Jedro

Pogodbeno kazen v višini 6 promilov dnevno je v svoji ponudbi predlagala prav tožena stranka, zato pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za večji poseg v pogodbeno avtonomijo strank, kot ga je izvršilo sodišče prve stopnje, ki je pogodbeno kazen znižalo na 5 promilov dnevno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 456.586,00 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri SB Koper obrestuje neprednostne kredite za čas od 23.12.1991 do plačila v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki 381.956,00 SIT stroškov postopka v 15 dneh. Proti sodbi je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev, da je prišla v zamudo z izpolnitvijo. Tožnik ni izpolnil svoje obveznosti, saj ji nikoli ni izročil dogovorjene potrebne dokumentacije, ki je pogoj za pravilno uvedbo v delu in s tem za začetek teka izvedbenega roka, zato ni mogla priti v zamudo. Dejstvo je, da ji tožnik ni predložil veljavnega gradbenega dovoljenja. Izročil je gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano za drugačen objekt. Po pridobitvi gradbenega dovoljenja je spremenil obseg in obliko objekta. S toženo stranko je sklenil gradbeno pogodbo za spremenjeni objekt. Problem zato ni bil v potečenem gradbenem dovoljenju, ampak v dejstvu, da je šlo za gradbeno dovoljenje za drugačen objekt. Sodišče je zmotno odločilo, ko je zaključilo, da je dokazno breme glede veljavnosti gradbenega dovoljenja na toženi stranki. Tožena stranka je z gradbenim dnevnikom dokazala, da je od tožnika zahtevala že med izvajanjem gradnje veljavno gradbeno dovoljenje. Iz gradbenega dnevnika pa ne izhaja, da bi tožnik kdajkoli to dovoljenje dostavil, zato je to stališče izpodbijane sodbe zmotno. S tem pa je zmotno tudi računanje dnevov zamude. Tožena stranka je sicer kljub takšni neizpolnitvi obveznosti tožnika v uvedbo del gradbena dela izvajala. Vendar ji zaradi tega ni mogoče očitati, da je prišla v zamudo. Z deli je začela preden je tožnik dostavil dokumentacijo, torej formalno omogočila pravno dovoljen začetek del. S tem, ko je tožena stranka kršila predpise v gradbeni stroki in izvajala dela brez potrebnega upravnega dovoljenja, ji v pogodbenem odnosu med pravdnima strankama ni mogoče očitati zamude. Tožena stranka bi morala biti uvedena v delo 25.1.1991, vendar temu ni bilo tako. Sodišče pa pri odločitvi v nadaljevanju vzame kot dejstvo kdaj je bila tožena stranka uvedena v delu, dejanski začetek del tožene stranke. Tudi v nadaljevanju ni jasno, kako je prišlo do izračuna 42 dni zamude. Pri določitvi višine pogodbene kazni pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je kot osnovo, od katere je obračunalo pogodbeno kazen vzelo prvotno pogodbeno dogovorjeno vrednost del in ne nižjo vrednost del, ki so bila dejansko na podlagi sporazuma pravdnih strank izvedena. Nižja vrednost ni nastala iz razloga na strani tožene stranke, ampak je ta razlog obstajal pri tožeči stranki. Zaradi zmanjšanja obsega del na zahtevo tožeče stranke bi sodišče moralo kot osnovo za obračun pogodbene kazni vzeti obračunano vrednost dejansko izvedenih del in ne pogodbeno vrednost del. Ta vrednost pa je bila s končnim obračunom v višini 2.475.661,30 SIT. Zato bi od te višine kvečjemu lahko obračunalo pogodbeno kazen. Tudi sodišče samo je ugotovilo, da je zahtevana pogodbena kazen nesorazmerno visoka, vendar pa jo je za tem znižalo le iz 6 na 5 promilov dnevno, kar je še vedno nesorazmerno visoka kazen v primerjavi z vrednostjo izvršenih del. Posebne gradbene uzance urejajo pogodbeno kazen zaradi zamude največ v višini 5 % skupne cene del. Med pravdnima strankama res ni bila dogovorjena uporaba posebnih gradbenih uzanc. Vendar pa so te neko merilo kaj je v gradbeništvu običajno. Če je pogodbena kazen nesorazmerno visoka, kar je v konkretnem primeru ugotovilo sodišče, potem bi jo moralo znižati in če bi jo obračunalo tako kot določajo posebne gradbene uzance, bi znašala samo 123.783,00 SIT, ne pa 567.000,00 SIT, kot je izračunalo sodišče. Zato je tudi po sodišču znižana pogodbena kazen previsoka in tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno razveljavitev te sodbe in ponovno odločanje o zadevi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni prišla v zamudo s svojo izpolnitvijo, ker ji tožnik ni nikoli dostavil gradbenega dovoljenja veljavnega za objekt, ki ga je tožena stranka gradila, niso utemeljene. Tožena stranka je z gradbenimi deli na objektu tožnika po pogodbi začela 1.3.1991 in ta dela zaključila 23.9.1991. Datumov, ki jih ugotavlja sodba, pritožba niti ne izpodbija. Trditve tožene stranke, da sodišče ni ustrezno argumentiralo odločitve zakaj je vzelo kot datum uvedbe tožene stranke v delo tisti dan, ko je tožena stranka začela z gradbenimi deli, niso točne. Sklepanje sodišča, da je najmanj tistega dne, ko je začela z gradbenimi deli, bila uvedena v delo, je logično. Če z deli ne bi mogla začeti, bi se od nje pričakovalo, da bi tožnika pozvala naj opravi svoje dolžnosti po pogodbi in mu zagrozila z odstopom od pogodbe, če je v določenem roku tožnik ne bo v delo uvedel, saj je gradbena pogodba imela jasno določen končni rok izvedbe del. Ker je pogodbo začela izpolnjevati, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na njeni strani dokazno breme, da kljub izpolnjevanju pogodbe ni zašla v zamudo. Tudi trditve pritožbe, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kako je sodišče prišlo do izračuna 42 koledarskih dni zamude ne držijo. Ker je bil dogovorjen rok za dokončanje del 15.5.1991, dela pa so bila končana 27.10.1991, so bila dela dokončana 162 koledarskih dni kasneje, kot bi morala biti po pogodbi. Tožnik je uveljavljal zamudo 42 koledarskih dni oziroma potem, ko je tožena stranka v končni situaciji tožniku priznala zamudo za 10 koledarskih dni, je zahteval plačilo pogodbene kazni za preostalih 32 dni. Sodišče je ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati zamude za čas od 25.1.1991, ko bi tožnik moral uvesti toženo stranko v delo, pa do 5.3.1991, ko je tožena stranka dejansko začela z opravljanjem del. Prav tako ne gre v njeno breme 7 dni neprekinjenega slabega vremena, zaradi katerega tožena stranka ni mogla delati in 10 dni junijske vojne. Ves ta čas je odštelo od podaljšanja roka gradnje (162 dni) in prišlo do logičnega sklepa, da je tožnik, ki je že sam odštel 120 koledarskih dni, za katere ne uveljavlja pogodbenih penalov, upošteval tako zamudo, do katere je prišlo iz razlogov na njegovi strani, kot zamudo na katero pogodbeni stranki nista mogli vplivati, torej zamudo, ki je nastala zaradi slabega vremena in junijske vojne. Tožnikov zahtevek za plačilo pogodbenih penalov za 42 dni zamude, zato ni pretiran, saj je čas zamude obračunan v korist tožene stranke. Pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je obračunalo pogodbeno kazen od skupno dogovorjene cene del in ne od obračunane vrednosti izvedenih del, niso utemeljene. Po 271. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) lahko pogodbeni stranki poljubno določita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku za vsak dan zamude ali kako drugače. V konkretni zadevi sta pogodbeni stranki dogovorili pogodbeno kazen od skupne dogovorjene cene del za vsak dan zamude. Sodišče je v skladu s pogodbenim načinom določitve odločilo o tem, od katerega zneska se pogodbena kazen obračuna. Dejstvo je, da je prav tožena stranka v svoji ponudbi predlagala prav ta način obračuna pogodbene kazni. Tudi pritožbene navedbe, da je pogodbena kazen, ki jo je sodišče znižalo iz 6 na 5 promilov dnevno, nesorazmerno visoka v primerjavi s celotno vrednostjo izvršenih del, po mnenju pritožbenega sodišča niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da pogodbena kazen, ki jo mora plačati tožena stranka glede na dejansko vrednost gradbenih del v višini 5 promilov za 42 koledarskih dni ni pretirana. Pritožbeno sodišče glede teh zaključkov prvostopenjske sodbe nima pomislekov, zato ugotavlja, da je tudi določbo 274. čl. ZOR sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za večjo intervencijo v pogodbeno avtonomijo strank, sploh ker je tudi višino dogovorjene pogodbene kazni predlagala prav tožena stranka v ponudbi tožniku. Tožena stranka, ki je sestavila ponudbo, ki je zatem bila sestavni del gradbene pogodbe, ni bila v tem pogodbenem razmerju niti neuka, niti neizkušena, niti ne v neenakopravnem položaju, da bi bila potrebna intervencija sodišča zaradi uravnoteženja njenega položaja. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku).