Jedro

Neodplačani del dolga zapade v takojšnje plačilo, ko zaporedni obroki dosežejo osmino kupnine. Ta trenutek pa je tisti, ko ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti in ko zato začne teči zastaranje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka za plačilo glavnice 1.089.827 SIT iz pogodbe o potrošniškem posojilu z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo 1.302.280 SIT kapitaliziranih zamudnih obresti od prepozno plačanih in neplačanih obrokov po omenjeni pogodbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je utemeljen ugovor zastaranja, ker je že pred vložitvijo tožbe 20.4.2001 potekel 5-letni zastaralni rok, ki je začel teči 31.3.1995. Takrat je namreč po 3. členu pogodbe zaradi neplačanih dveh obrokov zapadel ves toženčev dolg. Ni šlo za prodajo na obroke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem, da je treba obravnavano pogodbo šteti kot pogodbo o potrošniškem posojilu, pri čemer ne gre za čisto posojilno pogodbo, ker vsebuje tudi elemente zavarovanja posojila. Gre torej za potrošniški kredit, za katerega se v skladu z drugim odstavkom 550. člena ZOR uporabljajo pravila o prodaji na obroke, kar pa za pravno razmerje med strankama ni pomembno. Upoštevati je treba pogodbeno določilo o zapadlosti celotne kreditne terjatve zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov.

Proti tej sodbi je vložila tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala takšno njeno spremembo, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku v celoti. Trdi, da je treba uporabiti določila ZOR, ki urejajo prodajo na obroke. Povzema določbe 551. in 546. člena ZOR. Iz listin sledi, da predstavljata po 3. členu obravnavane pogodbe dva zaporedna obroka le eno osemnajstino kupnine. Zato je določba 3. člena pogodbe manj ugodna za kupca od določb ZOR, zaradi česar jo je treba šteti za nično. Tako tožeča stranka ni mogla uveljaviti pravice iz tega člena pogodbe. Potemtakem je napačna ugotovitev nižjih sodišč, da je terjatev tožeče stranke zapadla 31.3.1995, saj je zapadla šele 30.11.1996 na dan zapadlosti zadnjega obroka.

Na revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka se strinja, da se za sporno razmerje uporabijo zakonske določbe o prodaji na obroke (542. do 551. člen ZOR). Vendar si zmotno predstavlja pravne učinke, ki naj bi jih imela določba tretjega člena obravnavane pogodbe. Ta ne upošteva, kot ugotavlja revizija sama, zakonske določbe o kvalificirani zamudi, se pravi, da lahko prodajalec razdre pogodbo, če pride kupec v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine (drugi odstavek 546. člena ZOR), ali da v takšnem primeru, namesto da bi razdrl pogodbo, zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine (četrti odstavek tega člena). Izbiro med tema možnostma je tožeča stranka opravila že ob sklenitvi pogodbe, ko si je izgovorila zapadlost celotne kreditne terjatve zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov (prvi odstavek 3. člena pogodbe), medtem ko je možnost razdrtja pogodbe zaradi takšnega neplačila pustila posojilojemalcu - kupcu (15. člen pogodbe). Pogodbena določba o zapadlosti v takojšnje plačilo celotne kreditne terjatve, ki je omejena le časovno z zaporedjem neplačanih obrokov, ne pa hkrati tudi količinsko z doseganjem najmanj osmine kupnine, je sama zase nična (551. člen ZOR). Opisana določba je seveda manj ugodna za posojilojemalca - kupca, vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti terjatve. Velja, saj sta se stranki zanjo dogovorili, vendar velja z dodatkom, da morata obroka (oziroma morajo obroki) doseči osmino kupnine, kot to določata omenjeni drugi in četrti odstavek 546. člena ZOR. Navsezadnje je tako zapisano tudi v pogodbi, katere 18. člen določa, da kar ni določeno s pogodbo veljajo predpisi Zakona o obligacijskih razmerjih. In celo če ne bi bilo nobene pogodbene določbe o razdrtju ali takojšnji zapadlosti, bi zaradi kogentnosti določb o prodaji na obroke veljali določbi omenjenih odstavkov (drugi odstavek 27. člena ZOR). Revizija sama sicer ugotavlja, da so določbe ZOR o prodaji na obroke kogentne norme, in jih pogodbene stranke ne morejo izključiti. In tako tudi ne na način, kot si predstavlja tožeča stranka, da zapiše v formularno pogodbo določbo, ki je v nasprotju z zakonsko določbo, in se potem nanjo sklicuje, češ da je nična.

V opisanih primerih torej zapade neodplačani del dolga v takojšnje plačilo, ko zaporedni obroki dosežejo osmino kupnine. Ta trenutek pa je tisti, ko ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti in ko zato začne teči zastaranje (prvi odstavek 361. člena ZOR).

Dva obroka sta res pomenila le dobro osemnajstino kupnine, kot trdi tožeča stranka. Tako se pokaže, da je šele šest obrokov po pogodbi zadostovalo za osmino kupnine. Pomeni, da je šele po šestih mesecih neplačevanja zapadel ves neporavnan dolg v plačilo. Ugotovljeno je bilo, da je toženec zadnji obrok plačal 31.1.1995 in tako je 31.7.1995 terjatev zapadla in takrat je imela tožeča stranka možnost sodno jo uveljavljati. Ker je tožbo vložila 20.4.2001, je zamudila petletni zastaralni rok. Odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej pravilna.

Neutemeljeno revizijo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).