Jedro

Po določbah 27. in 28. člena SPZ je posest dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje, dobroverni lastniški posestnik pa je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Ne zadošča, da ne ve, da ni lastnik, temveč mora biti v opravičljivi zmoti. Zmota je opravičljiva če posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice (pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost).

Za razliko od dobroverne zakonite posesti, se za dobroverno lastniško posest ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, tudi potem, ko je z neko potrebno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se ugotovi, da je tožnica postala lastnica nepremičnine parc. št. 1/0 k. o. X (ID ...), do celote solastniških deležev toženih strank (do 5/6) in toženkam naložilo povrnitev stroškov tožnice.

2. Zoper sodbo se pritožujejo toženke iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišče ni izvajalo dokazov, ki so jih predlagala toženke in so pomembni glede njihovega zatrjevanja, da niti tožnica niti njeni pravdni predniki niso bili v dobri veri, da so lastniki sporne nepremičnine. Ni zaslišalo prič K. in M., čeprav jima je poznana situacija glede sporne nepremičnine. Neenakopravno je obravnavalo stranke postopka in grobo kršilo določbe ZPP. Kljub ustrezno substanciranemu dokaznemu predlogu ni izvedlo vpogleda v zapuščinski spis po A. M. (očetu tožnice in njene sestre J.). Sporna parcela, ki je bila potrditvah tožnice (in njene sestre J.) last očeta, bi morala biti predmet zapuščine po njem, kar bi se lahko ugotovilo z vpogledom v ta spis. Dokazni postopek, v kolikor bi sodišče pravilno vrednotilo in tolmačilo izvedene dokaze, je pokazal, da niti tožnica, niti njeni pravni predniki niso bili dobroverni. Priča J. J. je jasno izpovedala, da je po smrti očeta, ki je umrl leta 1992 štela, da je sporna parcela njena. Iz podatkov spisa je razvidno, da je J. poskušala v letu 2006 vpisati lastninsko pravico nase (zadeva Dn 1234/2006), čeprav je ob izpovedbi to zanikala. Ob ugotovitvi, da sta si bili J. in tožnica zaupni in sta se dobro razumeli, je nesprejemljiv zaključek, da je bila tožnica v dobri veri, da je to njeno in bi se od smrti očeta naprej smatrala za dobroverno. V izvedenih dokazih ni podlage za ugotovitev sodbe, ki sicer temelji na navedbah tožnice, da do leta 2003 ni vedela, da zadeva ni zemljiškoknjižno urejena. Nesprejemljiv je zaključek sodbe, da je bila nepremičnina dana nazaj očetu, za ugotovitev sodbe, da naj bi J. nepremičnino podelila očetu, ni podlage v izpovedbi J. in temelji le na dokazno nepodprti trditvi tožnice, da naj bi o tem obstajal nek papir. Tako tožnica kot J. oziroma njun oče (kot zastopnik J., takrat še M.) so vedeli, da kupoprodajna pogodba ni bila realizirana, da kupnina ni bila v celoti plačana. Nepremičnine dejansko tudi niso uživali, saj je bilo vse zaraščeno do leta 2000, ko je za nepremičnino začela skrbeti prva toženka. Tožnica ni izkazala, da je sestra J. dala nepremičnino očetu in da jo je sama dobroverno prevzela v posest. Tožnica ni izkazala, da bi bili podani pogoji, ki se jih zahteva za priposestvovanje nepremičnine, saj je treba vsakega zatrjevanega priposestvovalca, ko se predhodno sploh ugotovi kdo je bil prednik tožnice (J. ali njen oče), posebej obravnavati, zato bi moralo sodišče njen zahtevek zavrniti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica s tožbo, ki jo je vložila proti toženkam (zakonitim dedinjam pokojne J. V.), uveljavlja, da ji pripada lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 1/0 k. o. X. Tožnica tožbo gradi na trditvi, da je sporno nepremičnino skupaj s svojimi lastninskimi predniki imela v dobroverni lastniški posesti od njenega nakupa 14. 2. 1967 dalje in je lastninsko pravico pridobila na podlagi priposestvovanja. Navaja, da je njen oče A. M. kot zakoniti zastopnik takrat mladoletne tožničine sestre J. M. sporno nepremičnino kupil s kupoprodajno pogodbo 14. 2. 1967 od J. V. (pravne prednice toženk). Navedeno parcelo je oče imel v dobroverni lasti in posesti do smrti, po njegovi smrti 30. 12. 1992 pa jo ima v dobroverni lasti in posesti tožnica.

6. Sodba zavzame stališče (14. točka obrazložitve), da so pravni predniki tožeče stranke nastopili dobroverno posest sporne nepremičnine že leta 1967 in se je dvajsetletna priposestovalna doba iztekla že leta 1987, torej v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Zavzeto stališče utemeljuje s tem (13. točka obrazložitve), da je tožeča stranka dokazala, da je imela skupaj s svojimi pravnimi predniki sporno nepremičnino v dobroverni posesti najmanj od leta 1967 dalje, ko je njen pravni prednik predmetno parcelo kupil od V. (pravne prednice toženih strank).

7. Ob ugotovitvi sodbe (9. točka obrazložitve), da je oče tožeče stranke parc. št. 1 k. o. X, vinograd skupaj z „leseno hišico in klet, vse krito z opeko“(1) kupil kot zakoniti zastopnik mladoletne sestre tožeče stranke J. M. (sedaj J.) od pravne prednice toženih strank, J. V., je materialnopravno zmoten zaključek sodbe o začetku teka priposestvovalne dobe že leta 1967. Ni namreč izpolnjen pogoj dobrovernosti tožničinega očeta (da ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik), saj je na podlagi navedene kupoprodajne pogodbe postala lastnica takrat mladoletna J. M. (sedaj J.). Tožnica dobrovernost lastništva nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, kot že rečeno, temelji na dobrovernosti svojega očeta (po ugotovitvi sodbe je tožničina sestra očetu navedeno nepremičnino podarila pred njegovo smrtjo), po katerem jo je pridobila v (dobroverno) posest in last. 8. V kolikor bi bila pravilna ugotovitev sodbe, da je J. J. (prej M.) predmetno nepremičnino podarila nazaj očetu (11. točka obrazložitve) z darilno pogodbo sklenjeno v letu 1979(2), bi se (v kolikor bi bil tožničin oče dobroveren glede lastništva sporne parcele) za začetek teka priposestvovalne dobe, lahko štelo šele leto 1979. Ob dejstvu, da je tožničin oče umrl v letu 1992, se priposestvovalna doba ne bi mogla izteči do leta 1987, kot sicer ugotavlja sodba. Ne glede na dobrovernost tožničinega očeta, bi tožnica lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja lahko pridobila tudi sama, če bi izkazala, da je po njegovi smrti sporno parcelo, kot trdi, imela v dobroverni posesti in lasti. Toženke sicer navedenemu nasprotujejo in izpostavljajo okoliščine, ki izkazujejo njeno nedobrovernost, zlasti dejstvo, da si je lastništvo sporne nepremičnine po očetovi smrti lastila njena sestra J. J. (sklicujejo na njeno izpoved ob zaslišanju, da je smatrala, da je sporna nepremičnina njena in je poskušala urediti vknjižbo lastninske pravice)(3). Po določbi petega odstavka 28. člena ZTLR namreč nedobrovernost pravnega prednika ne pomeni tudi nedobrovernosti njegovega pravnega naslednika. Toženke so v dokaz nedobrovernosti (substancirano) predlagale izvedbo dokaza z vpogledom v zapuščinski spis po pokojnem tožničinem očetu, ki glede na povedano ni nepotreben dokaz.

9. Ob ugotovitvi sodbe, da je do spora s prvotoženo stranko prišlo nekje v letu 2003 oziroma v letu 2004 (10. točka obrazložitve), potem ko je po smrti svojega očeta V. K. ugovarjal lastninski pravici tožnice na hiški in kleti(4), bi se lahko ugotovilo, dase v času veljavnosti ZTLR (velja od leta 1980) potrebna dvajsetletna priposestvovalna doba ni iztekla in bo treba upoštevati še določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki velja od 1. 1. 2003. 10. Po določbi 28. člena ZTLR je dobroverni zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri je imel nekdo drug lastninsko pravico, pridobil lastninsko pravico na njej s priposestovanjem po izteku desetih let, dobroverni posestnik pa po izteku dvajsetih let. SPZ je opustil ločevanje med tako imenovanim rednim in izrednim priposestvovanjem in uveljavil pojem dobrovernega lastniškega posestnika, ki priposestvuje nepremičnino po poteku desetih let. Po določbah 27. in 28. člena SPZ je posest dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje, dobroverni lastniški posestnik pa je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Ne zadošča, da ne ve, da ni lastnik, temveč mora biti v opravičljivi zmoti. Zmota je opravičljiva če posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice (pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost). Za razliko od dobroverne zakonite posesti, pa se za dobroverno lastniško posest ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven(5). Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, tudi potem, ko je z neko potrebno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah(6). Z določbo prvega odstavka 269. člena SPZ je določeno, da se glede priposestovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona. Po določbi drugega odstavka 43. člena SPZ pridobi dobroverni lastniški posestnik lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Enako kot ZTLR pa tudi SPZ v četrtem odstavku 45. člena določa, da nedobrovernost pravnega prednika ne pomeni tudi nedobrovernosti njegovega pravnega naslednika. Po določbah ZTLR in SPZ se dobra vera posestnika domneva.

11. Po navedenem se izkaže, da je zaradi nepravilnega materialnopravnega stališča sodbe ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar narekuje ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč (neposredno) že izvedlo obsežen dokazni postopek, manjka pa tudi obsežen sklop odločilnih dejstev, zato bi, v kolikor bi o njih odločalo pritožbeno sodišče, bila kršena pravica strank do pritožbe.

12. Posebni napotki, glede na obrazloženo, sodišču prve stopnje niso potrebni. Sodišče naj po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovi odločilna dejstva, se opredeli do pravno pomembnih navedb strank in izdela dokazno oceno v skladu z metodološkim napotkom 8. člena ZPP.

13. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbeno sodišče na druge pritožbene očitke ne odgovarja. Kritično naj jih upošteva sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju.

14. Ob robu naj bo le še dodano, da naj sodišče prve stopnje (ponovno) presodi smotrnost ločenega obravnavanja tožbenega zahtevka zoper toženko A. T. (sklep na obravnavi 1. 12. 2015).

15. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Kasneje se je izkazalo, da „hišica s kletjo“ ni bila locirana na parc. št. 1, temveč na parceli 2/1 k. o. X. S sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah P 79/2004 je bilo ugotovljeno, da ima tožnica lastninsko pravico na tej nepremičnini.

Op. št. (2): Pritožba izpostavlja tehtne trditve za dvom v pravilnost take ugotovitve, Op. št. (3): S sklepom Dn št. 1234/2006 z dne 27. 6. 2007 je bil njen predlog za vknjižbo zavrnjen.

Op. št. (4): Gre za pravdni postopek, ki se je vodil pod opr. št. P 79/2004 v katerem je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožeča stranka kot dobroverna posestnica pridobila lastninsko pravico na parcelni št. 2/1 k. o. X na podlagi priposestvovanja.

Op. št. (5): Tako sodba VS RS II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (6): Tako VSR sklep 357/2013 z dne 24. 9. 2015, ki obravnava potrebno skrbnost dediča.