Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode, pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. (v nadaljevanju pridržana oseba oziroma pritožnica) zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom do 26. 12. 2018. 2. Pridržana oseba je po svojem pooblaščenem odvetniku vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi in odredi, da se pritožnico izpusti na prostost oziroma podredno, da se sprejeti ukrep nadomesti z blažjim ukrepom, zlasti z nadzorovano obravnavo ali obravnavo v skupnosti. Opozarja, da pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) ni izpolnjen. Iz sklepa ne izhaja, da bi pritožnica ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali da bi huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročala hudo premoženjsko škodo sebi in drugim. Sodišče je zapisalo, da prepuščena sama sebi ne bi zmogla skrbeti zase in da kljub zdravljenju v bolnišnici še ni doseženo zadovoljivo izboljšanje. Slednje ne izhaja iz listinske dokumentacije niti iz mnenja postavljene izvedenke. Po ugotovitvah izvedenke je pritožnica situacijsko in krajevno orientirana, se povsem zaveda, kje se nahaja, kje živi, kakšno je njeno zdravstveno stanje in da potrebuje pomoč pri vsakodnevnih opravilih. ZDZdr govori o hujšem ogrožanju zdravja, kar je standard, ki ga more v vsakem posamičnem primeru ugotovitvi sodišče s skrbnim ugotavljanjem dejstev. Izkazano mora biti neposredno in konkretno opredeljivo ogrožanje lastnega zdravja ali zdravja drugih, ki temelji na izkazljivih in opredeljivih dejstvih. Standard hujše ogroženosti zdravja ni izkazan. Izvedenka v postopku ni ugotovila, da bi bilo potrebno uvesti kakršnokoli nadaljnje ali novo zdravljenje. Pojasnila je, da bi bilo za pritožnico možno poskrbeti v običajnem domu starejših občanov, pritožnica pa še dodaja, da to pomeni, da ne potrebuje 24 urnega nadzora in bi bilo zanjo mogoče poskrbeti v okviru domačega gospodinjstva in članov družine pri katerih živi in tudi sedaj skrbijo zanjo. Pritožnica je slepa in na invalidskem vozičku, ima sladkorno bolezen ter srčno popuščanje s povišanim krvnim tlakom, v času obravnave je stara 93 let. Psihofizično stanje pritožnice, zlasti nezmožnost poskrbeti samostojno zase, je posledica starosti in ne duševne bolezni. Zaradi tega pritožnica ne potrebuje zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom pač pa domačo oskrbo ali oskrbo v domu starejših občanov. Iz mnenja izvedenke ne izhaja, da bi predlagala pridržanje pritožnice na varovanem oddelku, poleg tega iz mnenja ne izhaja, kakšna naj bi bila dolžina pridržanja, zaradi česar je napačna odločitev sodišča, da se pritožnico pridrži na dobo enega meseca. Sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko samo odločalo o dolžini pridržanja, zlasti pa v predmetni zadevi, ko niso podani zakonski pogoji že za samo prisilno pridržanje. Pritožnica je prepričana, da tudi pogoji iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni izpolnjen, saj pri pritožnici ne gre za duševno motnjo, ampak pritožnica ni sposobna skrbeti zase iz razloga svoje starosti ter s tem povezanih starostnih bolezni. Tudi pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni izpolnjen in je prav izpodbit z mnenjem izvedenke, ki ugotavlja, da vse telesne bolezni pritožnice potrebujejo redno zdravljenje in urejen življenjski slog ter da bi bilo za pritožnico poskrbeti v običajnem domu starejših občanov. S to ugotovitvijo postavljene izvedenke je pogoj 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr povsem izključen. Namestitev je nepotrebna in nesmiselna ter posega v pritožničine osebnostne pravice. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni hud poseg v človekove pravice, zlasti v pravice do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave). Za ustavno skladno izvajanje zakonodaje s področja duševnega zdravja je treba ukrepe, s katerimi se omejuje osebna svoboda posameznikov, skrčiti na najmanjšo možno mero. Po mnenju pritožnice načinov drugačnega odvračanja vzrokov in ogroženosti ni mogoče skrčiti zgolj na ukrepe, ki so navedeni v 3. alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ampak je treba upoštevati še druge možne ukrepe, saj bo le tako lahko doseženo maksimalno spoštovanje pravice do osebne svobode. Prisilni ukrepi, s katerimi se omejuje osebna svoboda, morajo biti zadnje sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le tedaj, ko ostali ukrepi odpovedo. Ukrep prisilnega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike ne sme nadomestiti oziroma se uporabiti kot alternativa domači oskrbi, oskrbi v domu za starejše občane, z zdraviliščem, ali centrom za rehabilitacijo ali oskrbi v H. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba pravilno poudarja, da zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava). Pritožnica trdi, da noben od navedenih pogojev ni izpolnjen.

5. Ta pritožbeni očitek glede obstoja pogoja iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni utemeljen. Pritožnica zmotno meni, da pri njej ne gre za duševno motnjo, in da zase ne more skrbeti (le) zaradi starosti (skoraj 94 let) in s tem povezanih „starostnih“ bolezni. Izvedenka je res ugotovila, da ima pritožnica sladkorno bolezen, srčno popuščanje in povišan krvni tlak in da vse te bolezni potrebujejo redno zdravljenje ter urejen življenjski slog, vendar je ugotovila tudi demenco mešanega tipa, ki jo jo opredelila za hudo duševno motnjo, ki je napredovala do te mere, da je na račun kognitivnih izpadov moten stik z resničnostjo.

6. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da v izpodbijanem sklepu niso navedene konkretne okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da sta izpolnjena tudi preostala pogoja iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve je v sklepu (le) dobesedno povzelo mnenje izvedenke, nato pa zaključilo: (1) da bi, če bi živela sama1, hudo ogrožala svoje zdravje in življenje, (2) da kljub zdravljenju v bolnišnici še ni doseženo zadovoljivo izboljšanje in (3) da je potrebno zdravljenje na varovanem oddelku še vsaj en mesec, ker druge oblike zdravljenja trenutno ne pridejo v poštev.

7. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kljub zdravljenju v bolnišnici še ni doseženo zadovoljivo izboljšanje, ker iz izvedenskega mnenja to ni razvidno. Še več, izvedenka sploh ni omenjala, da je ukrep prisilne hospitalizacije potreben zaradi zdravljenja demence, ampak le, da pritožničine (telesne) bolezni zahtevajo redno zdravljenje in urejen življenjski slog in da pritožnica ni več sposobna poskrbeti za svoje osnovne potrebe. Povsem brez podlage v izvedenskem mnenju (in celo v nasprotju z njim) je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je zdravljenje na zaprtem oddelku potrebno vsaj še en mesec2, pri čemer sodišče celo zapiše, da v tem delu sledi izvedenki. Izvedenka ni predlagala ne zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom ne trajanja tega ukrepa, ampak celo ugotovila, da bi bilo za pritožnico možno poskrbeti v običajnem domu starejših občanov, ker je gibalno dovolj ovirana3, da se ne bi ogrožala s tavanjem. Glede na takšno ugotovitev izvedenke je še toliko bolj utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali bi bilo mogoče vzroke in ogrožanje odvrniti z milejšimi ukrepi, ki manj posegajo v osebno integriteto pritožnice. Tudi če pritožnica zaradi napredovale demence ni sposobna skrbeti sama zase, to samo po sebi še ne utemeljuje izreka najhujšega ukrepa.

8. V skladu s 3. točko 365. člena v zvezi s 355. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) je bilo treba zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljene pomanjkljivosti bo namreč lažje in hitreje odpravilo sodišče prve stopnje, ki bo moralo ustrezno dopolniti dokazni postopek. Sodišče prve stopnje naj z dodatnim zaslišanjem izvedenke ugotovi, ali bi bilo predlagano zadržanje v bolnišnici sploh namenjeno zdravljenju4, poleg tega pa tudi, ali bi bilo mogoče za pritožnico poskrbeti v domačem okolju.

9. Glede na odločitev o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je novela ZPP-E, ki je stopila v veljavo 14. 9. 2017, uvedla novo pravno sredstvo. Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Ta določba se smiselno uporablja tudi v postopku s pritožbo zoper sklep, torej tudi v konkretnem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče nima podlage za odklonitev uporabe 357.a člena ZPP v tem postopku. Meni pa, da zakonodajalec, ko je z novelo ZPP-E določil dolžino pritožbenega roka (15 dni), ni imel v mislih tudi postopkov po ZDZdr. Kot je že bilo pojasnjeno, gre za nujne postopke, zakon pa zaradi njihove hitre izvedbe določa tudi kratke roke za procesna dejanja strank. To kaže, da je, saj novela ZPP-E roka za pritožbo zoper razveljavitveni sklep v postopku po ZDZdr ni posebej uredila, v tem pogledu prišlo do naknadne pravne praznine, ki jo je treba glede na 3. člen Zakona o sodiščih napolniti z ureditvijo, ki se nanaša na podobne primere. Po presoji pritožbenega sodišča se konkretni situaciji najbolj prilega ureditev, ki po ZDZdr velja za pritožbo zoper meritorni sklep sodišča prve stopnje, to je ureditev po 50. členu tega zakona. Ta določa tridnevni pritožbeni rok, tak rok pa je, saj upošteva nujnost in hitrost postopkov po ZDZdr, primeren tudi za novo pravno sredstvo, ki je bilo uvedeno z novelo ZPP-E. PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vložijo pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec, oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali v stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 3 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Ta zaključek je dvomljiv že zato, ker je pritožnica povedala, da živi s hčerjo, ki je že upokojena in ji kuha, pri čemer izvedenka ugotavlja, da ima pritožnica ohranjeno situacijsko in krajevno orientacijo. Izpodbijani sklep ne vsebuje izrecne ugotovitve, da pritožnica živi sama. 2 Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da sodišče nima strokovnega znanja, da bi samo določilo čas, ki je potreben za zadržanje ali za zdravljenje. 3 Pritožnica je slepa in samostojno ne more več hoditi, je na invalidskem vozičku. 4 Izrečeni ukrep predpostavlja zdravljenje, zato pritožba utemeljeno opozarja, da izvedenka ni ugotovila, da bi bilo treba uvesti kakršnokoli nadaljnje ali novo zdravljenje, ki bi omejilo učinke demence in kakorkoli vplivalo na pritožničino (ne)sposobnost skrbeti zase.