Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - zvin vratne hrbtenice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V zvezi s poškodbo, dobljeno v prometni nesreči dne 13.9.2000, je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da znaša pravična denarna odškodnina za tožničino nepremoženjsko škodo 1.150.000 SIT (sedaj 4.798,86 EUR). Upoštevaje že plačano akontacijo 600.000 SIT (sedaj 2.503,76 EUR) je toženi stranki naložilo plačilo zneska 550.000 SIT (sedaj 2.295,11 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2003 dalje. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo 15.600 SIT (sedaj 65,10 EUR), v presežku do uveljavljanih 2.535.000 SIT (sedaj 10.578,37 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke samo v obrestnem in stroškovnem delu. Toženi stranki je naložilo plačilo zamudnih obresti za odškodnino za nepremoženjsko škodo za čas od 9.5.2002 dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Izpodbija zavrnjeni del zahtevka v znesku 1.800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR) in uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je odškodnina katastrofalno nizka glede na obseg nepremoženjske škode, ki izhaja iz obeh izvedenskih mnenj dr. A. S. in dr. A. M.. Sodišči prve in druge stopnje bi morali ugotovljena dejstva, ki sledijo iz citiranih ekspertiz, zdravstvene dokumentacije in izpovedi tožnice ustrezno vrednotiti. Dosojena odškodnina bistveno odstopa od odškodnin, ki so jih drugi oškodovanci prejeli za istovrstne ali celo blažje telesne poškodbe. Zato gre v tem primeru tudi za kršitev načela enakosti pred zakonom. Od zahtevanih 1.200.00 SIT je tožnici prisojeno zgolj 500.000 SIT. Sodišči sta prenizko vrednotili telesne bolečine in neugodnosti, zato bi se ob pravilni uporabi materialnega prava morala prisoditi vsa zahtevana odškodnina v znesku 1.200.000 SIT. V zadevi opr. št. II Ips 131/2001 je bila oškodovanki za deset dni srednje hudih telesnih bolečin, štiri tedne lahkih telesnih bolečin in osem mesecev občasnih lahkih telesnih bolečin dosojena odškodnina v višini 1.100.000 SIT. Tožnica je prepričana, da njena nepremoženjska škoda iz tega odškodninskega naslova ni nič manjša od primerjane oškodovanke. Izredno nizka je odškodnina za strah, saj je tožnica doživljala hud primarni strah, ki je trajal nekaj ur, sekundarni strah pa je trajal šest tednov po poškodbi, podan pa je še vedno strah pred udeležbo v prometu, kar sta ugotovili sodišči na podlagi mnenja dr. A. S. Tožnica bi morala prejeti vso s tožbo zahtevano odškodnino iz tega odškodninskega naslova. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahteva tožnica plačilo še nadaljnjih 800.000 SIT odškodnine. Sodišči prve in druge stopnje nista poverili zadostne teže ekspertizama obeh izvedencev. Glede ugotovljenih dejstev in anatomskih ter funkcionalnih posledic se izvedenski mnenji med seboj ne razlikujeta. Res pa izvedenec dr. M. ni podal procentualne ocene zmanjšane življenjske aktivnosti, med tem ko je dr. S. to zmanjšanje ocenil z 8 odstotki. S pravilno uporabo določb materialnega prava bi morali sodišči ob upoštevanju pomembne okoliščine, da je bila tožnica v škodnem dogodku stara 42 let, prisoditi odškodnino v višini 1.400.000 SIT.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni obrazložena. Ker preizkuša revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni in po uradni dolžnosti ne upošteva nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, lahko ugotovi samo, da pavšalno oziroma nekonkretno uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

V reviziji je sporna višina odškodnine za vse tri vrste nepremoženjske škode. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnica v prometni nesreči utrpela zvin vratne hrbtenice. Slednje je sodišče ugotovilo predvsem na podlagi izvedenskega mnenja dr. A. M. Konkretna pravnoodločilna dejstva o stopnji in trajanju bolečin ter strahu ter od drugih okoliščinah primera izhajajo iz obrazložitev sodb nižjih sodišč in je nanje revizijsko sodišče vezano, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je odveč vsako revizijsko ponavljanje dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, neupoštevne pa so tiste revizijske trditve, ki presegajo ali obhajajo na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. Nepotrebno je tudi navajanje dejstev, ki izhajajo ali naj bi izhajala iz posameznih listin ali izvedenskih mnenj. Še posebej je neutemeljeno sklicevanje na dele izvedenskega mnenja dr. A. S., ki ga nižji sodišči nista upoštevali in ki niso sestavni del v nižjih sodbah ugotovljenega dejanskega stanja.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s tožničino poškodbo vratne hrbtenice je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 27/78-57-89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne bitij. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnostih družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno so ugotovljene vse konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero revizijsko sodišče vezano. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so v sodbah nižjih sodišč ugotovljena pravno odločilna dejstva pravilno pravno ovrednotena. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), za strah 50.000 SIT (sedaj 208,65 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000 SIT (sedaj 2.503,76 EUR) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje ter specifične okoliščine tožničinega primera. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 1.150.000 SIT (sedaj 4.798,86 EUR), ki je primeren rezultat izčrpno ugotovljenih konkretnih okoliščin primera in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato niso utemeljene revizijske trditve o napačnem vrednotenju posameznih ugotovljenih dejstev in o prenizki odškodnini v primerjavi s sodno prakso v drugih podobnih primerih.

Tožnica se sicer sklicuje na zadevo opr. št. II Ips 131/2001, v kateri naj bi za podobne telesne bolečine, kot so ugotovljene pri tožnici, bila oškodovanki prisojena odškodnina v znesku 1.100.000 SIT, za sekundarni strah pa 100.000 SIT, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da v navedenih podatkih ni podlage za ugotovitev kršitve načela enakosti pred zakonom, na kar se sklicuje tožnica. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin namreč ni mogoče primerjati, ker je celota odškodnina sestavljena iz več elementov, odmera vsake od teh pa je odvisna od več okoliščin posameznega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb je zato lahko zelo velik. To zelo velja v primeru zvina vratne hrbtenice, ko znaša po ugotovitvah revizijskega sodišča razpon odškodnin za nepremoženjsko škodo v zvezi s to poškodbo od 4 do 58 povprečnih plač (povzeto po mag. Dunja Jadek Pensa in drugi: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001). V tožničinem primeru prisojena odškodnina v višini 7,2 povprečne plače je v okviru navedenega razpona, po drugi strani pa tožnica z navedbo zgolj štirih dejstev iz zadeve opr. št. II Ips 1131/2001 ni izkazala, da bi bile v primerjalni zadevi bistvene okoliščine enake kot so ugotovljene v tožničinem primeru. Revizijsko sodišče zato ugotavlja neutemeljenost trditev o odstopanju od ustaljene sodne prakse v tožničinem primeru.

Glede na navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da tožnica neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je bilo treba tožničino neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).