Jedro

V primeru, če delovno razmerje že od vsega začetka ni zakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in lahko preneha le zaradi razlogov, ki so v zakonu določeni za prenehanje takšnega delovnega razmerja. Dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja posameznih pogodb o zaposlitvi za določen čas, lahko delavec uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitve, da je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala 17. 1. 2010, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki še traja in da se pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2010 šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, plačilo nadomestila plače, vpis delovne dobe in prijavo v socialna zavarovanja (1. in 2. točka izreka), razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem, to je glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo stroškov prehrane med delom (4. točka izreka), se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba v nerazveljavljenem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnici pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje nezakonito prenehala 17. 1. 2010, in za ugotovitev, da delovno razmerje še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2009, ki se je spremenila v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (1. točka izreka). Zavrnilo je še tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo prodajalke v trgovini na naslovu ..., ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zlasti obračunati bruto plačo v višini najmanj 620,00 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe ter za druge dodatke, to je dodatek za popoldansko delo in dodatek za delo ob nedeljah in praznikih, stimulacijo, ki bi jo prejela po veljavni podjetniški in branžni kolektivni pogodbi, po izračunu sodnega izvedenca ekonomske stroke, ter ji izplačati neto plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov od 18. dne za pretekli mesec do plačila, kot če bi delala, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, plačati pristojnim organom prispevke in davke, obračunane na plačo, ter ji priznati vse ostale pravice, ki izvirajo iz sklenjenega delovnega razmerja (2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožnici povračilo stroškov prehrane med delom za mesece oktober, november in december 2009 v višini po 120,00 EUR s pripadajoči zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne za pretekli mesec do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno delno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano delno sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je delna sodba nejasna in sama s seboj v nasprotju, obrazložitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z izrekom, pa tudi razlogi o odločilnih dejstvih so sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi tožbenega zahtevka navedlo, da bi bilo treba tožbo zavreči. Iz tega razloga je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Poleg tega je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. V primeru nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas se šteje, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Slednje velja že od trenutka, ko je prva pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito. Že od tega trenutka dalje velja zakonska fikcija, da je delavec v delovnem razmerju za nedoločen čas. Tožnica je v konkretnem primeru navedla, da so bile vse pogodbe za določen čas, ki jih je sklenila s toženo stranko v obdobju od 25. 2. 2009 do 17. 1. 2010, nezakonite, ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica nadomeščala delavke, ki so koristile letni dopust. Da ta razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil podan, je razvidno iz izpovedi prič in iz listin, ki so bile predložene. V pogodbah o zaposlitvi bi morala tožena stranka določno navesti, katero delavko tožnica nadomešča. Že prva pogodba o zaposlitvi za določen čas ni zakonita, tako da je bila tožnica od 1. 3. 2009 zaposlena za nedoločen čas. Kljub temu je tožena stranka z njo sklenila nadaljnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, s tem je vzdrževala nezakonito stanje, ki je prenehalo 17. 1. 2010. Do tega dne je bila tožnica brez prekinitve v delovnem razmerju, šele ko ji je delovno razmerje prenehalo, je imela pravni interes za vložitev tožbe, s katero je uveljavljala, da ji delovno razmerje z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas 17. 1. 2010 ni zakonito prenehalo. Sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati le zakonitosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, stališče, da je tožnica prepozno uveljavljala sodno varstvo glede preostalih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ni pravilno. Tožnica je sodno varstvo uveljavljala pravočasno, to je v tridesetdnevnem roku od prenehanja delovnega razmerja. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas predstavlja dogovor o odškodnini za neizrabljen letni dopust (in za višek ur) in da je bila kot taka zakonito sklenjena. Iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2009 sicer izhaja, da se sklepa zaradi koriščenja letnega dopusta. Nadalje drži, da je tožnica v januarju 2010 koristila letni dopust, ki ga pred tem ni mogla. Za ta čas ni mogoče šteti, da ni bila v delovnem razmerju. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je izjema in je dopustna le v primeru enega izmed zakonsko določenih razlogov, ki mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas naveden, ne pa iz razloga koriščenja letnega dopusta. Zaradi tega, ker tožnica pred tem ni koristila letnega dopusta, bi tožena stranka zakonito sklenila dogovor o izplačilu odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta. Tega ni storila, ampak je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ta pogodba ne more predstavljati dogovora o odškodnini, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. To je razvidno že iz zakonske ureditve, ki med razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne predvideva koriščenja letnega dopusta. Toženi stranki za to, da bi tožnici izplačala odškodnino za neizrabljen letni dopust (in za višek ur), ni bilo treba skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak bi lahko plačilo izvedla na podlagi dogovora. Iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas niti ne izhaja volja strank za sklenitev dogovora za plačilo odškodnine, tožena stranka je želela tožnici omogočiti koriščenje letnega dopusta (in višek ur). Za čas, ko je koristila letni dopust (in višek ur), je bila tožnica skladno z zakonom upravičena do nadomestila plače, kot bi jo prejela, če bi delala. V tem času je bila v delovnem razmerju, čeprav dela ni opravljala. Če bi v tem času delala, bi bilo to v nasprotju z namenom in pojmom letnega dopusta. Tožnica 29. 12. 2009 še ni bila seznanjena, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas podaljšuje le za čas koriščenja letnega dopusta (in viška ur), seznanjena je bila le z dejstvom, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas. Kljub temu je še vedno upala, da ji bo tožena stranka ponovno podaljšala pogodbo o zaposlitvi, prvotno ji je obljubila, da bo z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za nadaljnjega pol leta. Upoštevaje, da je novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas tožnica vedno prejela tik pred iztekom prejšnje, je upravičeno čakala do zadnjega dne veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ko ji je tedaj delovno razmerje prenehalo, kar ni bilo zakonito, je izvedela za kršitev pravic iz delovnega razmerja. Šele od tedaj ima pravni interes za vložitev tožbe. Iz tega razloga je stališče sodišča prve stopnje, da je zamudila rok za vložitev tožbe, zmotno. Zmotno je tudi nadaljnje stališče, da je tožena stranka povračilo stroškov za prehrano med delom zakonito izvršila z boni, katere je bilo mogoče izkoristiti le v njenih trgovinah. Pri tem sploh ni ugotavljalo, kaj tožena stranka nudi v trgovinah in ali bi tožnica na tak način lahko prejela malico. Tožena stranka ima le nekaj trgovin, bistveni del njene dejavnosti je proizvodnja krušnih izdelkov in moke. Četudi je bila tožnica zaposlena kot prodajalka v trgovini, še vedno ostane vprašanje, kje bi si preostale delavke tožene stranke lahko kupile malico. Povračilo stroškov za prehrano med delom je namenjeno stroškom, ki jih ima delavec z obrokom med delovnim časom. To pomeni, da bi bilo povračilo v obliki bonov zakonito le, če bi si delavec s tem zagotovil obrok malice, ne pa kot v konkretnem primeru, ko je imela tožnica na voljo zgolj kruh in pecivo. Tožnica sicer prejetih bonov ni vračala, kar je logično, saj je vedela, da ji tožena stranka namesto bonov gotovine ne bo izplačala. Pri tem je treba upoštevati še, da tožnica, če je račun za malico znašal manj kot znesek na bonu, razlike ni prejela.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnice, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje. Navedla je, da vsebuje pritožba številne nedopustne novote. Tožnica v dosedanjem postopku ni navedla, da je do 17. 1. 2010 pričakovala v podpis novo pogodbo o zaposlitvi niti da trgovina tožene stranke ne vsebuje za malico primernih artiklov, tako da teh navedb pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Pri presoji utemeljenosti preostalih pritožbenih navedb pa mora upoštevati, da vsebuje delovno pravo določene specifične določbe, tudi na področju procesnega prava. V okviru delovnega procesnega prava je temeljno pravilo, da se morajo spori reševati hitro. Iz tega razloga je predpisan rok za vložitev tožbe, ki je prekluzivne narave. Če v konkretnem primeru štejemo, da je do transformacije pogodbe o zaposlitvi prišlo že v času do 28. 12. 2009, na primer 23. 12. 2010, ko je tožnica izvedela, da ji bo delovno razmerje z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas prenehalo, bi morala še v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi vložiti zahtevo za odpravo kršitve ter tožbo, ki bi jo sodišče prve stopnje presojalo po vsebini. Enako velja pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko teče rok za vložitev tožbe od vročitve odpovedi ne glede na morebitni odpovedni rok, v času katerega delovno razmerje še traja. V zvezi s tem je tudi navedba tožnice, da je dokazala, da so bile predhodne pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito, neresnična. Če pa štejemo, da naj bi se kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas štela zadnja pogodba o zaposlitvi, ki je veljala do 17. 1. 2010, je pravilno stališče tožnice, da roka za vložitev tožbe ni zamudila. Kljub temu pa njen tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo ni utemeljen. Bistveni opredelilni element delovnega razmerja je nastop dela, v nasprotnem primeru ni mogoče govoriti o obstoju delovnega razmerja, četudi se sklene pogodba o zaposlitvi. Upoštevaje navedeno pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2009 ni privedla do delovnega razmerja, sklenjena je bila le, da je tožena stranka tožnici podaljšala čas, v katerem je uživala socialno varnost, kot taka je predstavljala simulirano oziroma navidezno pogodbo. Velja lahko le pogodba, ki jo pogodba o zaposlitvi za določen čas prikriva, to pa je pogodba oziroma sporazum o odškodnini za neizrabljen letni dopust. Četudi bi se izkazalo, da sporazum ni zakonit, tožnica ne bi pridobila pravice do vrnitve na delo k toženi stranki, to bi le pomenilo, da je prejela plačilo brez pravne podlage, ki pa ga tožena stranka ne more zahtevati nazaj, saj bi bila nato dolžna izplačati odškodnino za neizrabljen letni dopust. Pri presoji je treba upoštevati še, da je tožnica šele 5. 1. 2010 vrnila zadnjo podpisano pogodbo o zaposlitvi, v tem času ni imela namena delati pri toženi stranki. Če bi takšen namen imela, bi takoj po 2. 1. 2010, ko se je trgovina odprla, začela z delom. V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo stroškov prehrane med delom pa je tožena stranka navedla, da je skladno s sodno prakso to plačilo dopustno izvesti v negotovinski obliki. V okviru dejavnosti ima tožena stranka trgovine z živili, v katerih so na razpolago vsi prehrambeni artikli.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, reintegracijo in reparacijo, zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek. V delu, ki se nanaša na plačilo stroškov prehrane med delom pa je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno in zakonito odločitev.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane delne sodbe, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, reintegracijo in reparacijo, sicer zapisalo, da bi bilo treba tožbo v tem delu zavreči, ker tožnica sodnega varstva ni uveljavljala pravočasno, vendar zaradi tega ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni pritožba. Kljub temu je odločitev v izpodbijani delni sodbi mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve navedlo tudi razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Upoštevaje obrazložitev v celoti, izrek izpodbijane delne sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba pa ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Tožnica je 1. 10. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi z družbo M.P. d.o.o. za določen čas do 31. 3. 2009 iz razloga povečanega obsega dela. Pred iztekom te pogodbe o zaposlitvi je prišlo do spremembe delodajalca, pri delodajalcu prevzemniku (toženi stranki) je tožnica nadaljevala z delom, za obdobje od prevzema do 31. 12. 2009 je s toženo stranko sklenila še pet pogodb o zaposlitvi za določen čas, v katerih je naveden razlog za sklenitev „zaradi nadomeščanja odsotnih delavcev med koriščenjem letnega dopusta“ oziroma „zaradi nadomeščanja odsotne delavke med koriščenjem letnega dopusta“. Zadnjo pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili 28. 12. 2009 za določen čas do 17. 1. 2010 „zaradi koriščenja letnega dopusta“.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da se zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2009 šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, reintegracijo in reparacijo, zavrnilo, ker je pogodbo o zaposlitvi za določen čas ocenilo za sporazum o odškodnini za neizrabljen letni dopust (in za višek ur), ki je ob prenehanju delovnega razmerja dopusten po 166. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Zakonitosti sklenitve predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas pa ni presojalo, ker je menilo, da je tožnica sodno varstvo v zvezi s temi pogodbami o zaposlitvi za določen čas uveljavljala prepozno, to je po poteku tridesetdnevnega roka od prenehanja njihove veljavnosti, ki je določen v 3. odstavku 204. člena ZDR.

Glede na 1. odstavek 10. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi praviloma sklepa za nedoločen čas, tako da je pogodba o zaposlitvi za določen čas izjema, dopustna je le v primerih, ki so taksativno navedeni v 1. odstavku 52. člena ZDR. V nasprotnem primeru se po 54. členu ZDR pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

S stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica za presojo zakonitosti predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene za obdobje od 1. 3. 2010 do 31. 12. 2010, zamudila sodno varstvo, se pritožbeno sodišče ne strinja. V primeru, če delovno razmerje že od vsega začetka ni zakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in lahko preneha le zaradi razlogov, ki so v zakonu določeni za prenehanje takšnega delovnega razmerja. Enako velja v primeru, če v času sicer zakonito sklenjenega delovnega razmerja za določen čas pride do njegovega preoblikovanja zato, ker zakonitega razloga za "podaljševanje" ni več. Dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali „podaljševanja“ vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, lahko delavec uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. To pomeni, da čas, ko je tožnica izvedela, da ji tožena stranka nove pogodbe o zaposlitvi ne bo ponudila, enako kot čas, ko so predhodne pogodbe o zaposlitvi za določen čas prenehale veljati, ni bistven. Kljub temu je tožbo vložila pravočasno, ker jo je vložila v tridesetdnevnem roku od izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je od 17. 1. 2010. S to tožbo je lahko uveljavljala ne le nezakonitost zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak tudi nezakonitost predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas od 1. 3. 2010 do 31. 12. 2010. Tudi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2010 ni mogoče presojati le kot sporazuma o odškodnini za neizrabljen letni dopust (in za višek ur), kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje, ampak jo je treba presojati v povezavi s predhodnimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas, ker je bila sklenjena z namenom izrabe letnega dopusta (in viška ur), do česar je bila tožnica upravičena na podlagi predhodnih pogodb. Iz tega razloga kljub temu, da razlog koriščenja letnega dopusta ni vsebovan med razlogi, ki so taksativno navedeni v 1. odstavku 52. člena ZDR, zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas še ni nezakonita. Presoja zakonitosti je odvisna od tega, ali so bile predhodne pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zakonito. Če so bile, podaljševanje zakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas za uresničitev pravice do letnega dopusta, ni nezakonito. V nasprotnem primeru pa je do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas prišlo že na podlagi ene od predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, takšno delovno razmerje pa z iztekom kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo.

Glede predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, v katerih je kot razlog za sklenitev navedeno nadomeščanje odsotnih delavcev (odsotne delavke) med koriščenjem letnega dopusta, ki bi ustrezal razlogu po 2. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR (nadomeščanje začasno odsotnega delavca), pritožbeno sodišče dodaja, da mora biti pogodba o zaposlitvi za določen čas takšna, da je delavec seznanjen s tem, koga nadomešča in do kdaj ga bo nadomeščal. Le tako je mogoče preizkusiti, ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonskimi zahtevami. Izjemoma, če zaradi specifičnih pogojev dela ni mogoče konkretno določiti, katerega delavca se nadomešča, je lahko nadomeščanje vezano na delovno mesto in ne samo na posameznega delavca. Pri tem je bistveno, da delodajalec dokaže, da gre dejansko za nadomeščanje, in ne nazadnje, da delovno razmerje za določen čas preneha ob vrnitvi delavca, ki je bil nadomeščen. Če so sicer izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, razen navedbe konkretnega delavca, ki se nadomešča, ne gre za zlorabo instituta delovnega razmerja za določen čas in je treba šteti, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito. Nezakonito pa je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, če je namenjena nadomeščanju sorazmerno trajne odsotnosti delavcev zaradi koriščenja letnega dopusta (ali porodniškega dopusta oziroma kakšne druge odsotnosti). V takem primeru ne gre za nadomeščanje posameznega delavca, temveč za potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za izplačilo stroškov prehrane med delom, saj je tožena stranka tožnici terjatev iz tega naslova že izplačala v obliki bonov. Pravica do povračila stroškov prehrane med delom je urejena v 130. členu ZDR. Kot preostale stroške v zvezi z delom je tudi stroške prehrane med delom delodajalec prvenstveno dolžan povrniti v denarni obliki. Ker pa je v konkretnem primeru tožnica očitno soglašala s povračilom v obliki bonov, katere je sprejela, ne da bi od tožene stranke zahtevala, da ji te stroške povrne v denarni obliki, je že prejela vse (čeprav v obliki bonov) in do izplačila vtoževanega zneska iz naslova povračila stroškov prehrane ni upravičena.

Ker glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo stroškov prehrane med delom niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano delno sodbo v 4. točki izreka.

V preostalem (glede odločitve o tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da se zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, reintegracijo in reparacijo, ki je vsebovana v 1. in 2. točki izreka izpodbijane delne sodbe) pa je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, ki ni presojalo zakonitosti pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožnica sklenila s toženo stranko, za določen čas od 1. 3. 2010 do 31. 12. 2010, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tako da je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijano delno sodbo po 355. členu ZPP delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je štelo, da so podane okoliščine, ki pritožbenemu sodišču preprečujejo dopolnitev postopka oziroma odpravo pomanjkljivosti, saj bo treba v ponovljenem postopku izvesti dodatne dokaze in ponoviti oziroma dopolniti nekatere že izvedene dokaze, kar pomeni obsežnejši dokazni postopek. Izvedbi takšnega obsežnejšega dokaznega postopka pa pritožbena obravnava ni namenjena, ampak je namenjena le dopolnitvi in preverjanju dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z oceno že izvedenih dokazov in po potrebi z izvedbo dodatnih dokazov, na podlagi katerih bo ugotovilo dejstva v zvezi z razlogom za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas od 1. 3. 2010 do 31. 12. 2010. Šele na podlagi tega bo lahko, upoštevaje zgoraj nakazana izhodišča pritožbenega sodišča, odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev, da se zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 28. 12. 2010 šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, reintegracijo in reparacijo. Pri presoji tožbenega zahtevka za vpis delovne dobe v delovno knjižico pa bo moralo upoštevati še Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 103/07), po katerem delodajalec od 1. 1. 2009 delavcu ni dolžan vpisati delovne dobe v delovno knjižico. Od tega dne je dolžan v skladu z Zakonom matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS št. 81/00) Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije le posredovati podatke za vpis v matično evidenco.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP za končno odločbo.