja krivde obsojen za kaznivi dejanji, oziroma da je bila njegova pritožba s strani pritožbenega sodišča zavrnjena. Čeprav je zoper posamezne procesne odločitve vložil različne ugovore, bi lahko oziroma bi moral vse to uveljavljati (tudi) v pritožbi zoper končno odločbo (obsodilno sodbo). Neizkoriščenega pravnega sredstva v kazenskem postopku ne more nadomestiti z uveljavljanjem zatrjevanih kršitev v pravdnem postopku.

7. Tudi sicer je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi izpodbijanega sklepa so celoviti, skladni in prepričljivi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Natančno je pojasnilo, zakaj je obtožnico vložil upravičeni tožilec, zakaj ni bil podan razlog za izločitev sodnice in zakaj sodišče ni bilo dolžno ustaviti kazenskega postopka ter da namen tovrstnega odškodninskega spora ni revizija celotnega kazenskega postopka. Pravdno sodišče o argumentih, ki se nanašajo na kazenski spor in so že bili obravnavani v tistem postopku, ne razpravlja ponovno.

8. Pritožbene navedbe o nepravilnem zastopanju toženke in o njenih nepopolnih vlogah so prepozne. Stranka mora takšno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče; kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Sicer pa so te navedbe tudi povsem zgrešene. Na odsotnost upravičenja za zastopanje se lahko sklicuje le stranka, ki je bila nepravilno zastopana.2 Poleg tega upravičenje Državnega odvetništva za zastopanje temelji že na samem zakonu (12. člen Zakona o državnem odvetništvu). Prav tako ne držijo navedbe o nepopolnosti vlog, saj so vse vloge toženke ustrezno podpisane (lastnoročno na prvi strani, z žigom; ni potrebno, da bi bila podpis in žig tudi na zadnji strani vloge).

9. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, protipravnost ravnanja kot predpostavka odškodninske odgovornosti ni izkazana, uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 VSRS Sodba II Ips 90/2016 z dne 26. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 172/2015 z dne 22. 12. 2016. 2 VSL Sklep II Cp 1603/2013 z dne 24. 10. 2013, VSL Sklep III Ip 4829/2014 z dne 13. 3. 2015.