Jedro

Osnovne predpostavke, da se določeno ravnanje opredeli kot poslovodstvo brez naročila so, da gre za tuj posel in da je gestorjev namen, da dela za drugega. Ker je tožeča stranka v konkretnem primeru izhajala iz tega, da je opravljala svoj posel, določbe o poslovodstvu brez naročila glede na tako trditveno podlago niso podane.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje:1. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. opr.št. Ig 2001/00466 z dne 30.08.2001 v I.točki izreka zaradi umika delno razveljavilo in sicer glede zneska 37.731,93 SIT s pp in v tem delu postopek ustavilo; 2. v preostalem delu pa je navedeni sklep razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 948.138,07 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.08.2001 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 30.600,00 SIT; pod točko 3 pa tožeči stranki naložilo, da v roku 15-ih dni plača toženi stranki pravdne stroške v višini 212.996,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.07.2004 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi je glede 2. in 3. točke (torej v kolikor je bil zavrnjen toženi zahtevek in glede stroškovne odločbe) tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pravno razmerje med strankama presojalo na podlagi 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot da gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Med strankama namreč ni bilo spora o tem, ali sme tožena stranka koristiti smetišče, ampak o tem, kdo bo kril stroške čiščenja površine na razdalji 90 metrov, to je po koridorju 21 metrov in garaži v razdalji 66 metrov ter samega smetišča, zaradi prekomernega onesnaževanja s strani tožene stranke. Namesto da bi sodišče iskalo elemente odškodninske odgovornosti, bi moralo pravna razmerja med strankama presojati po določilih Stanovanjskega zakona (SZ), ki ima edini določbe, kako se ravna pri upravljanju večetažnega objekta ter po določilih ZOR glede poslovodstva brez naročila. Čiščenje in urejanje smetišča namreč predstavlja obratovalne stroške, ki so nastali zaradi uporabe etažne lastnine. Tudi na to, da je bila tožena stranka že po samem zakonu dolžna kriti stroške obratovanja svojega lokala, to je tudi čiščenja, je uporabiti glede teh stroškov tudi 218.čl. ZOR. Stranki zaradi porušenih medsosedskih odnosov nista uredili režima kritja stroškov čiščenja in urejanja smetišča, zato je tožeča stranka, ki je sicer lastnik pretežnega dela vseh objektov, tudi da je ne bi zadele sankcije sanitarne inšpekcije, sama čistila smeti - nesnago za toženo stranko in del celotnih stroškov čiščenja in urejanja smetišča fakturirala toženi stranki s spornimi računi. V tem pogledu pa gre za elemente poslovodstva brez naročila (220. do 225.čl. ZOR). Ker je imela tožeča stranka zaradi ravnanja tožene stranke več dela in stroškov, jih je sorazmerno odmerila in zaračunala toženi stranki. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, da je vero poklonilo le pričam, ki jih je predlagala tožena stranka, je pa tudi spregledalo, da so te priče govorile le o čiščenju koridorja, to je v dolžini 21 metrov, ničesar pa niso povedala, ker tudi niso čistile, glede čiščenja garaže na dolžini 60 metrov. Garažo je izključno čistila tožeča stranka. Glede garaže pa sodišče sploh ni navedlo nobenega razloga, oziroma je zmotno zaključilo, da na tem delu čiščenja ni bilo oziroma, da ni bilo potrebno Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje povsem pravilno ravnalo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke presojalo po določilu 154.čl. takrat veljavnega ZOR in ne po predpisih, ki urejajo poslovodstvo brez naročila (določbe 220. do 227.čl. ZOR), oziroma 218.čl. ZOR, zlasti pa ne po določilih SZ. Iz navedb, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek, to pa je razvidno tudi iz pritožbe, namreč izhaja, da je tožena stranka uporabljala smetišče v njeni garaži, pri čemer je imela, zaradi nestrokovnega prenašanja teh smeti, zaradi ravnanja tožene stranke več dela in stroškov. Glede na dejstvo, da je iz takih tožbenih navedb razvidno, da je tožeča stranka izhajala iz dejstva, da ji je tožena stranka z opisanim ravnanjem povzročala v njenih prostorih, ki jih je bila nesporno dolžna tudi sama čistiti, dodatne stroške, je sodišče povsem pravilno izhajalo iz tega, da tožeča stranka dejansko vtožuje škodo, ki ji je nastala kot posledica ravnanja tožene stranke. Popolnoma nesprejemljivo pa je stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pravno razmerje med strankama presojati po določilih SZ (Ur.l. RS, št. 18/91 in drugi). Navedeni zakon je namreč urejal popolnoma drugo materijo in sicer lastninskopravna razmerja v večstanovanjskih hišah, upravljanje v večstanovanjskih hišah, stanovanjska najemna razmerja ter lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lastnini (1.čl. SZ), konkreten primer pa se nanaša na poslovne prostore. Tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje obravnavano razmerje presojati po določilih ZOR o poslovodstvu brez naročila, oziroma po 218 čl. ZOR glede na postavljene tožbene trditve ni sprejemljivo. Osnovne predpostavke, da se določeno ravnanje opredeli kot poslovodstvo brez naročila so, da gre za tuj posel in da je gestorjev namen, da dela za drugega. Ker je tožeča stranka v konkretnem primeru izhajala iz tega, da je opravljala svoj posel, saj je dejansko trdila, da je tožena stranka onesnaževala njene poslovne površine, zaradi česar so ji nastali dodatni stroški zaradi njenega dodatnega čiščenja, določbe o poslovodstvu brez naročila glede na tako trditveno podlago niso podane. To še zlasti, upoštevajoč tudi njene pritožbene trditve, da je sama čiščenje teh površin že prej opravljala in je imela zaradi ravnanja tožene stranke več dela in stroškov. Res je sicer, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve ni povsem jasno razdelalo spornega dogajanja na celotni trasi, ne glede na to pa je, tudi upoštevajoč pritožbene navedbe, ugotoviti, da je odločitev sodišča sicer pravilna. Iz same pritožbe je namreč razvidno, da je za pritožnika sporna odločitev glede čiščenja garaže in prostora okoli smetišča, ne pa tudi koridorja v dolžini 21 metrov. Tožeča stranka dejansko niti ne napada ugotovitve sodišča po kateri do stroškov za čiščenje koridorja ni upravičena, ker je bil med strankama sprejet in tudi izvajan dogovor o izmeničnem čiščenju. Kar se pa tiče stroškov za vzdrževanje smetišča in dostopne poti po garaži, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožeča stranka, ki je uveljavljala škodo, morala dokazati konkretno kakšna škoda ji je nastala zaradi ravnanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke in da tega ni storila. V tem pogledu se tudi pritožbeno sodišče popolnoma strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se nanje tudi v celoti sklicuje v izogib ponavljanju. Ker torej tožeča stranka ni izkazala konkretne škode in njenega obsega, stroškov pa, ki jih je izpostavila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni moč opredeliti kot škodo, so zaključki sodišča prve stopnje popolnoma pravilni. Ob takih zaključkih pa se kot nepomembne izkažejo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno dokazno ocenilo izpovedi posameznih prič.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.