Jedro

Velja sistem bruto določanja plač in drugih prejemkov fizičnih oseb v predpisih ali aktih, če v njih ni drugače določeno. Zato velja glede na te predpostavke, da 44. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/2002) določa bruto vrednost točke, zavezanec za javne dajatve od odmerjene nagrade pa je izvedenec.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba izvedenca dr. M. S. zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V odškodninskem sporu pravdnih strank je postavljeni sodni izvedenec medicinske stroke prim. dr. M. S. podal medicinsko izvedensko mnenje in predlagal, naj mu sodišče prizna za opravljeno delo 950 točk po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, vključno z DDV. Sodišče prve stopnje je s sklepom priznalo izvedencu izvedenino v znesku 73.625 SIT, 20% DDV v znesku 19.000 SIT, 6% prispevek za PIZ v znesku 5.700 SIT ter pripadajoče davke. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je izvedencu priznalo za opravljeno delo 950 točk po Pravilniku iz leta 2002 in da je pri tem vzelo vrednost točke iz prvega odstavka 44. člena v znesku 100 SIT kot bruto znesek. Sodišče druge stopnje je pritožbi izvedenca ugodilo ter spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je priznalo izvedencu izvedenino v znesku 95.000 SIT, 20% DDV v znesku 19.000 SIT, prispevek za PIZ v znesku 5.600 SIT in pripadajoče davek. Ocenilo je, da Pravilnik iz leta 2002 določa vrednost točke v neto znesku, ker ob določitvi vrednosti točke nikjer ne določa, da gre za bruto zneske.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navedena kršitev naj bi bila podana zato, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo tretje alineje prvega odstavka 15. člena, niti četrte alineje prvega odstavka 16. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 71/93 s spremembami, naprej ZDoh), nepravilno pa je uporabilo tudi prvi odstavek 44. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur.l. RS, št. 7/2002). Zahteva poudarja, da je po določilu tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZDoh zavezanec za davek od osebnih prejemkov fizična oseba, ki prejema prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi, po določilu četrte alineje prvega odstavka 16. člena istega zakona pa je osnova za davek od osebnih prejemkov vsak posamezni bruto prejemek iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena zakona, zmanjšan za določene stroške. Zato je potrebno upoštevati vrednost točke iz prvega odstavka 44. člena Pravilnika/2002 v bruto vrednosti. To določilo je tudi spremenjeno v primerjavi s prvim odstavkom 6. člena Pravilnika o tarifi za plačilo storitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev iz leta 1997, ki je določal vrednost točke v neto znesku. Zahteva za varstvo zakonitosti predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izvedenčeva pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje zavrne in navedeni sklep potrdi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pooblaščencema pravdnih strank in izvedencu, ki pa se o njej niso izjavili.

Zahteva za varstvo za zakonitosti je utemeljena.

V odškodninskem sporu je izvedenec medicinske stroke podal izvedensko mnenje in predlagal odmero nagrade za opravljeno izvedensko delo po določbah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/2002, naprej Pravilnik). Za izračun predlagane nagrade je vzel vrednost točke 100 SIT v neto znesku. Sodišče prve stopnje je menilo, da je v 44. členu Pravilnika navedena vrednost točke v bruto vrednosti ter je zato priznalo izvedencu nagrado v višini 950 točk po 100 SIT kot je predlagal, zmanjšano za DDV in prispevke. Sodišče druge stopnje pa je menilo, da tarifa določa neto vrednost točke, da zato pripada izvedencu nagrada glede na vrednost točke, ki jo določa tarifa in da se javne dajatve posebej obračunajo. Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da je materialnopravno stališče sodišča druge stopnje zmotno. Zavezanec za davek od prejemkov, doseženih med drugim na podlagi opravljanja storitev in poslov, je fizična oseba, ki prejema prejemke. Poleg tega sedaj veljavni Pravilnik v primerjavi s prej veljavnim ne omenja več neto vrednosti točke, kar pomeni, da gre sedaj za obračunavanje bruto vrednosti točke.

V zadevi je tako sporno, ali tarifa Pravilnika, na podlagi katere se izračuna izvedencu nagrada za opravljeno izvedensko delo, določa bruto ali neto vrednost točk, oziroma ali je v nagradi, odmerjeni po tarifi, že zajeta tudi izvedenčeva obveznost v zvezi z javnimi dajatvami, ali pa je to še dodatna obveznost naročnika. Navedena pravna vprašanja zadevajo veljavno pravno ureditev na področju obdavčevanja fizičnih oseb in predpise o nagrajevanju izvedencev za podana izvedenska mnenja. Pravilno razumevanje nekaterih določb veljavnih predpisov pa omogoča tudi primerjava s prej veljavnimi določbami (kot bo pozneje pojasnjeno).

Nagrajevanje sodnih izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/2002, naprej Pravilnik) Ta določa v 39. členu, da imajo izvedenci oziroma cenilci pravico do nagrade za svoje delo in pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom. V 42. členu Pravilnika je predpisano, da se za izračun nagrade za izvedensko delo uporablja točkovna tarifa, določena s tem Pravilnikom. Vrednost točke v višini 100 SIT določa 44. člen Pravilnika. Naslednji členi določajo tarifo za vrednotenje izvedenskega dela. Prvi odstavek 48. člena Pravilnika določa roke, v katerih mora sodišče odločiti o zahtevi za odmero nagrade in povrnitev stroškov oziroma izplačati te obveznosti izvedencu. Drugi odstavek istega člena pa določa rok, v katerem mora stranka, na zahtevo katere je izvedenec oziroma cenilec izdelal izvid in mnenje oziroma cenitev, plačati stroške in nagrado. Drugi odstavek 48. člena Pravilnika določa, da mora stroške in nagrado (in ne še kaj drugega) plačati stranka, na zahtevo katere je izvedenec izdelal izvid in mnenje.

Obdavčevanje dohodkov fizičnih oseb urejata predvsem Zakon o dohodnini (Ur.l. RS, št. 71/93 s spremembami, naprej ZDoh) in Zakon o davku na dodano vrednost (Ur.l. RS, št. 89/98 s spremembami, naprej ZDDV). ZDoh določa v tretji alineji prvega odstavka 15. člena (kot pravilno poudarja zahteva za varstvo zakonitosti), da je zavezanec za davek od osebnih prejemkov med drugim fizična oseba, ki prejema prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzema opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi. Po določilu četrte alineje prvega odstavka 16. člena istega zakona predstavlja osnovo za davek od osebnih prejemkov, med drugim vsak posamezni bruto prejemek iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena tega zakona, izplačan v denarju, bonih ali v naravi, z vštetimi povračili stroškov, zmanjšan za 10%. ZDDV pa določa kot predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost dobavo blaga in opravo storitev (3. člen), kot zavezanca za plačilo tega davka osebo, ki kjerkoli neodvisno opravlja dejavnost (prvi odstavek 13. člena) in kot davčno osnovo plačilo, ki ga davčni zavezanec prejme med drugim od naročnika za opravljeno storitev (prvi odstavek 21. člena).

V prejšnji točki navedena predpisa potrjujeta po oceni vrhovnega sodišča v letu 1991 uveden sistem obdavčevanja dohodkov fizičnih oseb, ki se odraža v plačevanju obveznih dajatev od bruto dohodka posameznika oziroma sistem bruto določanja plač in drugih prejemkov fizičnih oseb. Zato se na splošno šteje, da je višina pravice fizične osebe, določena v posameznem aktu (predpisu), določena v bruto znesku, če v predpisu ni drugače določeno.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je določba 44. člena sedaj veljavnega Pravilnika o vrednosti točke drugačna kot pa jo je vseboval enak pravilnik iz leta 1997 (Ur. l. RS, št. 61/97), ki je določal v 6. členu, da je vrednost točke določena v neto znesku. Prav tako ugotavlja, da vsebuje enake določbe v zvezi z nagradami in povrnitvijo stroškov kot sedaj veljavni Pravilnik tudi Pravilnik o sodnih tolmačih (Ur. l. RS. št. 49/2002, 39 - 47 člen). Tudi Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 32/2000, 91/2001) je jasen glede cene izvršiteljskih storitev; za odmero cene izvršiteljske storitve se vzame vrednost predmeta (terjatve), kot to določata 3. in 9. člen navedenega pravilnika, vrednost točke pa znaša 40 SIT (tretji odstavek 3. člena).

Navedeni razlogi utemeljujejo naslednje pravne sklepe. Ker velja pri nas sistem bruto določanja plač in drugih prejemkov, Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pa ne vsebuje drugačnih določb (na primer o neto vrednosti točke) ali določb, ki bi obveznost plačila DDV nalagale v breme naročnika, je zaključiti, da je v 44. členu Pravilnika določena bruto vrednost točke, da bremeni naročnika le povrnitev stroškov ter plačilo nagrade sodnemu izvedencu (po določbah 42. člena Pravilnika) in da je zavezanec za morebitne javne dajatve od prejete nagrade izvedenec (tretja alineja prvega odstavka 15. člena in četrta alineja prvega odstavka 16. člena Zakona o dohodnini oziroma 13. člena ZDDV.

V skladu z navedenimi razlogi je vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 380. člena ter v zvezi s 384. in drugim odstavkom 391. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pritožbo izvedenca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.