Jedro

Sodišče je tožnici za zlom zunanjega gležnja levega zgornjega skočnega sklepa, zvin levega kolena in udarnino hrbtnega dela prsnega koša, ki jih je zadobila v škodnem dogodku, prisodilo 10.900 EUR, kar predstavlja približno devet povprečnih neto plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče) je dopustilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) in toženko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 11.137,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 5.178,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 do plačila je zavrnilo (III. točka izreka) in toženki naložilo povračilo 6.194,15 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne oz. odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Pritožnica opozarja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. Protipravnost ravnanja je prvenstveno zgrajena na fotografijah kraja škodnega dogodka - podesta pri žirafah -, kjer naj bi tožnica padla. Te fotografije, posnete mesec dni po dogodku, ne morejo predstavljati podlage za ugotovitev odgovornosti. Na fotografijah je podest prikazan le lokalno, luknje so posnete čisto od blizu, zato ne morejo odražati dejanskega stanja celotnega podesta v času škodnega dogodka. Fotografije s slabšo svetlobo pretirano poudarjajo neravnine in nepravilnosti. Površinska luknja še ne vodi do zaključka o neustrezno vzdrževanem podestu, ki bi predstavljal povečano nevarnost za nastanek poškodb. Zaposleni so potrdili, da se je podest pregledoval, pomanjkljivosti pa beležile in odpravljale. Glede na to, da se je tožnica zataknila v luknjo oz. poškodovano desko, ni vzročne zveze med žeblji in padcem. Lokalno posnete fotografije ne omogočajo sklepanja o slabem stanju podesta. Padcev na tem podestu ni bilo, zato je zmoten zaključek sodišča, da je podest predstavljal povečano nevarnost za zdrse in poškodbe ter da ni bil ustrezno vzdrževan. Gre za osamljen primer in osamljeno luknjo na podestu.

Tožnica zavarovanca neposredno po dogodku ni opozorila na pomanjkljivosti mesta padca. Le informacija, da je padla na luknji v podestu, ki v naravi, tudi glede na izpovedbe prič, očitno ni posebej izstopala, ni dovolj.

V nasprotju z izpovedbami zaposlenih je zaključek sodišča, da podest v času dogodka ni bil pometen. Priča A. A. je pri opisu stanja podesta v času dogodka močno pretiravala. Ker gre za naravno okolje, ni mogoče pričakovati, da bodo tla ves čas ravna, suha ali brez listja. Za čiščenje slednjega pa je zavarovanec skrbel, kar sta potrdili priči B. B. in C. C. Podest je bil sicer star, vendar redno vzdrževan in je ustrezal standardu varne pohodne površine. To potrjuje tudi dejstvo, da kljub veliki frekvenci gostov padcev ni bilo. Do padca je prišlo le zaradi spleta nesrečnih okoliščin oz. zaradi tožničine neprevidnosti.

Sodišče je napačno uporabilo določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ)2. Tožnici je bila prisojena previsoka odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

3. Pritožba je bila vročena tožnici v odgovor, ta pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

_O temelju zahtevka_ Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica 22. 11. 2014 poškodovala na ravnem delu podesta pri žirafah, na katerem je bilo veliko listja, ki je zakrivalo luknjo. Vanjo se je zataknila, pri tem pa ji je noge razkrečilo. V škodnem dogodku je utrpela zlom zunanjega gležnja levega zgornjega skočnega sklepa, zvin levega kolena ter udarnino hrbtnega dela prsnega koša. 5. Sodišče je prepričljivo pojasnilo razloge za pravni sklep o obstoju krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca. Oprlo se je na priložene fotografije, ki jasno izkazujejo slabo stanje podesta. Pritožba poskuša neuspešno zmanjšati verodostojnost fotografij. Velikost luknje, v katero se je tožnica zataknila, je opisala priča D. D. Luknja je merila približno 14 x 7 cm, toliko da se je lahko vanjo zataknilo stopalo. Nobenega utemeljenega razloga ni, da pričini izpovedbi sodišče ne bi sledilo, saj je tudi priča E. E. izpovedala, da so bile deske široke približno 13 cm, luknja pa se je po oceni sodišča nahajala po celotni širini deske. Potrebo po zamenjavi desk zaradi preperelosti je ob vpogledu fotografije št. 7 potrdila tudi priča C. C., takratni vzdrževalec toženkinega zavarovanca. Zato so neprepričljive in z ničemer izkazane pritožbene navedbe o ustrezni vzdrževanosti podesta ter njegovem pregledovanju in odpravljanju pomanjkljivosti.

6. Pritožbeno sklicevanje na odsotnost vzročne zveze med žeblji in padcem je nepomembno, saj sodišče vzročne zveze na tem sploh ni gradilo. Tudi poudarjanje, da gre za osamljen primer in osamljeno luknjo na podestu, ne odpravlja ugotovljene odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca. Priča F. F., zaposlena pri zavarovancu toženke, je potrdila, da za pregled podesta ni bil nihče zadolžen. O pomanjkljivostih so poročali oskrbniki, lahko pa tudi obiskovalci.

7. Predložene fotografije in izpovedbe prič predstavljajo ustrezno podlago za ugotovitev o dotrajanosti podesta in potrebnosti njegove prenove. Sodišče je verjelo tožnici in priči A. A., da je podest prekrivalo listje, zato luknje ni bilo mogoče opaziti. Zaradi dotrajanosti podesta tudi ni nerazumna opazka o potrebnosti opozorila na nevarnost zdrsa in slabega stanja podesta.

8. Ugotovljena dejstva ter celoviti in prepričljivi razlogi sodbe tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek o odškodninski odgovornosti toženkinega zavarovanca za nastalo poškodbo.

_**O višini odškodnine**_ Toženka višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo konkretizirano ne izpodbija. Posplošeno zatrjuje, da je sodišče napačno uporabilo določbi 179. in 182. člena OZ, ker je tožnici prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo - tako za telesne bolečine in nevšečnosti kot tudi za strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

9. Načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine sta temeljni za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom3. 10. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožničinih zatrjevanj o previsoko prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Sodišče jo je ustrezno umestilo med podobne primere iz sodne prakse. Pritožba pa se s tem delom obrazložitve niti ne sooči in zatrjevanj o previsoki odškodnini ne obrazloži ter ne podpre s primerljivo sodno prakso.

11. Sodišče je obseg nepremoženjske škode ugotavljalo z zaslišanjem tožnice ter s pomočjo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki so jo sestavljali specialist travmatolog, specialist splošni kirurg ter specialistka ginekologije in porodništva. Tožnici je za zlom zunanjega gležnja levega zgornjega skočnega sklepa, zvin levega kolena in udarnino hrbtnega dela prsnega koša, ki jih je zadobila 22. 11. 2014 v škodnem dogodku, prisodilo 10.900 EUR4 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 do plačila. Poglobljeno se je opredelilo do zatrjevanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter jih v točkah 24 - 28 ustrezno obrazložilo. Podalo je jasne in prepričljive razloge, ki utemeljujejo prisojo odškodnine višini 5.400 EUR, kar znaša približno 4,5 povprečne neto plače. 12. V točkah 30 in 31 obrazložitve je prepričljivo pojasnjena višina odškodnine za strah, ki je bila tožnici prisojena v znesku 1.000 EUR. V okviru sekundarnega strahu je bil upoštevan tožničin strah, da je v škodnem dogodku utrpela tudi poškodbo mišic medeničnega dna oz. analne zapiralke, ker se ji je pojavila nepojasnjena inkontinenca. Pritožba pa prepričljivih razlogov, ki bi vzbudili dvom v pravilnost ocene sodišča, ne ponudi.

13. Od škodnega dogodka dalje tožnica težje in z večjimi napori izvaja vse aktivnosti, ki so povezane s čepenjem, počepanjem in poklekanjem, težje hodi po stopnicah, se težje giblje po neravninah, hodi na daljše razdalje s povečanimi napori ter se mora prilagajati pri telovadnih vajah in rekreativnih aktivnostih. Prikrajšana je pri življenju doma – gospodinjske obveznosti opravlja s povečanimi napori in prilagoditvami. Sodišče je pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno upoštevalo tudi tožničine degenerativne spremembe. Prisodilo ji je odškodnino v višini 4.500 EUR. Glede na podroben opis dejanskega obsega tožnici nastale nepremoženjske škode pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnosti odmere.

14. V obravnavani zadevi je bil pravilno uporabljen pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Tožnici je bila prisojena odškodnina za nematerialno škodo v skupni višini 10.900 EUR, ki ustreza okoliščinam konkretnega primera, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki jih sodna praksa priznava za takšne poškodbe5. 15. Pritožba ni utemeljena, prav tako pa tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča (353. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999 - s spremembami in dopolnitvami. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 - s spremembami in dopolnitvami. 3 Primerjaj VSL sodba III Cp 724/2014 in VSL sodba II Cp 1631/2019. 4 Ta znesek predstavlja prib. devet povprečnih neto plač. 5 Primerjaj II Ips 332/2006.