Jedro

Izhajajoč iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ je dokazno breme za obstoj in povzročitev škodnega dogodka (povzročitev prometne nesreče kot nedopustno ravnanje zavarovanca tožene stranke) na strani tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, katero je utrpela v prometni nesreči dne ... in katero je povzročil zavarovanec tožene stranke, dolžna plačati 1,450.000,00 SIT ter povrniti pravdne stroške, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pod pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Preizkus prvostopne sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pokaže, da prvostopno sodišče ni zagrešilo uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da tožeča stranka ni dokazala, da je do padca tožnice kot kolesarke po cestišču prišlo zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke. Izhajajoč iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ je dokazno breme za obstoj in povzročitev škodnega dogodka (povzročitev prometne nesreče kot nedopustno ravnanje zavarovanca tožene stranke) na strani tožeče stranke. V danem primeru ni sporno, da je zavarovanec tožene stranke svoje vozilo ustavil na enosmerni vzdolžno ob boksih za parkiranje, ki so bili vsi zasedeni s parkiranimi avtomobili. Tako ustavljanje, tudi če bi bilo v nasprotju z določbo 8. točke prvega odstavka 47. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ta določa, da ustavitev motornega vozila ni dovoljena, kjer bi prost prehod med ustavljenim vozilom in nasprotnim robom vozišča ali kakšno drugo oviro na cesti bil širok manj kot 3 m), v danem primeru ni v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom. Tožeča stranka kot kolesarka (tako iz izpovedbe same tožnice, kot iz izpovedbe zavarovanca tožene stranke zaslišanega kot priče) je imela namreč povsem zadosti prostora za vožnjo mimo ustavljenega avtomobila zavarovanca tožene stranke, ker se je mimo tega avtomobila v času ustavitve odvijal povsem normalen promet. Da pa je zavarovanec tožene stranke v času, ko je tožnica s kolesom peljala (obvozila) mimo ustavljenega avtomobila, odprl sprednja leva vrata avtomobila in s tem zaprl pot tožnici kot kolesarki, pa tožeča stranka ni izkazala. Tako zatrjevanje tožeče stranke, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, izhaja le iz izpovedbe tožnice zaslišane kot stranke. Povsem nasprotno izhaja iz izpovedbe priče, ki je povedal, da šoferjevih vrat na avtomobilu sploh ni odpiral, ker je v avtomobilu čakal na takratno prijateljico (sedaj ženo), ki je šla v bližnjo banko oziroma bankomat dvigniti denar. Tako ni imel nobenega razloga, da bi izstopil iz avtomobila. Zaznal je le, da je tožnica ob vožnji mimo avtomobila močno zavrla in nato padla po cestišču. Šele po padcu tožnice po cestišču je odprl vrata in izstopil iz avtomobila ter tožnico vprašal ali potrebuje pomoč. Ta posebne pomoči ni potrebovala. Smiselno enako izhaja iz izpovedbe priče, pri čemer tudi tožnica, ko se je zaradi nastanka bolečin še istega dne zglasila v bolnišnici, ni navajala, da je s kolesom padla zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke (poškodbeni list - priloga A3). Da pa bi do nezgode prišlo zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke (nepozorno odpiranje sprednjih levih vrat avtomobila), pa tudi ne izhaja iz policijskega zapisnika (priloga B1). Dokaz z izvedencem prometne stroke v predmetni pravdi ni bil izveden zaradi ravnanja tožeče stranke, ker tega dokaza zaradi plačila predujma tožeča stranka ni predlagala (l. št. ... pravdnega spisa). Sicer pa ni sporno, da do kolizije (trčenja) med kolesom in avtomobilom sploh ni prišlo.

Na podlagi takega dokaznega postopka, v katerem je tožnica ostala povsem osamljena pri zatrjevanju, da je do prometne nesreče prišlo zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke (malomarno odpiranje sprednjih levih vrat avtomobila), je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je prometno nesrečo (škodni dogodek) povzročil zavarovanec tožene stranke. Pri tem se je prvostopno sodišče tudi povsem pravilno oprlo na določbo 215. člena ZPP, ki določa, da, v kolikor sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Povedano pa je že, da je dokazno breme o povzročitvi škodnega dogodka na strani tožeče stranke.

Tako se pritožbena izvajanja v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pritožba zatrjuje, da je tožeča stranka izkazala, da je škodni dogodek povzročil zavarovanec tožene stranke) pokažejo kot neutemeljena.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.