Jedro

Z lastninskim preoblikovanjem tožeče stranke ni prišlo do prenehanja tožeče stranke, zato tudi pooblastilo odvetniku tožeče stranke ni prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške te pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 256.484,00 SIT s pripadki ter da ji mora povrniti 124.540,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa jo razveljavi v izpodbijanem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, katerega ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je sodišče izdalo sodbo v sporu majhne vrednosti (1. odst. 495. čl. ZPP), zato se sme ta sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka pritožbeno sicer upoštevnega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni obrazložila. V pritožbi namreč ni navedla, v čem konkretno vidi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe in kateri razlogi izpodbijane sodbe so sami med seboj v nasprotju oz. kateri razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbi so v nasprotju s samimi listinami in zapisniki. Sodišče druge stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v izpodbijani sodbi ni zasledilo. Tožena stranka s pritožbo uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj trdi, da tožeče stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami ZPP oziroma da pooblaščenec glede na statusno preoblikovanje tožeče stranke ni imel ustreznega pooblastila. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen. Kot tožeča stranka je v tej zadevi najprej nastopala L. p.o., ki je za zastopanje v tej pravdi pooblastila odvetnika A.T. (l.št. 4). Iz podatkov v sodnem registru je razvidno, da so bile pri tem subjektu dne 4.2.1999 vpisane posledice lastninskega preoblikovanja iz družbenega podjetja v družbo z omejeno odgovornostjo. Lastninsko preoblikovanje tega subjekta pa ni imelo za posledico prenehanje pravne subjektivitete tožeče stranke, pač pa je šlo le za spremembo v strukturi kapitala tožeče stranke, ki pa na samo pravno subjektiviteto tožeče stranke ni imelo nobenega vpliva. Gre za isti subjekt. Pooblastilo pooblaščencu tožeče stranke bi prenehalo, če bi tožeča stranka prenehala obstojati (1. odst. 101. čl. ZPP), kar pa ni. Zato odvetniku ni bilo treba predložiti novega pooblastila. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato tudi ni bilo. Kolikor tožena stranka trdi, da ni imela možnosti vpogleda v St spis opr. št. 3/98, ker da na dan glavne obravnave ta spis ni bil priložen pravdni zadevi in da bi zato sodišče prve stopnje moralo narok preložiti, uveljavlja kršitev 2. odst. 291. čl. ZPP. Preložitev glavne obravnave zaradi pribave in pregleda določenega spisa ni obvezna in tudi soglasje strank za končanje glavne obravnave ni obvezno, saj je po prej citirani določbi senatu oz. sodniku prepuščena ocena, ali bo narok zaradi pribave spisa preložil ali ne, ali pa obravnavo končal. Tožena stranka pa tudi ni predlagala, da se glavna obravnava preloži. Zato bi v konkretnem primeru lahko šlo eventuelno le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je v sporih majhne vrednoti ni mogoče uveljavljati (1. odst. 458. čl. ZPP). Pa tudi za to kršitev ni šlo, saj tožena stranka ni navedla, katere konkretne dokazne listine so v stečajnem spisu, ki bi bile potrebne za odločitev v tej zadevi. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da pritožbeno uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Ni pa utemeljen tudi drugi pritožbeno uveljavljen in dopusten razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka ima načelno prav, da je dokazno breme glede prodajalčeve izpolnitve prodajne pogodbe (dobave blaga) na strani prodajalca, v konkretnem primeru na strani tožeče stranke. Res je tudi, da stranki v postopku nista kot nesporno ugotovili, da je tožeča stranka blago dobavila toženi stranki. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tako tudi ni zapisalo. Pravila o dokaznem bremenu v konkretnem primeru ni nepravilno uporabilo. Glede na dejstva in dokaze, ki ta jih v pravdi navajali pravdni stranki, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v pravdi vprašanje, ali je tožeča stranka izpolnila svoj del obveznosti, ni bilo sporno. Tak zaključek sodišča je pravilen. Res je tožena stranka v pravdi navedla, da osporava zahtevek po temelju in višini. Vendar pa je bila ta njena trditev povsem pavšalna. Konkretna trditev, s katero je tožena stranka konkretno oprekala tožbenemu zahtevku tožeče stranke, pa je bila trditev, da je toženec vtoževano terjatev plačal L.V. na podlagi cesijske pogodbe. Ob takšnih konkretnih trditvah tožene stranke, se sodišču prve stopnje z vprašanjem, ali je tožeča stranka izpolnila svoj del obveznosti (dobavila blago) ni bilo treba ukvarjati, saj tožena stranka ni trdila, da blaga, katerega plačilo je v pravdi zatrjevala, ni prejela. Torej ugotovitev sodišča, da dobava blaga ni sporna, ni nepravilna. Tožena stranka šele v pritožbi prvič trdi, da blaga, za katerega plačilo teče pravda, ni prejela. Ta trditev pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati (1. odst. 337. čl. ZPP). V ostalem delu pa tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj izpodbija pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponuja nove dokazne predloge z zaslišanjem avtoprevoznika V. in drugih prič. Vseh teh pritožbenih trditev pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti sodišče druge stopnje ne more upoštevati (1. odst. 458. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje je vezano na dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, ko je toženi stranki naložilo v plačilo vtoževano terjatev. Pritožba je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).