Jedro

Iz izjav tožnika jasno izhaja, da je vložil prošnjo zaradi slabih ekonomskih razmer v matični državi, izjavil je namreč, da bi želel v Republiki Sloveniji delati, ker na Kosovu te možnosti nima. Kot razlog je tudi navedel, da se je v Republiki Sloveniji poročil s slovensko državljanko. Na izrecno vprašanje ali je bil v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, je dogovoril, da ne.

Tožnik je imel dovoljenje za prvo prebivanje z razlogom zaposlitve, ki pa je bilo zaradi prenehanja zaposlitve dne 30. 9. 2009 razveljavljeno. Od tega dne dalje je nezakonito prebival na območju Republike Slovenije. Do tedaj tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito; za zaščito je zaprosil šele, ko naj bi na „nekem ministrstvu“ njegovi ženi izjavili, naj vloži prošnjo in si s tem uredi zakonit status prebivanja. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito iz razloga, da ne bi bil prisilno odstranjen iz države, saj v kolikor ne bi izrazil namere zaprositi za mednarodno zaščito, bi stekel postopek prisilne odstranitve iz države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Na podlagi depeše PP Novo mesto ter zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru (Inšpektorata RS za delo, Območne enote Novo mesto) je ugotovila, da je dne 9. 12. 2010 inšpektorica opravila inšpekcijski nadzor v pekarni A. v Novem mestu, v zvezi preprečevanja dela na črno in ugotavljanja kršitev. Pri nadzoru je bilo ugotovljeno, da se v prostorih pekarne nahaja tožnik, ki se je dne 18. 11. 2009 poročil s slovensko državljanko, pri kateri naj bi po njegovih navedbah tudi občasno prebival. Dne 30. 12. 2009 se je tožnik vrnil na Kosovo zaradi urejanja novih dokumentov za prebivanje, vendar mu novo dovoljenje ni bilo izdano. Septembra 2010 je ilegalno vstopil na Madžarsko iz Srbije in bil pri tem prijet. Madžarski varnostni organi so ga izpustili po tem, ko ga je prišla iskat žena in ga je pripeljala v Slovenijo, kjer je bival brez urejenega prebivališča do dne 9. 12. 2010. Med postopkom zbiranja obvestil je tožnik v prostorih PP Novo mesto zaprosil za mednarodno zaščito in pri tem navedel, da mednarodno zaščito potrebuje zaradi skupnega življenja z ženo, poleg tega pa ima zagotovljeno tudi delo kot pek v pekarni A. v Novem mestu.

Na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite je tožena stranka presodila, da je tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil izključno zaradi slabih ekonomskih razmer, kar je eden izmed razlogov za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene (1. točka 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti, ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07 s spremembami). Na podlagi tožnikove pisne izjave in njegovih navedb je tožena stranka ocenila, da je podan razlog za zavrnitev prošnje tudi iz 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnik sam niti ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi kakorkoli preganjan zaradi kateregakoli razloga. Ocenila je tudi, da je podan razlog za zavrnitev prošnje iz 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, saj v kolikor v Sloveniji ne bi izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi stekel postopek njegove prisilne odstranitve iz države. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da ni mogoče sklepati, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

Tožena stranka je presojala tudi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Ocenila je, da v izvorni državi tožnika, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno poročali. Poleg tega je toženi stranki tudi v zvezi z njegovim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna situacija na Kosovu ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Toženi strank prav tako ni znano, da bi ESČP v kateremkoli primeru že ugotovilo obstoj tako ekstremne situacije splošnega nasilja, da bi vrnitev vsake osebe na Kosovo pomenila kršitev 3. člena EKČP. Glede na navedeno je tožena stranka tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi 1., 2. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in navaja, da je že v prošnji pojasnil, da je iz izvorne države pobegnil zato, ker mu je grozilo preganjanje. Zato se je odločil za izselitev iz Kosova ter za poroko in zaposlitev v Republiki Sloveniji. Meni tudi, da bi mu morala tožena stranka šteti v dobro, da si je sam našel delo in si uredil življenje in da ne pričakuje preživljanja s strani tožene stranke, temveč se preživlja sam. Zato ni korektno, da mu tožena stranka ravno zaradi tega zavrača njegovo prošnjo, češ da je ekonomski emigrant. Razmere na Kosovu so izredno slabe, spori se ne rešujejo na demokratični način, temveč s silo, kar je splošno znano. Zato tožena stranka ne bi smela odločati v pospešenem postopku. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi in v skladu z načelom zaslišanja stranke izpodbijano odločbo odpravi. Prosi tudi, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, s katero je v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene. ZMZ odločanje v pospešenem postopku ureja v 54. in 55. členu. Po določbi 54. člena ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ in če so ti podani. V 55. členu ZMZ pa so taksativno navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene in sicer v pospešenem oziroma skrajšanem upravnem postopku.

V obravnavanem primeru so bili po presoji sodišča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ. Za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku zadostuje že, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Zato toženi stranki že ob njeni presoji, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno zaradi ekonomskih razlogov, ne bi bilo treba ugotavljati nadaljnjih pogojev za zavrnitev prošnje. Kljub temu se je sodišče opredelilo do vseh treh razlogov za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito.

Zavrnitev prošnje na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim, če je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov (1. alineja 1. odstavka 55. člena) ali če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu (2. alineja 1. odstavka 55. člena ZMZ). Po presoji sodišča je imela tožena stranka dovolj podlage za ugotovitev obstoja razloga tako iz 1. kot 2. alineje 55. člena ZMZ. Iz izjav tožnika jasno izhaja, da je vložil prošnjo zaradi slabih ekonomskih razmer v matični državi, izjavil je namreč, da bi želel v Republiki Sloveniji delati, ker na Kosovu te možnosti nima. Kot razlog je tudi navedel, da se je v Republiki Sloveniji poročil s slovensko državljanko. Na izrecno vprašanje ali je bil v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, je dogovoril, da ne. V tako ugotovljenem dejanskem stanju je imela tožena stranka tudi po presoji sodišča zadostno podlagi za ugotovitev obstoja razloga iz 1. alineje 55. člena kot tudi razloga iz 2. alineje 55. člena ZMZ.

Na podlagi 6. alineje 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

Sodišče se pridržuje stališču tožene stranke, da iz navedb tožnika izhaja, da je želel z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito odložiti oziroma onemogočiti odstranitev iz Republike Slovenije. Tožena stranka je pravilno ocenila okoliščine, ki so za odločitev po presoji sodišča pomembne, da je tožnik imel dovoljenje za prvo prebivanje z razlogom zaposlitve, ki pa je bilo zaradi prenehanja zaposlitve dne 30. 9. 2009 razveljavljeno. Od tega dne dalje pa je nezakonito prebival na območju Republike Slovenije. Do tedaj tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, za zaščito je zaprosil šele, ko naj bi na „nekem ministrstvu“ njegovi ženi izjavili, naj vloži prošnjo in si s tem uredi zakonit status prebivanja. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito iz razloga, da ne bi bil prisilno odstranjen iz države, saj v kolikor ne bi izrazil namere zaprositi za mednarodno zaščito, bi stekel postopek prisilne odstranitve iz države.

Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za subsidiarno zaščito, ki se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Iz tožnikovih izjav namreč ne izhaja, da bi bil v izvorni državi kdaj izpostavljen kakršnemukoli preganjanju s strani državnih ali nedržavnih subjektov zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka je pravilno ocenila tudi, da je splošno znano, da na Kosovu ni oboroženega spopada ali kakšnih drugih izrednih razmer, zato ne obstoji bojazen, da bi tožniku v primeru vrnitve lahko nastala škoda v smislu 28. člena ZMZ.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati. Iz izjav tožnika jasno izhaja, da v matični državi ni bil nikoli preganjan, zato ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da je zatrjevano preganjanje vzrok za poroko s slovensko državljanko in zaposlitvijo v Republiki Sloveniji. Pravno neupoštevno je tudi stališče tožnika, da bi morala tožena stranka ob reševanju prošnje upoštevati, da se preživlja sam in ne bo (finančno) odvisen od njene pomoči. Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji, čeprav je tožnik predlagal svoje zaslišanje. V 2. alineji 2. odstavka 59. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če je dejansko stanje sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev. Ne glede na predlog tožnika za njegovo zaslišanje sodišče poudarja, da mora biti strankin predlog za izvajanje dokazov obrazložen in utemeljen. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče ugotoviti in utemeljiti s čem in kako naj bi izvedba dokaza vplivala na odločitev. Tožnik v tožbi zoper odločbo tožene stranke ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev in tudi ni navedel v čem bi njegovo zaslišanje lahko vplivalo na drugačno odločitev.

Sodišče o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo, ker se na podlagi 6. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1a, Uradni list RS, št. 97/2010) v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite po zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, taksa ne plača.