Jedro

Ker tožnica vso hrano, ki je ustrezno pripravljena, lahko poje sama brez pomoči drugega, je zmožna samostojnega hranjenja. Zato ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (točka II in V delno, III v celoti), sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke z dne 8. 4. 2011 (točka I izreka sodbe), v odločbi z dne 16. 12. 2010 pa datum 8. 10. 2011 nadomestilo z datumom 1. 5. 2010, znesek 144,39 EUR pa z zneskom 142,68 EUR (točka II izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek, da se tožnici prizna dodatek za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb (točka III izreka sodbe), toženki naložilo, da tožnici izplača zapadle in še neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo z vsemi uskladitvami in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posamičnega neplačanega zneska do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (točka IV izreka sodbe) in da mora tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 223,50 EUR (točka V izreka sodbe).

Zoper III. točko izreka in delno zoper II. in V. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v II. točki izreka razveljavi odločitev sodišča prve stopnje, da se znesek 144,39 EUR nadomesti z zneskom 142,68 EUR, prav tako da se tožnici prizna dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb ter v posledici v celoti ugodi njenemu stroškovnemu predlogu, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zadnjem delu II. točke izreka, da se znesek v odločbi z dne 16. 12. 2010 v višini 144,39 EUR nadomesti z zneskom 142,68 EUR, sprejelo brez navedbe razlogov, ki so ga privedli do te odločitve tako, da ga ni moč preizkusiti in argumentirano izpodbijati. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Razen tega je s tem preseglo meje tožbenega zahtevka tožnice. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ki je bila tožnici priznana že z odločbo z dne 16. 12. 2010 ni bila predmet tega postopka in je tako sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. člena ZPP v zvezi z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost tega dela izpodbijane sodbe. Sodišče je svojo odločitev za zavrnitev zahtevka iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo za upravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb oprlo zgolj na domnevno dejstvo, da se je tožnica zmožna sama oziroma samostojno hraniti. To pa je v nasprotju z določilom 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnica ne izpolnjuje standarda samostojnega hranjenja, kot je ta predviden v ZPIZ-1. Četudi je po možganski kapi njena desna roka ostala neprizadeta, ni mogoče zaključiti, da se je tožnica zaradi tega fizično sposobna samostojno hraniti, vsaj ne do te mere, da bi ji bila zagotovljena fiziološka eksistenca. Navedba sodišča v obrazložitvi, da je lahko vsaka hrana pripravljena tako, da razrez ni potreben, je popolnoma neživljenjska. Sodišče od tožnice očitno pričakuje, da bo mesne zrezke držala v roki in jih grizla na koščke z usti. Določba prvega odstavka 139. člena ZPIZ-1 zagotovo nima oziroma ne sme imeti namena teptati osnovne človekove pravice uživalcev pokojnin. Ena od osnovnih človekovih pravic tožnice je, da lahko hrano zaužije na enak način, kot vsi ostali zdravi državljani. Tako ima pravico jesti mesne zrezke in sicer narezane na koščke. Če takega razreza ne zmore narediti sama, je treba šteti, da ni zmožna samostojnega hranjenja. Tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 9/2000 z dne 12. 9. 2000, v kateri je zapisano, da racionalno samostojno hranjenje ne zajema le nošenje hrane v usta, ampak tudi zmožnost razreza hrane. Pritožba meni, da bi bilo potrebno v standard samostojnega hranjenja šteti tudi predelavo, torej kuhanje, ali pečenje prehrambenih živil, saj gre pri predelavi hrane brez dvoma za esencialne elemente samostojnega hranjenja. Zgolj zmožnost premikanja roke ne zadostuje za samostojno hranjenje v takšni meri, da bi se tožnica ohranjala pri življenju. Takšno stališče je izraženo tudi v odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 627/2008 z dne 18. 2. 2009. Če je sodišče štelo, da se navedba tožnice na glavni obravnavi, „da ne ve, kaj bi bilo z njo, če bi bila dva dni sama doma oziroma ali bi se lahko sama nahranila, če bi bila dva dni sama doma“, razlikuje od tistega, kar izhaja iz podatkov njene medicinske dokumentacije, bi moralo izvesti še ostale dokaze, ki jih je predlagala tožnica, torej zaslišati obe predlagani priči, ki bi lahko potrdili njene navedbe. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 19. člena ZDSS-1. Glede na navedeno ji je bil zahtevek tožnice v celoti upravičen in bi ji sodišče moralo priznati vse stroške, nastale v zvezi s tem postopkom, ne le polovico. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja pritožba ter je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 8. 4. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 16. 12. 2010, s katero je bilo odločeno, da ima uživalka pokojnine pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 144,39 EUR na mesec od 8. 10. 2010 dalje.

Tožnica se pritožuje glede II. točke izreka in sicer v tistem delu, ko je bil znesek 144,39 EUR nadomeščen z zneskom 142,68 EUR, ker sodišče tega naj ne bi obrazložilo, tako da ta del razsoje ni možno preizkusiti. V zvezi s tem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navedlo, da je moralo v tem sporu odgovoriti na dve vprašanji in sicer, ali tožnica opravlja katero od osnovnih življenjskih opravil sama ter od kdaj je bilo njeno stanje tako, da je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo. Glede slednjega (od kdaj je upravičena do dodatka in postrežbo) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stanje tožnice praktično enako ves čas od odpusta iz Zdravilišča B. 3. 8. 2009, oziroma da tudi po rehabilitaciji v C. ni prišlo do izboljšanja. Iz celotnega poteka zdravljenja je sodišče zaključilo, da tožnici gre dodatek za pomoč in postrežbo skladno s 169. členom ZPIZ-1 od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj, to je od 1. 5. 2010 dalje. Predlog je bil podan 28. 10. 2010, prvi dan v naslednjem mesecu je tako 1. 11. 2010, 6 mesecev nazaj je 1. 5. 2010. Na dan 1. 5. 2010 znesek dodatka za pomoč in postrežbo ni znašal 144,39 EUR, temveč 142,68 EUR tako, da je sodišče prve stopnje znesek 144,39 EUR, ki bi tožnici šel od 8. 10. 2010 dalje nadomestilo z zneskom dodatka za pomoč in postrežbo v višini 142,68 EUR, kakor pripada vsem uživalcem, ki imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, kakor tožnica, na dan 1. 5. 2010. Navedeni znesek je določen s sklepom Sveta zavoda tožene stranke.

Spor se prav tako nanaša na to, ali tožnici pripada dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil oziroma, ali je njeno stanje takšno, da se je sposobna sama hraniti. Standard samostojnega hranjenja je potrebno razumeti tako, da med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo lahko štejemo le primarne potrebe fiziološke eksistence zavarovanca, kar upravičencu zagotavlja, da ni podhranjen in higiensko in zdravstveno zanemarjen, ob izpolnjevanju ostalih pogojev, določenih v 139. členu ZPIZ-1. Navedeno izhaja tudi iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 9/2000 z dne 12. 9. 2000. V tej sodbi je navedeno, da racionalno samostojno hranjenje zajema samo zmožnost razreza hrane oziroma nositi hrano v usta, ne pa tudi nabave in pripravljanja hrane oziroma dalje, da skrbeti za osebno higieno ne pomeni kopanja, ampak samo zmožnost preprostega umivanja pri umivalniku. V danem primeru glede tožnice izhaja, da je ta 10. 6. 2009 utrpela znotraj možgansko krvavitev v desni hemisferi s posledično levostransko hemiplegijo. Iz predloga osebnega zdravnika z dne 18. 10. 2010 izhaja, da se zavarovanka sama hrani, vseh ostalih osnovnih življenjskih aktivnosti ne opravlja sama. Iz poročila patronažne sestre izhaja, da je popolnoma odvisna od tuje pomoči, jé za mizo z desno roko, sedi na invalidskem vozičku, je pogovorljiva, misli in povezava le-teh izginjajo. Iz poročila zdravilišča, kjer je tožnica bila v času 20. 7. 2009 do 30. 8. 2009 izhaja, da samostojno jé pripravljeno hrano, pri vseh ostalih dnevnih aktivnosti potrebuje pomoč. Iz odpustnega pisma URI C. z dne 8. 10. 2010 izhaja, da je bila tožnica samostojna pri hranjenju pripravljene hrane, pri vseh ostalih dnevnih aktivnosti je potrebovala pomoč. Ob navedenem dejanskem stanju, kakor ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje izhaja, da se tožnica lahko hrani sama, saj je desna roka neprizadeta. Pritožbeno sodišče se glede razreza hrane strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je razrez hrane lahko eno izmed opravil priprave hrane v taki obliki, da jo posameznik lahko poje, lahko pa se šteje tudi kot del samostojnega hranjenja, ki pri tožnici ni prizadeto. Tožnica lahko vso hrano, ki je pravilno pripravljena poje sama brez pomoči druge osebe. Le ob takšni razlagi samostojnega hranjenja je pravilno upoštevano, kaj je treba šteti med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Med osnovne življenjske potrebe v tem smislu je potrebno šteti le primarne potrebe za fiziološko eksistenco posameznika. Takšno tolmačenje ni v nasprotju s tolmačenjem, kakor ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi.

Sodba (in sklep) Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 627/2008 z dne 18. 2. 2009 se nanaša na popolno drugačno dejansko stanje, saj je šlo za primer, ko je pri tožnici bila sicer podana levostranska hemipareza, vendar je bila prisotna močna demenca. V zvezi z hranjenjem je bilo v tem primeru ugotovljeno, da se je lahko tožnica samostojno hranila le občasno takrat, ko je njeno psihično in ne fizično stanje to dopuščalo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo glede stroškov postopka. Tožnica je v pravdi le deloma uspela in uspeh je sodišče pravilno ovrednotilo na 50 % in ji zato priznalo le polovico vseh odmerjenih stroškov.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba se lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je v skladu z določbo 165. člena ZPP sklenilo, da tožnica sama krije stroške pritožbe.