Jedro

Razdedinjenje je civilnopravna sankcija zaradi hujšega zanemarjanja zakonskih ali moralnih obveznosti dediča do zapustnika. Zato je pomemben tudi dedičev odnos do lastnega ravnanja, ki mora biti zakrivljeno. V obravnavani zadevi sta obe nižji sodišči ugotovili, da je imela zapustnica na podlagi dogovora svojih treh hčerk zagotovljeno vso potrebno pomoč v starosti in v bolezni, da ravnanje obeh kasneje razdedinjenih hčerk zato tudi objektivno gledano ni bilo hujše narave, razlogi popolne prekinitve vseh odnosov pa niso bili na njuni, pač pa na zapustničini strani.

Pri uveljavljanju pritožbenih novot mora po izrecni določbi 1. odstavka 352. člena ZPP pritožnik, ki se sklicuje na nova dejstva, navesti dokaze o teh dejstvih, pritožnik, ki predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Pritožbena trditev v zvezi z novo pričo I. R., ki da ve za drugačna dejstva glede pretrganja medsebojnih odnosov, pa je samo pavšalna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je oporočiteljica A. Š. z oporoko z dne 19.11.1986 utemeljeno razdedinila svoji hčerki B. P. in S. F. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč. Napačen je zaključek sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je upoštevalo le navedbe tožene stranke. Krivdo zapustnice za pretrganje odnosov je ugotovilo na podlagi enostranskih dokazov.

Trditve prič in dedinj, da je zapustnica s krampom nagnala obe dedinji, ne držijo. Izpodbila bi jih v pritožbi predlagana priča I. R., vendar je sodišče druge stopnje ta dokazni predlog zavrnilo zaradi ocene o pavšalnih pritožbenih trditvah. Pritožbena navedba, da naj bi nova priča povedala drugačna dejstva glede pretrganja medsebojnih odnosov, pa ni pavšalna in zadostuje zahtevam iz 352. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Dejansko stanje o razlogih za krivdno opustitev dolžnosti nudenja pomoči, obiskovanja in spoštovanja pozna le razvezani mož pok. N. R. oziroma tožnikov oče. Zapustnica hčerke S. F. kot malega otroka ni zapustila, kot navaja sodišče druge stopnje, pač pa jo je dala v materinski dom, ker ni imela osnovnih pogojev za normalno življenje otroka. V domu jo je redno obiskovala in jo vzela k sebi takoj, ko je imela normalne pogoje za življenje. Prav na negativnem odnosu med zapustnico in toženko S. F. sta nižji sodišči gradili svojo odločitev, da je bila zapustnica kriva za popolno prekinitev medsebojnih odnosov. V tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Revizija zatrjuje, da se hčerki S. F. in B. P. po telefonu v razgovorih s sestro N. R. nista prav veliko zanimali za mamo, zaradi sestrine bolezni pa tudi nista mogli dobiti pravih informacij. To pomeni dodatno kršitev moralne dolžnosti in nudenja pomoči v bolezni in starosti zapustnici v obdobju, ko je bila že v domu. Zato je napačna ugotovitev obeh nižjih sodišč, da zapustnica v bolezni in starosti ni bila sama in brez pomoči. Prav v tem času se tudi dogovor, da bo N. R. skrbela za zapustnico, ni mogel realizirati zaradi hude in neozdravljive bolezni N. R. Tožnik razloge obeh nižjih sodišč o tem, da je bila zapustnica kriva za pretrganje medsebojnih odnosov, izpodbija z odločilno okoliščino, da je bila zapustnica mati obeh dedinj, da gre za odnos oziroma spoštovanje otrok do staršev, posebej še v starosti in bolezni, ko so starši potrebni osebne pomoči. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do procesne kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizija vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v dejstvu, da sta obe nižji sodišči svoj zaključek o krivdi zapustnice za prekinitev medsebojnih odnosov gradili na negativnem odnosu med zapustnico in dedinjo S. F. Taka trditev (ki niti ni točna) predstavlja nedovoljen poskus izpodbiti v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, ne pa procesno kršitev. Nedovoljen je tak poskus zato, ker po izrečni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi pretežni del preostalih, prej povzetih revizijskih navedb skuša izpodbiti v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. Med te navedbe spadajo trditve o enostranskem upoštevanju navedb tožene stranke in enostranskih izpovedih prič in dedinj o razlogih popolne prekinitve medsebojnih odnosov, saj revizija z njimi skuša izpodbiti dokazno oceno o zapustničini krivdi za pretrganje stikov.

Revizijsko vztrajanje pri pritožbeno na novo predlagani priči I. R., ki bi povedal o drugačnih razlogih, gre v isti nedovoljeni smeri izpodbijanja dejanskega stanja. Revizijski očitek pritožbenemu sodišču za zavrnitev tega pritožbeno novega dokaznega predloga ni utemeljen. Pri uveljavljanju pritožbenih novot mora po izrecni določbi 1. odstavka 352. člena ZPP pritožnik, ki se sklicuje na nova dejstva, navesti dokaze o teh dejstvih, pritožnik, ki predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati.

Pritožbena trditev v zvezi z novo pričo I. R., ki da ve za drugačna dejstva glede pretrganja medsebojnih odnosov, je res samo pavšalna. Zato pritožbenemu sodišču ni mogla vzbuditi dvoma v dokazno oceno prvega sodišča, na čigavi strani so razlogi za prenehanje stikov in zato tudi ne more predstavljati dejstva, kakršnega mora pri pritožbeno novem dokazu v skladu z navedeno zakonsko določbo navesti pritožnik.

V sami reviziji pa predstavljajo nova dejstva trditve, da naj se dedinji S. F. in B. P. ne bi prav veliko po telefonu zanimali za zapustnico, da naj tudi sicer zaradi bolezni N. R. ne bi dobili verodostojnih informacij in da naj v zadnjem letu, ko je zapustnica živela v domu, N. R. ne bi mogla skrbeti za zapustnico v skladu z dogovorom vseh treh sester. Nova dejstva so tudi trditve o razlogih in načinu zapustitve S. F. kot malega otroka. Stranke smejo v reviziji po določbi 387. člena ZPP navajati nova dejstva samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Povzete revizijske nove trditve niso taka dejstva.

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da so v obravnavani zadevi odločilna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili obe nižji sodišči. Tožnik ni dokazal utemeljenosti razloga za razdedinjenje S. F. in B. P., ki naj bi bil v zatrjevani krivdni opustitvi moralne dolžnosti do matere zaradi opustitve pomoči in spoštovanja v njeni starosti in bolezni. Zapustnica je imela vso potrebno pomoč in oskrbo, ki jo je na podlagi dogovora z dedinjama nudila najmlajša zapustničina hči N. R., delno tudi sam tožnik, v kasnejšem obdobju delno patronažna sestra in v zadnjem letu tudi osebje v domu. Sestre so sklenile tak dogovor zaradi porazdelitve skrbi za zapustnico, za njenega prvega razvezanega moža, ki je bil oče S. F. in za njenega drugega razvezanega moža, ki je bil oče B. P. in N. R., pa tudi skrbi za obe mačehi. Tak dogovor je bil logično posledica prejšnjega dogajanja v družini. Zapustnica je prvo hčerko S. F. zapustila kot majhnega otroka in sta ponovne stike navezali šele, ko je hčerka odrasla.

Drugo hčerko B. P. je zaradi spora v zvezi z gradnjo hiše nagnala od doma leta 1968 in takrat pretrgala stike tudi s S. F., ker je po tem dogodku pomagala B. P. Čeprav sta obe zapustničini hčerki poskušali navezati stike, sta od N. R. vedno dobili odgovor, da mati odklanja njune obiske, zapustnica pa je zavrnila tudi poskus zeta M. P. za navezavo ponovnih stikov. Na teh ugotovitvah temelji zaključek obeh nižjih sodišč, da so na zapustničini strani razlogi za prekinitev medsebojnih odnosov, ne pa na strani kasneje razdedinjenih hčerk. Krivde na njuni strani ni mogoče najti niti v okoliščini, da nista bili bolj vztrajni pri poskusih za ponovno navezavo stikov, saj prvo sodišče pravilno opozarja na njune predhodne negativne izkušnje z materjo, drugo sodišče pa na dejstvo, da ni mogoče zahtevati, da bi kljub zavračanju in slabem ravnanju vedno znova in znova poskušali navezati stike z nekom, ki si tega ne želi.

Kršitev moralne dolžnosti in nudenja pomoči v starosti in bolezni ter dolžnega spoštovanja kot razlog za razdedinjenje iz 1. točke 1. odstavka 42. člena Zakona o dedovanju (Ul. SRS št. 15/76, 23/78) mora biti hujše narave in zakrivljena. Razdedinjenje je civilnopravna sankcija zaradi hujšega zanemarjanja zakonskih ali moralnih obveznosti dediča do zapustnika. Zato je pomemben tudi dedičev odnos do lastnega ravnanja, ki mora biti zakrivljeno. V obravnavani zadevi sta obe nižji sodišči ugotovili, da je imela zapustnica na podlagi dogovora svojih treh hčerk zagotovljeno vso potrebno pomoč v starosti in v bolezni, da ravnanje obeh kasneje razdedinjenih hčerk zato tudi objektivno gledano ni bilo hujše narave, razlogi popolne prekinitve vseh odnosov pa niso bili na njuni, pač pa na zapustničini strani. Zato jima ni mogoče očitati niti opustitve obiskov, ki jih je zapustnica itak zavračala.

V čem naj bi se izkazovalo nespoštovanje obeh dedinj do zapustnice, tožnik ni nikoli konkretneje opredelil. V reviziji zatrjuje le, da sodišči nista upoštevali odločilnega dejstva, da gre za spoštovanje otrok do staršev. Le v tem delu bi bilo njegove trditve mogoče obravnavati kot uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, vendar je tako njegovo stališče materialnopravno zmotno. Ni odločilen le odnos otrok do staršev, ampak tudi odnos staršev do otrok. Zato pritožbeno sodišče utemeljeno opozarja, da gre pri dolžnem spoštovanju za medsebojno obojestransko dolžnost staršev in polnoletnih otrok. Zapustnica sama je s popolnim pretrganjem medsebojnih stikov in kasnejšim vztrajnim zavračanjem vzpostavitve stikov izkazala svoj negativen odnos do obeh hčerk in hkrati onemogočila hčerkama, da bi ji lahko sami v medsebojnih stikih izkazovali primerno spoštovanje.

Zapustničino razdedinjenje obeh hčerk je bilo po vsem obrazloženem neutemeljeno, ker ni bil podan razlog za razdedinjenje iz 1. točke 1. odstavka 42. člena Zakona o dedovanju. Zato sta bili odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe materialnopravno pravilni. Revizijsko sodišče je moralo na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrniti. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev njegovih priglašenih revizijskih stroškov, odločitev o stroških revizijskega odgovora tožene stranke pa temelji na določbah 1. odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP, saj glede na vsebino revizijskega odgovora ti stroški niso bili potrebni.