Jedro

Določba 62. člena ZZZDR ne izključuje uporabe 73. člena ZOR. Tako kot iz te določbe ni razviden namen obličnosti, ki bi izključeval pravilo o ničnosti sankcije, tudi ni razviden namen obličnosti, ki bi imel nasprotne učinke - da bi izključeval pravilo o konvalidaciji realizirane pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožnica mora toženki v 15 dneh povrniti 1.013,44 EUR (prej 242.861 SIT) stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo 26.4.1993 sklenila J. D. kot prodajalec in M. D. kot kupka za dvosobno stanovanje v stolpnici v Škofji Loki, nična, ter da ta nepremičnina spada v zapuščino po pokojnem J. D.. Tožnico je zavezalo, da mora toženki povrniti 183.623 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je ugodilo tožničini pritožbi in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Po mnenju tega sodišča ima neupoštevanje obličnosti, ki je predpisana za pravne posle med zakoncema (in zunajzakonskima partnerjema), za posledico ničnost (in ne izpodbojnost, kot je bilo mnenja sodišče prve stopnje), ki je ne more odpraviti niti izpolnitev pogodbenih obveznosti.

Toženka je zoper to sodbo vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da so njegovi argumenti protislovni (v čemer vidi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ter meni, da judikati, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, ne obravnavajo podobnih življenjskih primerov in zato niso uporabljivi. Bistveno je, da je bila pogodba realizirana ter da je zato kljub pomanjkljivi obliki veljavna.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijski očitek, ki vidi bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem, ker naj bi bilo pravno stališče pritožbenega sodišča protislovno, in v napačnem sklicevanju na judikate VS RS (ki se ne nanašajo na podobne primere), ni utemeljen. Ne samo zato, ker pravno stališče pritožbenega sodišča ni niti protislovno niti nerazumno, pač pa predvsem, ker tudi očitno napačna in protislovna pravna stališča ter taka, ki se logično ne izidejo, ne morejo predstavljati kršitve postopka. Bistveno je namreč, ali je sodbo mogoče preizkusiti, z drugimi besedami, sodba mora biti utemeljena (tudi) s pravno argumentacijo, na podlagi katere je mogoče ugotoviti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Vprašanje, ali je pravna argumentacija logična in dosledno izpeljana, pa ni vprašanje razumljivosti sodbe, pač pa pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da so odplačni posli med zakoncema, ki niso bili sklenjeni v obliki, ki jo predpisuje 62. člen ZZZDR, nični (gl. razloge na drugi strani sklepa VS RS II Ips 319/2005 z dne 15.3.2007). Vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je bila prodajna pogodba med J. D. kot prodajalcem in toženko kot kupovalko s plačilom kupnine in vknjižbo lastninske pravice na toženko realizirana, zavrnilo uporabo 73. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Kot je revizijsko sodišče pojasnilo že v sklepu z dne 15.3.2007, določba 62. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZZZDR) ne izključuje uporabe 73. člena ZOR. Tako kot iz te določbe ni razviden namen obličnosti, ki bi izključeval pravilo o ničnostni sankciji, tudi ni razviden namen obličnosti, ki bi imel nasprotne učinke - da bi izključeval pravilo o konvalidaciji realizirane pogodbe(1). Četudi sporna pogodba ni bila sklenjena pred sodnikom (v tistem času je bila oblika za medsebojne posle zakoncev določena v takratnem drugem odstavku 62. člena ZZZDR, po katerem je bilo za njihovo veljavnost potrebno, da jih overi sodnik), ji ob dejstvu, da so bili spoštovani splošni obličnostni predpisi za pravne posle o nepremičninah in ob popolni izpolnitvi obveznosti iz te pogodbe, ni mogoče odreči veljavnosti. Če naj bi bil namen stroge oblike v varstvu strank pred nepremišljenostjo (s tem utemeljuje svoje stališče pritožbeno sodišče), potem konvalidacija zaradi izpolnitve pogodbe nikakor ne bi bila v nasprotju s takim namenom oblike. Varovanje strank pred nepremišljenostjo ima logično opravičilo predvsem v življenjski izkušnji, da je obveznosti bistveno lažje sprejemati kot jih izvrševati; marsikdo namreč (lahkotno) prevzame obveznost, ne da bi se dovolj zavedal teže njene izpolnitve. Če pa stranka svojo obveznost (prostovoljno) izpolni, potem tudi ni razlogov, da bi jo pravni red (še naprej) varoval pred nepremišljenostjo.

Stroga obličnost pa v tem primeru ni pomembna niti z vidika varovanja tretjih (dobrovernih) oseb (s čemer pritožbeno sodišče dodatno utemeljuje svoje stališče). Smisel stroge obličnosti bi bil morda lahko v varstvu upnikov, vendar v tem primeru ne gre za tak položaj. Tožnica ni upnica, pač pa dedinja prodajalca in zato varovana zgolj v okviru določb o nujnem deležu. Povsem napačno je stališče pritožbenega sodišča, da "tudi v konkretni zadevi Š...Ć ni mogoče šteti, da bi iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, izhajalo kaj drugega, zlasti še, ko je po podatkih v spisu očitno, da bi bila s sporno pogodbo oškodovana tožnica (tretja) kot dedinja po pokojnem prodajalcu, svojem očetu Š...Ć". Brez posebnega pravnega razčlenjevanja je namreč jasno, da devet let pred smrtjo svojega očeta tožnica pač ni bila njegova dedinja, prav tako, da je njen oče lahko razpolagal s svojim premoženjem brez njenega takšnega ali drugačnega soglasja ali dovoljenja. Tudi če bi šlo za darilno pogodbo, ta (samo zaradi tega, ker z njo ne bi soglašala darovalčeva hči) ne bi bila nična, ampak bi se upoštevala samo v okviru varstva nujnega deleža (pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine).

V sodbi II Ips 324/2003 z dne 13.5.2004 je v zvezi z konvalidacijo pravnih poslov, ki so bili sklenjeni med zakoncema, ne da bi bila spoštovana stroga obličnost, ki jo zahteva 62. člen ZZZDR, VS RS res navedlo, "da je pogodbi o prevzemu izpolnitve mogoče pripisati pravno veljavnost le, če je sklenjena v obliki notarskega zapisa", ter da "gre za obvezno sestavino obličnosti, zaradi česar določba 73. člena ZOR o konvalidaciji pravnega posla, ki mu manjka predpisana oblika, ne pride v poštev, ne glede na to, koliko od ustno prevzete obveznosti je toženec že izpolnil". Vendar v obravnavanem primeru ne gre za prevzem izpolnitve, ki bi bil izražen zgolj v ustni obliki, pač pa za prodajno pogodbo, ki je izpolnjevala vse splošne obličnostne zahteve. Njena edina pomanjkljivost je bila samo v tem, da je ni overil sodnik. Primer, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče, zato v bistvenih dejstvih ni podoben obravnavanemu.

Ker je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (73. člen ZOR), je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožba zavrne in sodba prve stopnje potrdi (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Toženki, ki je z revizijo uspela, mora tožnica povrniti stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Po mnenju teorije je zahteva po tako strogi obličnosti ob tem, da gre za načeloma povsem svobodno razpolago s posebnim premoženjem vsakega od zakoncev, pretirana (prim. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex, Ljubljana 2002, str. 442).