Jedro

Ker tožnica ni podala ugovorov toženčevi veljavni pridobitvi lastninske pravice na podlagi odplačnega pravnega posla, s svojim tožbenim zahtevkom, ki temelji na originarno pridobljeni lastninski pravici na račun toženčevega pravnega prednika, proti njemu ne more uspeti.

Presoja pravnega standarda nova stvar.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala ugotovitev njenega solastniškega deleža v višini 4/5 in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Podrejeno tudi plačilo 138.600,35 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je njene tožbene zahtevke v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Revizijo vlaga tožnica. Ne more sprejeti ocene sodišč nižjih stopenj, da s pokojnima staršema ni bila dogovorjena glede njenega večjega solastniškega deleža in da z obsežnimi vlaganji ni nastala nova stvar. Poudarja, da je s svojim možem živela s pokojnima staršema v skupnem gospodinjstvu in zanju skrbela, tudi po tistem, ko je pokojni oče s tožencem sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj slednji obveznosti iz nje ni izpolnjeval, ter s svojo obsežno adaptacijo vrednost nepremičnine bistveno povečala, spremenila identiteto in ustvarila novo stvar. Če se starša s tem ne bi strinjala, ne bi investirala. Vsaj kot preuranjene ocenjuje zaključke, da ni zatrjevala oziroma izkazala soglasja za pridobitev večjega solastniškega deleža, saj sta pokojna starša ves čas izjavljala, da ji bosta izstavila listino, ki bo izkazovala, da bo, prav zaradi njenega vložka, postala lastnica nepremičnine v celoti. Priznava, da o tem niso sklenili klasične pogodbe, ki je med prava neukimi sorodniki ni pričakovati, se je pa vedelo, da bo dobila hišo in nekaj njiv. Obljuba staršev je bila pozneje udejanjena v treh oporokah in darilni pogodbi z dne 13. 5. 1994, v kateri je to tudi zapisano. Opozarja, da se do te darilne pogodbe sodišči nižjih stopenj nista opredelili in njunih sodb zato ni mogoče preizkusiti. Meni, da vlaganja, v katera je bila primorana, saj je bila hiša komajda primerna za bivanje, dosegajo takšno vrednost, da jo upravičujejo do stvarnopravnega zahtevka. Podaja pravni okvir, ki ji to daje. Ne sprejema ocene, da ni podala trditev o nujnih ali za toženca koristnih izdatkih, saj je iz navedb, pisnih izjav prič in izvedenskega mnenja jasno, kaj vse je bilo storjeno na nepremičnini. Pojasnjuje, zakaj je bil zahtevek pokojnega očeta za razvezo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju zavrnjen, in meni, da tega ni mogoče spregledati. Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in zahteva povračilo revizijskih stroškov.

5. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in da na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora revident vsak očitek, tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, ustrezno obrazložiti.

8. Revizijsko sodišče povzema po njegovi oceni odločilno dejansko stanje: - sporna nepremičnina s parc. št. 342/1, k. o. ..., na kateri stojita stanovanjska hiša in gospodarski objekt, je bila v solastnini pokojnih staršev pravdnih strank, vsakega do polovice, - tožnica je po mamini smrti v letu 1992 podedovala eno polovico; - toženec je na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, 22. 2. 1993 sklenjene z očetom pravdnih strank, po njegovi smrti leta 1997 postal lastnik preostale polovice; - pogodba o dosmrtnem preživljanju med tožencem in pokojnim očetom pravdnih strank, kljub vloženi očetovi tožbi, ni bila razveljavljena ali razvezana, njegov tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen; - zapuščinski postopek po očetu pravdnih strank ni bil izveden, saj pokojni ni imel premoženja; - pred tožničinimi vlaganji je bila hiša pritlična, delno podkletena, v prizidku pa je bil zidan hlev; - tožnica je v letih od 1964 do 1992 dogradila verando in sobo v zadnjem delu hiše, hišo nadgradila, uredila bivalne prostore v nadgradnji, v pritličju pa kopalnico s straniščem in opremo, shrambo, hodnik s stopniščem, fasado, novo električno in vodovodno instalacijo, napeljala centralno kurjavo, uredila priključek na telekomunikacijsko omrežje, zamenjala peč za centralno ogrevanje, obnovila elektroinštalacije, prizidala garažo za osebni avto in lopo lesene konstrukcije za tovorni avto; - zidan hlev je prekrila z dvokapno streho; - zaradi teh vlaganj se je vrednost hiše zvišala za 84.561,00 EUR (75,55 %), gospodarskega poslopja pa za 3.226,00 EUR (22,70 %); - po letu 1992 je zamenjala betonski tlak s keramiko v predsobi, v celoti prenovila staro kopalnico (obnovila vodovodno in odtočno kanalizacijo, vso opremo in sanitarno opremo), v dnevni sobi naredila nov pod s hidroizolacijo in estrihom, zamenjala strešno kritino, centralno kurjavo preuredila na kurilno olje in nabavila peč zanjo; - hiša je postala nadstropna hiša, v prizidku pa je še vedno hlev, nepremičnina se še vedno uporablja za stanovanjske in gospodarske namene, - tožnica je vedela, da vlaga v tujo nepremičnino; - toženec z opravljenimi deli ni soglašal. 9. Tožnica najprej zahteva originarno pridobitev višjega solastniškega deleža na nepremičnini. Utemeljuje ga na svojih obsežnih vlaganjih, s katerimi naj bi nastala nova stvar. Drži, da so v času opravljenih vlaganj veljavne določbe stvarnega prava in na njih temelječa sodna praksa to omogočale. Tako določbe 24. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je veljal od leta 1980 (v nadaljevanju ZTLR) in pred njimi veljavni paragrafi od 417 do 419 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Sodna praksa je tako po ODZ kot po ZTLR graditelju priznala solastniški delež z vlaganji v tujo nepremičnino, če je nastala nova stvar oziroma je prišlo do spremembe identitete stvari. Po 25. členu ZTLR je nedobroverni graditelj, torej tisti, ki je vedel, da vlaga v tujo stvar, po sodni praksi z gradnjo na tujem zemljišču lahko izjemoma originarno pridobil lastninsko pravico,(1) medtem ko Paragrafi ODZ pridobitev (so)lastninske pravice v celoti izključujejo s strani nedobrovernega graditelja.(2)

10. Vendar tožnica ne zahteva pridobitve višjega solastniškega deleža zoper tistega, ki je bil v času opravljenih vlaganj lastnik nepremičnine, pač pa zoper kasnejšega, odplačnega pridobitelja solastniškega deleža na tej nepremičnini. Ugotovljeno ni, pa tudi revidentka ne izpostavlja, da bi svoja vlaganja (vsaj ne v večjem obsegu) opravila po trenutku, ko je toženec pridobil svoj polovični delež sporne nepremičnine. Pridobil ga je na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene s pokojnim očetom.(3) Torej v zameno za svojo skrb zanj. Ali je to skrb opravil ali ne, glede na vsebino tega spora ni odločilno. Očetov tožbeni zahtevek za razveljavitev oziroma razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bil tudi že pravnomočno zavrnjen. To je sodiščema nižjih stopenj narekovalo zaključek, da je toženčeva pravnoposlovna pridobitev solastniškega deleža na sporni nepremičnini veljavna. Tožnica z revizijskimi navedbami takšnega zaključka ni uspela izpodbiti. Meni le, da je treba presoditi razloge, ki so pripeljali do zavrnitve tožbenega zahtevka pokojnega očeta, še posebej v povezavi z dogovorom, ki naj bi ga sama sklenila s pokojnima staršema. Ne glede na to, kakšni so bili razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka, tožnica s sklicevanjem nanje ne more izpodbiti zaključka o veljavni toženčevi pridobitvi solastninske pravice. Temu sklepno pritrjuje tudi sama.

11. Po oceni revizijskega sodišča je s tem, da toženec ni dedič po pokojnem očetu pravdnih strank, pač pa pravnoposlovni pridobitelj njegovega deleža, izključena tudi utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka, s katerim na ustvaritvi nove stvari utemeljuje svoj višji solastniški delež. Tudi, če bi se tožničina vlaganja odrazila v njenem višjem solastniškem deležu in bi torej pokojni oče vsaj delno razpolagal z njenim deležem na stvari, je toženec lahko pridobil solastninsko pravico.(4) Kot pravnoposlovni pridobitelj pa mora biti varovan pred morebitnimi zahtevki, nastalimi še preden je sam postal solastnik stvari. Z njimi je praviloma mogoče uspeti le zoper odsvojitelja. Medsebojno razmerje tožnice in pokojnega očeta se namreč toženca kot pravnoposlovnega pridobitelja ne tiče. Tožnica bi proti njemu svoj zahtevek lahko uspešno uveljavila le, če bi predhodno izpodbila veljavnost sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju ali samega prenosa lastninske pravice. Šele nato bi lahko uspela s svojim zahtevkom, ki ga utemeljuje na pravici, nastali pred prenosom solastniškega deleža na toženca. Na to, da je svoj solastniški delež na sporni nepremičnini dobil s pogodbo o dosmrtnem preživljanju (torej ne kot odsvojiteljev dedič), jo je že tekom postopka opozoril tudi toženec.(5) Vsaj toženčevo opozorilo bi ob zadostni tožničini skrbnosti terjalo njeno dodatno angažiranje v postopku, s katerim bi nasprotovala njegovi (veljavni) pravnoposlovni pridobitvi spornega deleža ali jo izpodbila. Ker razen zgoraj odgovorjenega in neutemeljenega o razlogih, zaradi katerih je bil očetov tožbeni zahtevek zavrnjen, tožnica ni podala ugovorov, ki bi nasprotovali toženčevi (veljavni) pridobitvi solastninske pravice, s svojim tožbenim zahtevkom, ki temelji na pridobljeni pravici na račun odsvojitelja spornega deleža na nepremičnini, proti tožencu ne more uspeti. Tudi ocena revizijskega sodišča, da tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev njenega višjega solastniškega deleža v danem primeru sploh ne more biti utemeljen, pa ob toženčevem opozorilu zanjo ne more pomeniti presenečenja, in ne posega v njeno pravico do izjave.

12. Tožnica po oceni revizijskega sodišča preskromno nasprotuje tudi zaključku, da z njenimi vlaganji ni nastala nova stvar in da z njimi ni spremenila identitete stvari. Opozarja sicer na primerjavo med prejšnjim in sedanjim stanjem nepremičnine, vendar je ne opravi. Prav tako se sklicuje na njeno spremenjeno identiteto, pa ne pojasni, v čem je nastopila. Zaključke sodišč nižjih stopenj obrazloženo izpodbija z argumentom, da je šlo za obsežno adaptacijo in s tem bistveno povečano vrednost. Ker po ustaljeni sodni praksi povečana vrednost sama po sebi še ne pomeni nove stvari (nov del objekta, ki bi izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice) oziroma spremenjene identitete nepremičnine (ta je npr. podana, če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica,...),(6) velja, da ji tudi tega zaključka sodišč nižjih stopenj ni uspelo izpodbiti.

13. Revizijsko sodišče se tudi ne bo opredeljevalo do tega, ali lahko sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju kakorkoli dokazuje, ali je bila tožnica s pokojnimi starši dogovorjena, da ji prenesejo lastninsko ali solastninsko pravico v manjkajočem deležu na sporni nepremičnini. Že zato ne, ker sodi to vprašanje v sfero dejanskega stanja, ki je v revizijskem postopku ni dovoljeno načenjati. Pa tudi zato, ker zatrjevani dogovor s pokojnimi starši pravdnih strank, ne glede na to ali ga je tožnica izkazala ali ne, ne more vplivati na odločitev. Toženec je namreč pravnoposlovni pridobitelj solastniškega deleža na sporni nepremičnini in ne njun dedič. Zaveze, če sta jo sprejela njegova pokojna starša, ni dolžan izpolniti. Že zato je izključena tudi utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Ker obstoj dogovora med tožnico in pokojnima staršema pravdnih strank ne more vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku, nanjo tudi ne morejo vplivati morebitne procesne kršitve, ki jih sodiščema nižjih stopenj tožnica očita v zvezi s presojo darilne pogodbe in njegovega obstoja. Revizijsko sodišče zato na njene tovrstne očitke ne bo nadalje odgovarjalo.

14. Toženčeva pravnoposlovna pridobitev polovičnega solastniškega deleža narekuje tudi zavrnitev tožničinega podrejenega tožbenega zahtevka za plačilo po določbah o neupravičeni obogatitvi.(7) Pravna teorija in sodna praksa sta soglasni, da je zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve že v času veljavnosti ZOR temeljil na obogatitvenem načelu, po katerem lahko prikrajšani zahteva zgolj povračilo tistega, za kar je bil okoriščenec brez pravne podlage z vlaganji okoriščen.(8) V čem bi bil toženec okoriščen brez pravne podlage, ob tem, da je nepremičnino pridobil z odplačnim pravnim poslom, tožnica ni pojasnila. Prav tako ni uspela izpodbiti zaključka, da njen tožbeni zahtevek ni utemeljen niti po določbah o poslovodstvu brez naročila.(9) Sklicevala se je na svoja obširna vlaganja in darilno pogodbo z dne 13. 5. 1994. Ker vlaganja sama po sebi ne morejo pripeljati do utemeljenosti njenega podrejenega tožbenega zahtevka za njihovo celotno plačilo, kako bi k temu pripomogla omenjena darilna pogodba, pa revidentka tudi ni pojasnila, z revizijskimi razlogi v tem delu ne more uspeti. Svoje navedbe o primoranosti k vlaganjem, saj naj nepremičnina brez vlaganj ne bi bila več primerna za bivanje, pa podaja nedovoljeno, v nasprotju z ugotovljenim, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso izkazane.

15. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.

Op. št. (1): Primerjaj Poročilo Vrhovnega sodišča Slovenije, št. II/1987 str. 19-20. Op. št. (2): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 379/2005 in II Ips 617/2009. Op. št. (3): Pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino, ni dedna pogodba, temveč pogodba med preživljancem in preživljalcem o odplačni odtujitvi vseh nepremičnin, ki pripadajo preživljancu ob sklenitvi pogodbe, ali določenega dela teh stvari, katerih izročitev pa je odložena do njegove smrti (v času sklenitve pogodbe veljavna določba 117. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD).

Op. št. (4): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 884/2008. Op. št. (5): Primerjaj 1. točko toženčevega odgovora na tožbo z dne 16. 3. 2009 in 10. točko pripravljalne vloge z dne 23. 9. 2009. Op. št. (6): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 658/2008, II Ips 721/2006, II Ips 403/95, II Ips 713/93, II Ips 872/2009, II Ips 249/2009, II Ips 246/2005,...

Op. št. (7): Prvi odstavek 210. člena ZOR: Če je družbeno sredstvo, ki ga upravljajo delavci oziroma drugi delovni ljudje v določeni družbeni pravni osebi, na kakršenkoli način prešlo med družbena sredstva, ki jih upravljajo delavci oziroma drugi delovni ljudje v drugi družbeni pravni osebi, ali med premoženje neke osebe, pa ta prehod nima podlage v nekem samoupravnem sporazumu ali v nekem drugem pravnem poslu ali v zakonu, ga mora pridobitelj vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Op. št. (8): Primerjaj A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 46 in 47, in odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 212/2003, II Ips 718/2008, II Ips 77/2007,...

Op. št. (9): Določba 220. člena ZOR: Tujega posla se sme nekdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Pravice poslovodje brez naročila ureja prvi odstavek 223. člena ZOR: Poslovodja brez naročila, ki je v vsem ravnal, kot je treba, in delal tisto, kar so terjale okoliščine, ima pravico zahtevati, da ga tisti, čigar posel je opravljal, oprosti vseh obveznosti, ki jih je zaradi tega posla prevzel nase, da prevzame vse obveznosti, ki jih je sklenil v njegovem imenu, ter mu povrne vse potrebne in koristne izdatke in pa pretrpljeno škodo, celo če pričakovani uspeh ni bil dosežen.