Jedro

V upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja je mogoče varovati le javno pravni interes, za kar so pristojne inšpekcijske službe in drugi pooblaščeni soglasodajalci.

Izrek

Revizija se zavrne. Prizadete stranke same nosijo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 27.11.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Krško z dne 21.1.2003. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje pustil v veljavi gradbeno dovoljenje z dne 4.6.1984, s katerim je bila A.A. dovoljena adaptacija in dozidava stanovanjske hiše z gospodarskim poslopjem na zemljišču parc. št. 2963 k.o. ... pod v odločbi navedenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da vsaka gradnja pomeni poseg v prostor in posledično spremembo prostora oziroma okolja, v katerem se gradi. Gradnje ni mogoče omejevati le v interesu, ki ga zasleduje posameznik, npr., da se okolica njihovega bivališča ne bi spremenila. Pravice vsakega posameznika so omejene s pravicami drugih. V upravnih postopkih ter posledično v upravnem sporu se javni interes varuje po uradni dolžnosti, varujejo ga za to posebej pooblaščeni državni organi in organizacije, ki so pristojni za izdajo soglasij v postopkih izdaje dovoljenj za posege v prostor. V tem postopku so bila pridobljena potrebna soglasja z vidika varovanja zdravja (zdravstveno in požarno), soglasje sosedov pa ni predvideno in torej na izdajo dovoljenja nima neposrednega vpliva. V strnjenih naseljih je stopnja zasebnosti manjša kot v redkeje naseljenih območjih in le zaradi varstva zasebnosti posameznika ni mogoče omejevati gradenj v strnjenih naseljih. V postopkih za izdajo dovoljenj za posege v prostor lahko sosedje varujejo le svoje pravice in pravne koristi in sicer tako, da opozarjajo na morebitno neizpolnitev katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo konkretnega dovoljenja. Sosed mejaš oziroma lastnik sosednje parcele tako ne more vplivati na izdajo dovoljenja z ugovori, ki nimajo neposredne zveze s predpisanimi pogoji za konkretno gradnjo, ampak izražajo le njegov zasebni interes in tovrsten je tudi ugovor glede izvedbe okenskih odprtin. V dovoljenju sta predvideni dve okenski odprtini na dvoriščno stran tožnikov in sodišče se strinja z obrazložitvijo odločbe tožene stranke, da ti dve okni ne bosta povzročali takih emisij, da bi šlo za varovanje s predpisanimi normativi varovanih dobrin. Tudi eventualno zmanjšanje vrednosti nepremičnin tožnikov zaradi dovoljenega posega ni stvar postopka za izdajo upravnega dovoljenja. Prav tako niso stvar tega postopka, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega dovoljenja, eventualna odstopanja od projekta pri sami izvedbi.

Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da gradnja, predvidena s spornim dovoljenjem bistveno posega v kakovost življenja tožnikov in njune družine ter pomembno v vrednost njune nepremičnine, ki meji na nepremičnino investitorice. Ni res, da bi upravni organ ne varoval zasebnega interesa. Tako upravni organ kot sodišče prve stopnje sta varovala zasebni interes, to pa je bil samo zasebni interes investitorice, med tem ko je bil interes tožnikov prezrt. To stanje pa škoduje tožnikoma tako v moralnem kot v materialnem smislu. Obstoji pravica investitorice, da v svoji steni odpre okni, vendar sta tožnika prepričana, da je ta pravica omejena tudi z njunimi pravicami. To pa so pravice najmanj po ustrezni zasebnosti, saj sta okni izvedeni brez vsakih omejitev (način odpiranja, namestitev motnih stekel in podobno). Upravni organ bi moral zagotoviti upoštevanje strokovnih urbanističnih meril in pogojev, česar pa ni storil. Stališče izpodbijane sodbe, da sporni okni ne bosta povzročali pomembnih emisij, pa nima osnove v stroki in dejanskem stanju. Gre za okni sanitarij in kopalnice. Okni sta na meji, torej do sfere tožnikov ni nobene razdalje. V izpodbijani sodbi je ostalo povsem nepojasnjeno, kateri in kakšni so "predpisani normativi varovanih dobrin", zato je tudi ni možno preizkusiti. Investitorica ne bi mogla pridobiti gradbenega dovoljenja brez soglasja tožnikov, zato je gradbeno dovoljenje neupravičeno ostalo v veljavi. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo obravnavo in odločitev.

Prizadete stranke (pravni nasledniki investitorice), ki jih v upravnem sporu zastopa odvetniška družba... v odgovoru na pritožbo predlagajo, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba, tožnikom pa naloži plačilo stroškov postopka. V odgovoru na pritožbo med drugim navajajo, da sta okni za potrebe osvetlitve in prezračevanja neizogibno potrebni in gledata v oddaljenosti 1 m v smeri gnojnične jame, ki jo imata na svoji parceli postavljena tožnika. Postavitev oken na zahodni strani omogoča prizadetim strankam naravno prezračevanje in svetlobo, brez katerih bi bila uporaba sanitarij nemogoča. Predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne. Priglašajo stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki se uporablja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnikov ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba pod ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Prvostopenjska upravna odločba je bila izdana na podlagi 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), ki se na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, ZUP) še uporablja. Po določbi 258. člena ZUP (1986) pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku, izda odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo nadomesti z novo. V obravnavani zadevi je bila v obnovljenem postopku, ki se končal z gradbenim dovoljenjem, tožnikoma dana možnost udeležbe v postopku, ki je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista imela. Prvostopenjski upravni organ pa je na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki jih je zbral v obnovljenem postopku, gradbeno dovoljenje pustil v veljavi. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi 17. člena v času odločanja upravnega organa veljavnega Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78, ZUPla) in na podlagi Odloka o spremembi Odloka o urbanističnem programu in urbanističnem redu za območje Občine K. imenovani investitorici izdano sporno gradbeno dovoljenje. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je investitorica predložila vso potrebno dokumentacijo. V postopku so bila pridobljena tudi vsa ustrezna z zakonom predpisana soglasja. Soglasje sosedov pa z navedenimi predpisi ni bilo predvideno. Zato sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da tožnika v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne moreta varovati svojega zasebnega interesa. V upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja je mogoče varovati le javno pravni interes, za kar so pristojne inšpekcijske službe in drugi pooblaščeni soglasodajalci. V obravnavani zadevi pa so bila, kot izhaja iz predloženih spisov, pridobljena vsa potrebna soglasja, med le-temi tudi soglasje takratne sanitarne inšpekcije in sicer pod pogoji, razvidnimi iz izreka spornega gradbenega dovoljenja. Če pa investitorica ni gradila v skladu s pogoji predmetnega gradbenega dovoljenja, je to stvar ukrepanja pristojnih inšpekcijskih služb, ne pa upravnega organa, ki je gradbeno dovoljenje izdal. Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1. Ker prizadete stranke niso v svojem odgovoru na revizijo navedle nič takega, kar bi lahko vplivalo na odločitev revizijskega sodišča, same nosijo stroške revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).