Jedro

Neuspešna izvršba na dolžnikovo premoženje ni edina okoliščina, na podlagi katere je mogoče sklepati na obstoj neplačevitosti kot objektivnega stanja (da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika). Znak dolžnikove neplačevitosti so lahko tudi druge okoliščine, med drugim tudi njegove izjave, da nima dovolj sredstev za izpolnitev, in podobno.

Medsebojno nasprotovanje trditev posamezne stranke je samo za sebe okoliščina pomembna za oceno prepričljivosti (verodostojnosti) njenega nastopa v pravdi.

Nevednost o statusu družbenika, pa tudi nevednost o tem, družbenik katere pravnoorganizacijske oblike družbe si, je ob izostanku posebnih (izrednih) okoliščin, ki jih toženka ni zatrjevala, neopravičljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je darilna pogodba, s katero je A lastninsko pravico na nepremičnini ID 000, v naravi stanovanje, prenesla na B, v razmerju do tožnika brez učinka do višine njegove terjatve (oziroma terjatve iz pravdne zadeve naslovnega sodišča opr. št. P 3040/2012) v znesku glavnice v višini 45.000,00 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.000,00 EUR od 27.6.2009 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.000,00 EUR od 21.7.2009 dalje do plačila (1. točka izreka); da je dolžna toženka na zgoraj navedeni nepremičnini dovoliti izvršbo zaradi izterjave zapadle terjatve tožnika do I. d.n.o., do zgoraj navedene višine (2. točka izreka); da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 560,60 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju v delu, v katerem sodišče navaja, da je njen ugovor o preuranjenosti tožbe neutemeljen in da ne drži, da bi moral tožnik svoj dolg najprej poskušati izterjati preko izvršbe. Argumentacija sodišča prve stopnje v zvezi s 100. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je napačna. V obravnavanem primeru je družbenik A (v nadaljevanju dolžnica), ki je toženki z darilno pogodbo podarila stanovanje. Tožniku ni uspelo dokazati neplačevitosti dolžnice. Toženka je na naroku dne 22.5.2014 prerekala trditve tožnika, da je predmetno stanovanje edino vrednejše premoženje dolžnice. V spis je vložila prijavo terjatve tožnika v zapuščinskem postopku po pokojnem V. M., v kateri je trdil, da je pokojni lastnik dveh patentov v vrednosti okoli 10 milijonov dolarjev. Navedla je, da tožnik ne more trditi, da dolžnica nima vrednejšega premoženja, če bo v zapuščinskem postopku skupaj s hčerkama dedovala tudi te patente. V zvezi s tem sodba nima nobenih razlogov, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo, da tožnik ni dokazoval, temveč je le pavšalno zatrjeval, da je stanovanje edino vrednejše premoženje dolžnice, hkrati pa ni podal trditev, da je poskušal doseči poplačilo od dolžnice in da slednja po pozivu ni prostovoljno poravnala dolga. Navedeno je pravno relevantno glede na sodno prakso (I Cp 685/2008, I Cp 3679/2011). Sodišče prve stopnje je navedlo le, da dolžnica po lastnem pričevanju nima v lasti nobenega premoženja in da je brez oprijemljivega premoženja tudi primarna dolžnica družba I. d.n.o., nato pa je materialnopravno zmotno zaključilo, da je bil tožnik kot upnik na podlagi izpodbijanega pravnega posla oškodovan. Ni presojalo, ali je dolžnica res povsem brez premoženja, če je nesporno dejstvo, da bo sodelovala v zapuščinskem postopku po pokojnem možu, v katerem so prijavljeni tudi omenjeni patenti, upnik pa od nje še ni zahteval izpolnitve, temveč je takoj, ko je izvedel za darilno pogodbo, vložil predmetno tožbo. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z vprašanjem prirejanja bilanc zgoraj navedene družbe in lastništva orodja. Podvomilo je v to, da bilanca družbe izkazuje dejstvo, da ima ta zadosti sredstev za poplačilo, nato pa zaključilo, da plačilna sposobnost družbe ni pravno relevantno vprašanje. Tako ni jasno, zakaj bi morala toženka, ki s poslovanjem družbe ni bila seznanjena, to prerekati, in zakaj bi morala prerekati navedbe tožnika v zvezi z upoštevanjem amortizacije pri vrednosti orodij. Toženka ni imela nič s poslovanjem družbe, zato je lahko z zaslišanjem dolžnice dokazovala le zatrjevano dejstvo, da slednja ni vedela, da s sklenitvijo predmetne pogodbe lahko škoduje upnikom. Ni jasno, zakaj naj bi toženka prišla v nasprotje sama s sabo. Vseskozi je zatrjevala in dokazovala, da se dolžnica ni zanimala za družbo in da ni niti vedela, da je družbenica v predmetni družbi, sodišče prve stopnje pa ni sledilo njenim navedbam, ker naj bi dolžnica izpovedala, da bilanc ni pripravljala, temveč se je s tem ukvarjala tajnice družbe. Sodba je v tem delu nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, saj pravzaprav potrjuje njene navedbe, da dolžnica ni vedela za poslovanje družbe. Posledično so razlogi izpodbijane sodbe glede subjektivnega pogoja nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. Pri ugotavljanju subjektivnega pogoja je sodišče prve stopnje izpoved dolžnice mestoma iztrgalo iz konteksta in jo posledično napačno povzelo, zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno in je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi nasprotja v razlogih sodbe. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da iz izpovedi dolžnice izhaja, da je bila slednja vsakodnevno v prostorih podjetja, saj je izpovedala, da je V. M. pred desetimi leti tja nosila hrano, zadnja leta pa sigurno nista imela stikov, saj sta živela ločeno. Prav tako ne drži, da je dolžnica sama izpovedala, da je bila družbenica v družbi z omenjeno odgovornostjo, saj iz njene izpovedi v povezavi z izpovedjo D. G. izhaja, da o podjetjih nič ne ve in da niti ni vedela, da poleg družbe I. d.n.o. obstaja tudi družba I. d.o.o.. Priča D. G. je izpovedal, da je imel V. M. dve podjetji, tudi družbo I. d.o.o., s katerimi dolžnica ni imela nič, njena ustanoviteljica je bila J. M., V. M. pa je bil direktor. To potrjuje tudi izpisek iz poslovnega registra, ki ga prilaga pritožbi, saj je šele na podlagi obrazložitve sodbe ugotovila, da sodišče kljub izpovedi D. G. meša dve različni družbi. Zato tudi ni prepričljiva obrazložitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica sama izpovedala, da je bila družbenica v družbi z omejeno odgovornostjo, saj to evidentno ne drži. Zaključek o zavedanju dolžnice, da s sklenitvijo darilne pogodbe škoduje upnikom, ki temelji na okoliščini, da je sama izjavila, da je bila družbenica v družbi z omejeno odgovornostjo, glede na navedeno ni prepričljiv. Že iz njene izpovedi izhaja, da tega ni vedela, da meša družbo z omejeno odgovornostjo in družbo z neomejeno odgovornostjo (in torej razlike ne pozna, posledično pa ne pozna odgovornosti družbenika družbe z omejeno odgovornostjo in odgovornosti družbenika družbe z neomejeno odgovornostjo). Argument sodišča prve stopnje, da bi se dolžnica vsaj morala zavedati, da lahko s sklepanjem neodplačnega posla oškoduje upnike, ker status družbenika nosi tudi določene posledice, ni prepričljiv v okoliščinah konkretnega primera, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo – da dolžnica ni vedela, v kateri družbi je družbenica (zato se tudi ni mogla zavedati svoje odgovornosti, ki izhaja iz pravnoorganizacijske oblike d.n.o.), ter da se je darilna pogodba začela pripravljati že pred nenadno smrtjo V. M. Zato tudi ni razumljiv argument sodišča prve stopnje, da je utemeljeno pričakovati, da se je dolžnica po smrti družbenika V. M. pozanimala o stanju podjetij, v katerih je sedaj edina družbenica. Toženka je namreč z zdravniškimi izvidi glede zdravstvenega stanja dolžnice dokazovala, da ima težave na področju pozornosti in neposrednega pomnjenja ter da se je v preteklosti zdravila zaradi vedenjskih sprememb, ki so posledica zmernega, dalj časa trajajočega upada spoznavnih sposobnosti, ter da je psihično oziroma zdravstveno stanje dolžnico onemogočalo v njenem dnevnem funkcioniranju, saj je imela težave s preprostim pomnjenjem in si ni bila sposobna zapomniti najbolj preprostih stvari, kaj šele okoliščin v zvezi s katerokoli družbo. Glede na takšno zdravstveno stanje dolžnice, ki je potrjeno z zdravstveno dokumentacijo, ni mogoč zaključek, da se je verjetno pozanimala o stanju podjetij, v katerih je sedaj družbenica. O tem sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Prav tako se ne opredeli do izpovedi dolžnice in B v zvezi s časom, ko se je začela pripravljati darilna pogodba, realizirana po smrti V. M., kar je prav tako pomembno za ugotovitev subjektivnega pogoja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo navedb iz dopolnitve pritožbe z dne 28.10.2014, saj jo je toženka vložila po izteku pritožbenega roka.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se jo da preizkusiti in vsebuje jasne in nenasprotujoče si razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb toženke, ne predstavlja (kot to zmotno meni pritožba) absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju.

7. Za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj mora biti poleg objektivnih pogojev iz 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) podan še subjektivni pogoj iz 256. člena OZ. V obravnavanem primeru so po ugotovitvah sodišča prve stopnje izpolnjeni vsi pogoji, pritožba pa nasprotuje le zaključkom o obstoju objektivnega pogoja neplačevitosti dolžnika in o obstoju subjektivnega pogoja, zato sta le navedena pogoja predmet pritožbenega preizkusa.

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji, ki morajo biti podani, da lahko upnik terja izpolnitev obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo od osebno odgovornega družbenika (100. člen ZGD-1), je pravilen. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo tak zaključek, so jasni in si ne nasprotujejo. Ker je v obravnavanem primeru dolžnik, katerega pravno dejanje je predmet izpodbijanja, osebno odgovorna družbenica družbe z neomejeno odgovornostjo A, za presojo pogoja njene neplačevitosti ni relevantno, ali ima družba (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje) dovolj sredstev za poplačilo svojih obveznosti. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede premoženja in plačilne sposobnosti omenjene družbe, ki jo je kljub zgoraj navedenemu pravilnemu stališču podalo v sodbi, je (za presojo pogoja neplačevitosti dolžnika) posledično nepotrebna. Nikakor pa ni moč šteti, da je zaradi tega v razlogih sodbe (glede odločilnih dejstev) podano nasprotje.

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da je pogoj neplačevitosti dolžnice izpolnjen, je pravilen. Drži, da mora biti podana neplačevitost kot objektivno stanje (da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika),(1) vendar neuspešna izvršba na dolžnikovo premoženje ni edina okoliščina, na podlagi katere je mogoče sklepati na njen obstoj. Znak dolžnikove neplačevitosti so lahko tudi druge okoliščine, med drugim tudi njegove izjave, da nima dovolj sredstev za izpolnitev, in podobno. Z navedbo, da tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da je (neuspešno) poskušal doseči poplačilo od dolžnice, zato pritožba ne more omajati zgoraj navedenega zaključka sodišča prve stopnje. Tak prepričljiv zaključek je namreč sodišče prve stopnje lahko naredilo na podlagi lastne izpovedi dolžnice, da nima v lasti nobenega premoženja in da je edino premoženje na podlagi darilne pogodbe prenesla na toženko. V zvezi z neplačevitostjo dolžnice je tožnik ponudil zadostno trditveno podlago (in sicer z navajanjem, da je bilo stanovanje, ki ga je dolžnica podarila toženki, edino oprijemljivo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačal) in nasprotni pritožbeni očitki niso prepričljivi. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo toženkinih navedb podanih na naroku za glavno obravnavo z dne 22.5.2014 (s katerimi je slednja ugovarjala tožnikovim navedbam o neplačevitosti dolžnice), da je tožnik v prijavi terjatve v zapuščinskem postopku po pokojnem V. M. trdil, da je bil omenjeni lastnik dveh patentov, ki sta vredna okoli 10 milijonov dolarjev. Do takšnih (povsem pavšalnih) navedb toženke se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Le-teh zaradi izostanka dodatnih/konkretnejših trditev (npr. da je dolžnica kot dedinja po pokojnem V. M. podedovala tudi omenjene patente) namreč ni mogoče šteti kot zadostne v smislu ustrezno konkretiziranih ugovorov zoper tožnikovo zatrjevanje, da dolžničino premoženje ne zadošča za poplačilo tožnika.

10. Subjektivni pogoj je pri neodplačnih pravnih dejanjih mileje določen, saj se ne zahteva, da bi prejemnik koristi kakorkoli vedel ali moral vedeti za oškodovanje upnikov; poleg tega velja domneva, da je dolžnik vedel, da neodplačno dejanje pomeni oškodovanje upnikov (tretji odstavek 256. člen OZ). Navedeno pomeni, da bi se v obravnavanem primeru (ko obstoj neodplačnega pravnega dejanja niti ni bil sporen) toženka lahko ubranila le z dokazom, da dolžnica ni vedela oziroma ji ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja.

11. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da toženki ni uspelo ovreči domneve, da je dolžnica vedela, da neodplačno dejanje pomeni oškodovanje upnikov. Razlogi glede obstoja subjektivnega pogoja so jasni in sodba v tem delu ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključka sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnega pogoja pritožbene navedbe ne omajejo. Okoliščine, ki jih je toženka navajala kot razlog, zaradi katerega dolžnica ni vedela oziroma ji ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja upnikov, namreč (same po sebi) niso take narave, da bi lahko opravičile nevednost dolžnice. Gre za navedbe, da se dolžnica s poslovanjem I. d.n.o, katere družbenica je bila, ni ukvarjala oziroma da o poslovanju te družbe ni vedela ničesar. Status družbenika (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) nosi tudi dolžnosti (ki nedvomno vključujejo tudi seznanitev s stanjem družbe, v kateri je bila po smrti V. M. dolžnica sploh edina družbenica). Enako (ali še bolj) velja to za navajanje, da dolžnica sploh ni vedela, da je družbenica v tej družbi. Nevednost o statusu družbenika, pa tudi nevednost o tem, družbenik katere pravnoorganizacijske oblike družbe si, je ob izostanku posebnih (izrednih) okoliščin,(2) ki jih toženka ni zatrjevala,(3) malo verjetna, sploh pa je neopravičljiva. Posledično so neopravičljive tudi posledice, ki bi iz takšne nevednosti izvirale.

12. S pritožbenim opozarjanjem, da dolžničina izpovedba, češ da je družbenica v družbi z omejeno odgovornostjo, glede na izpoved priče D. G. in izpisek iz poslovnega registra ne drži, toženka ne more uspeti. Sodišče prve stopnje njenim navedbam o dolžničini nevednosti, da je družbenica družbe z neomejeno odgovornostjo, ni moglo slediti že zaradi dolžničine vsakodnevne prisotnosti v prostorih podjetij, ki so bila družinske narave oziroma so zaposlitev nudila tudi drugim članom njene družine. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da dolžnica v zadnjih letih v prostore ni več zahajala, ni odločilnega pomena in ne omaja zaključka sodišča prve stopnje o tem, da ni moč slediti navedbam toženke o nevednosti dolžnice, da je družbenica. S tem povezani pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje izpoved dolžnice trgalo iz konteksta in jo nekorektno povzemalo, niso niti utemeljeni niti ne bi mogli biti odločilni. Zmotno prepričanje dolžnice, da je družbenica družbe z omenjeno odgovornostjo, namreč (samo po sebi) ne uspe opravičiti njene nevednosti glede možnosti oškodovanja. Končno ni mogoče spregledati niti okoliščine, da je bila izpodbijana darilna pogodba sklenjena manj kot štirinajst dni po smrti dolžničinega moža V. M. Sodišče prve stopnje jo je utemeljeno upoštevalo kot indic, ki je v očitnem nasprotju s toženkinimi navedbam, s katerimi je poskušala ovreči domnevo o dolžničini vednosti. S tem se je posredno opredelilo tudi do izpovedi dolžnice in toženke glede časa, ko se je začela pripravljati darilna pogodba (ki jima utemeljeno ni sledilo). Ob upoštevanju v 11. točki obrazložitve predmetne sodbe podanih razlogov (dolžnosti skrbnega ravnanja), zaradi katerih ni mogoče govoriti o opravičljivi nevednosti dolžnice, bi bil tudi v primeru, če bi se darilna pogodba res začela pripravljati že pred smrtjo V. M., subjektivni pogoj kljub temu podan.

13. Sodišče prve stopnje se upravičeno ni posebej opredeljevalo do toženkinih navedb o velikih psihičnih težavah dolžnice (s katerimi je prav tako utemeljevala odsotnost subjektivnega pogoja). Toženka je namreč tudi v tem oziru zgolj pavšalno zatrjevala, da zaradi njih dolžnica o poslovanju družbe ni vedela ničesar oziroma ni podala konkretnejših navedb o (morebitnih) vedenjskih spremembah, zaradi katerih naj dolžnica ne bi vedela ničesar o poslovanju družbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka zatrjevala le, da je imela dolžnica velike psihične težave in da se je zdravila zaradi anksiozno depresivne motnje (ki naj bi se kazala v vedenjskih spremembah). Bolj konkretne navedbe, ki jih sedaj podaja v pritožbi (in sicer da ima dolžnica težave na področju pozornosti in neposrednega pomnjenja, da jo je psihično stanje onemogočalo v njenem dnevnem funkcioniranju, ker je imela težave s preprostim pomnjenjem in si ni bila sposobna zapomniti najbolj preprostih stvari, kaj šele okoliščin v zvezi s katerokoli družbo),(4) pa so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zaradi česar jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Odsotnost subjektivnega pogoja je toženka utemeljevala tudi s pavšalno navedbo, češ da ima družba dovolj sredstev za poplačilo upnikov (kar je utemeljevala z obširnimi navedbami o stanju, ki ga izkazujejo bilance, in orodjih družbe). Z zaključkom oziroma razlogi sodišča prve stopnje, da je družba brez oprijemljivega premoženja, se pritožbeno sodišče strinja, saj je dokazna ocena vsebinsko prepričljiva. Prerekanje tožnikovih navedb je toženki narekoval njen procesni položaj v tem pravdnem postopku. Ob tem ni moč spregledati, da so toženkine navedbe, da ima družba dovolj sredstev za poplačilo upnikov, v nasprotju z njenimi trditvami, da o poslovanju družbe dolžnica ni vedela ničesar.(5) To nasprotje v njenih navedbah je sodišče prve stopnje (ko je ugotavljalo, ali ima družba dovolj sredstev za poplačilo upnikov) pravilno zaznalo. Obenem je ustrezno opozorilo, da toženkina navedba o tem, češ da se dolžnica ne spozna na računovodske standarde in da iz tega razloga upnikom ni mogla škodovati (ki jo je podala v odgovor na tožnikove navedbe, da bilanca ni bila pripravljena v skladu z računovodskimi standardi), smiselno predpostavlja, da je pripravljala letne bilance.(6) Okoliščina, da je kljub tem nasprotujočim si navedbam,(7) verjelo dolžničini izpovedbi, da bilanc ni pripravljala, ne pomeni, da so razlogi sodbe nerazumljivi ali sami s seboj v nasprotju.

15. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Zaradi svojega neuspeha s pritožbo, toženka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) In ne zadošča, če dolžnik noče izpolniti svoje obveznosti in mora zato upnik vložiti tožbo in sodno zahtevati izpolnitev.

(2) Ki bi v to (morebiti) lahko prepričale.

(3) Tako npr. toženka zatrjevane dolžničine nevednosti o tem, da je družbenica v družbi z neomejeno odgovornostjo, ni povezovala z morebitnimi velikimi psihičnimi težavami dolžnice, niti ni navajala, da je bila dolžnica zmotno prepričana, da je družbenica družbe z omejeno odgovornostjo.

(4) Obširno navajanje teh razlogov je nekoliko presenetljivo glede na to, da je dolžnica (lahko) sklenila darilno pogodbo.

(5) Saj predpostavljajo, da je to vedela (poznala).

(6) Na okoliščini, da toženkina navedba o tem, da je dolžnica pripravljala letne bilance, nasprotuje njenim navedbam, da se slednja za poslovanje družbe ni zanimala, osnovan argument je bil v dokazni oceni sodišča prve stopnje sicer le obrobnega pomena.

(7) Medsebojno nasprotovanje trditev posamezne stranke je namreč samo za sebe okoliščina pomembna za oceno prepričljivosti (verodostojnosti) njenega nastopa v pravdi.