Jedro

Tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornem obdobju ni izplačala nadomestil plače, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 in dodatka na delovno dobo, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: „ I. Ugotovi se, da obstojita terjatvi tožeče stranke do tožene stranke in sicer terjatev iz naslova razlike mesečnih nadomestil plač, za obdobje od junija 2011 do vključno decembra 2012, v skupnem bruto znesku 2.868,14 EUR, in po plačilu predpisanih dajatev v višini mesečnih neto zneskov razlike nadomestil plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti mesečnega zneska razlike nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, in terjatev iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 151,51 EUR, in po plačilu predpisanega davka v neto znesku sorazmernega dela regresa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje, do plačila.

V presežku terjatev tožeče stranke ne obstoji.

II. Pobotni ugovor tožene stranke se zavrže. III. 1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati mesečne bruto zneske razlik nadomestil plač, za obdobje od junija 2011 do decembra 2012 v skupnem znesku 2.868,14 EUR, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati neto zneske mesečnih razlik nadomestil plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega neto zneska 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v 15. dneh, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (za razlike med prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov mesečnih razlik nadomestil plač in zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneskov mesečnih razlik nadomestil plač).

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 151,51 EUR, plačati od tako obračunanega zneska predpisan davek in tožeči stranki izplačati neto znesek sorazmernega dela regresa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje, do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 399,55 EUR (tristo devetindevetdeset evrov 55/100), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila, vse v 15. dneh, pod izvršbo.“

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da je sodišče v predmetni zadevi prekoračilo tožbeni zahtevek in odločalo o obstoju ugotovitvenega zahtevka, ki pa po določbah 181. člena ZPP ni mogoč. Sodišče je odločilo glede na tožničine navedbe, da je bila upravičena do 14,5 % dodatka na delovno dobo. Sodišče ne pojasni, kako je prišlo do ugotovitve o pravilnosti izračuna tožnice. Logika sodišča bi bila pravilna, če bi bila tožena stranka dolžna dokazati obstoj nekega dejstva, v konkretnem primeru višine dodatka na plačo. Sodišče je tudi ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova dela regresa za letni dopust za leto 2013. Sama višina med strankama ni sporna, kakor tudi ne dejstvo, da tožnici tožena stranka vtoževanega zneska ni plačala. Je pa sodišče zmotno zavrglo postavljeni pobotni ugovor tožene stranke v višini vtoževanega zneska in to utemeljilo z dejstvom, da med strankama teče spor. Z navedenim je podana bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka vztraja pri tem, da obstoji njena terjatev do tožnice iz naslova vrnitve zneska, ki ga je tožena stranka neupravičeno nakazala tožnici, čeprav je slednja za isti znesek predhodno že prejela izračun s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, torej je terjatev že zapadla. Znesek 2.440,34 EUR je zapadel takoj, ko je tožena stranka izvršila plačilo Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica vlaga odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Izračuni tožnice so temeljili na podatku o dolžini delovne dobe (delovna knjižica in prejšnje plačilne liste) ter o višini nadomestila, ki ji pripada na podlagi ZDR oz. ji je bilo ves čas priznano in obračunano s strani tožene stranke. Tožena stranka je podala dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki bi potrdil njene navedbe, vendar tožena stranka kljub večkratnemu opozorilu sodišča ni želela plačati predujma za izvedbo tega dokaza. Sodišče je jasno navedlo, zakaj je sledilo tožbenemu zahtevku po višini. Pooblaščenka tožnice je res v izogib pravdanju predlagala, da bi se terjatev iz predmetnega postopka poračunala s terjatvijo, ki jo ima tožena stranka iz naslova plačila Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, vendar to ni bilo realizirano. Glede regresa za leto 2013 pa tožnica uveljavlja plačilo regresa za letni dopust, ki ga ni dobila izplačanega. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da se ugotovi, da obstojita terjatvi tožnice do tožene stranke iz naslova mesečnih nadomestil plač za obdobje od junija 2011 do vključno decembra 2012 v skupnem bruto znesku 2.868,14 EUR in po plačilu predpisanih dajatev izplačilo v višini mesečnih neto plač razlike v nadomestilih plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti mesečnega zneska razlike nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila in terjatev iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 151,51 EUR in poplačilu predpisanega davka v neto znesku sorazmernega dela regresa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje, do plačila. V presežku je pravilno ugotovilo, da terjatev tožnice ne obstoji. Sodišče je v nadaljevanju, glede na to, da je tožena stranka podala pobotni ugovor, odločalo tudi o pobotnem ugovoru in odločilo, da se pobotni ugovor tožene stranke zavrže ter v nadaljevanju odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici terjatve iz I. točke sodbe.

7. Sodišče je pravilno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke iz razloga, ker niso bili podani pogoji iz 311. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ), ki določa, da dolžnik lahko pobota terjatev nasproti upniku s tistim, kar ta terja od njega, če se terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. V konkretnem primeru terjatvi tožnice in tožene stranke nista pobotljivi, saj med strankama še teče spor v zadevi opr. št. Pd 359/2013 glede plačila zneska, ki ga je tožena stranka sicer plačala Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, in je tako podana litispendenca.

8. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da tožnici pripadajo vtoževani zneski dodatka na delovno dobo, upoštevaje pri tem bruto zneske nadomestila osnovne plače tožnice iz pogodbe o zaposlitvi za sporno obdobje. Iz pravnomočne odločitve sodišča izhaja, da je sodišče v zadevi opr. št. Pd 487/2011 v III. točki odločilo, da tožnici pripada nadomestilo plače za polni delovni čas v znesku 1.110,60 EUR bruto, pri čemer gre za višino plače iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnici pripada glede na določila Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo (108/2005 s sprem. - KP) tudi dodatek za delovno dobo v višini 0,6 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri zadnjem delodajalcu, če ni v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določeno drugače. Tožnici je bil vedno izplačan in obračunan dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe.

9. Glede prisojene višine dodatka na delovno dobo je sodišče jasno navedlo, da je sledilo izračunu tožnice iz razloga, ker tožena stranka ni plačala predujma stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem, pri čemer pa tožena stranka tudi ni predložila svojega izračuna, ki bi ga nedvomno lahko. Tako ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče lahko preizkusilo sodbo, pri čemer je jasno navedlo, da je odločalo o višini dodatka za delovno dobo, glede na način pravdanja tožene stranke.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.