Jedro

Glede na okoliščine primera toženčevih trditev o dobroverni pridobitvi solastninske pravice ni mogoče šteti za priznane.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sporna nepremičnina je po zemljiškoknjižnih podatkih solastnina pravdnih strank, vsakega do ½. V naravi nepremičnina predstavlja parcelo s stanovanjsko stavbo, v kateri ima toženec stanovanje v prvi etaži, tožnik pa v drugi etaži. Spor obstaja glede podstrešja. Tožnik je bil v nepravdnem postopku postopku zaradi delitve solastnega premoženja napoten na pravdo, da zoper toženca vloži tožbo, da solastninski delež toženca znaša manj kot ½.

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo drugič. Prvič je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoč zemljiškoknjižni prenos do 2519/20000 celotnega solastninskega deleža v njegovo korist, ugodilo v višini 2225/20000, v presežku pa ga je zavrnilo. Odločitev je temeljila na ugotovitvah, da: - je dne 30. 3. 2002 pravna prednica toženca A. A. (toženčeva stara mama) s tožnikom sklenila dogovor, da bo tožnik sam na svoje stroške obnovil streho, A. A. pa mu odstopi svoj solastniški delež na podstrešju; - da je B. A. (sin A. A. in oče toženca) vedel za dogovor in je sodeloval pri njem; - je tožnik streho obnovil v letu 2010, s čimer je izpolnil svoje obveznosti po pogodbi v celoti; - ni prišlo do odstopa od pogodbe, - je po smrti A. A. njen solastniški delež v letu 2004 dedoval B. A., ta pa ga je z izročilno pogodbo 13. 8. 2013 prenesel na toženca, - da odstopljeni solastniški delež A. A. na podstrešju znaša delež 2225/20000 na celotni nepremičnini.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo o glavni stvari zavrnilo. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da je dogovor med solastnikoma nepremičnine o vlaganjih enega od solastnikov v solastno nepremičnino pravno poslovna podlaga za pridobitev (so)lastninske pravice po določilu 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (sedaj po drugem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Kot nedopustne pritožbene novote pa je ocenilo toženčeve navedbe, da je bil ob sklenitvi izročilne pogodbe in ob njeni vknjižbi v zemljiško knjigo, s katero je pridobil solastninsko pravico na nepremičnini, v dobi veri in ga zato ne morejo zadeti pravne posledice pogodbe z dne 30. 3. 2002. 4. Vrhovno sodišče je ugodilo dopuščeni reviziji toženca in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.1 Ocenilo je, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določilo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je za nedovoljene štelo toženčeve navedbe o dobroverni pridobitvi (so)lastninske pravice na nepremičnini ob zaupanju v podatke o pravicah, ki so v vpisane v zemljiški knjigi.

5. Sodišče druge stopnje je ob ponovnem odločanju o toženčevi pritožbi sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču sodišča druge stopnje sodba prve stopnje ni imela razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s toženčevo dobroverno pridobitvijo lastninske pravice.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je (ponovno) razsodilo, da je toženec dolžan izstaviti za vpis v zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bo pri sporni nepremičnini vpisala lastninska pravica v korist tožnika do 2225/20000 celote. Dejansko stanje je ugotovilo enako kot ob prvem sojenju (povzeto je v 2. točki te obrazložitve). Tožnikovo prerekanje toženčevih navedb o dobri veri je štelo za pravočasno, dovolj konkretno2 in utemeljeno, saj je uspel dokazati, da toženec ob pridobitvi solastniškega deleža ni bil dobroveren.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

7. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper odločitev o stroških zavrnilo, toženčevi pritožbi pa ugodilo in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o vseh pravdnih stroških. Pritrdilo je pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o veljavnem dogovoru med A. A. in tožnikom ter velikosti solastniškega deleža, ki ga je tožnik na podlagi tega dogovora dobil, za utemeljene pa je štelo toženčeve pritožbene trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom in drugim odstavkom 214. člena ZPP, saj se tožnik do dobrovernosti toženčeve pravnoposlovne pridobitve solastniškega deleža na iztoževanem (so)lastnem deležu hiše od svojega očeta B. A. ni opredelil niti v zvezi s tem ni navedel kakšnih dejstev, iz katerih bi izhajalo zanikanje dobroverne pridobitve. Zato bi sodišče prve stopnje moralo toženčeve trditve o dobroverni pridobitvi (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini, podane v vlogi 2. 2. 2016, šteti za priznane. Okoliščine glede toženčeve nedobrovernosti je tako ugotavljalo preko trditvene podlage tožnika. Dobra vera se domneva, zato je bilo trditveno in dokazno breme na tožniku. Ker gre za odpravljive kršitve, je sodišče druge stopnje ob ugotovitvi tožnikovega priznanja trditev o toženčevi dobroverni pridobitvi (so)lastninske pravice sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

**Dopuščena revizijska vprašanja**

8. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 643/2019 z dne 6. 2. 2020 na predlog tožnika dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj: - ali je mogoče, sklicujoč se na drugi odstavek 214. člena ZPP, glede na okoliščine konkretnega primera šteti za priznano trditev toženca, "da ob sklenitvi izročilne pogodbe z dne 13. 8. 2013 in ob vknjižbi solastninske pravice na predmetni nepremičnini ni vedel, da naj bi A. A. že pred tem razpolagala s predmetno nepremičnino in da naj bi del solastninske pravice prenesla na tožnika"; - ali je sodišče pri tem kršilo določbe 214. člena ZPP in določbe materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ter v tej povezavi tudi procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP; - ali bi pritožbeno sodišče glede na naravo procesnih kršitev, na odpravo katerih je napotilo Vrhovno sodišče RS v sklepu z dne 20. 9. 2018 v zvezi z dopustnostjo toženčevih pritožbenih navedb o dobri veri, moralo v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje in ali je pritožbeno sodišče v zvezi s tem kršilo toženčevo pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva? **Navedbe tožnika v reviziji**

9. Tožnik je pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo prve stopnje, podrejeno pa, da sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je sodišče druge stopnje kršilo 7., 212., 214., 285. in 354. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, nepravilno pa se je tudi oprlo na 10. člen SPZ in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi. Sodišče ne bi smelo sklepati, da je tožnik priznal trditev toženca o njegovi dobroverni pridobitvi lastninske pravice. Toženec trditev, da ni vedel, da naj bi A. A. že razpolagala in prenesla svojo solastninsko pravico na tožnika, ni pojasnil ali konkretiziral. Proti pavšalnim in nekonkretiziranim trditvam se tožnik ni mogel braniti bolj konkretno, kot se je. Že na naroku 2. 2. 2016 je trditve prerekal in jih označil za neutemeljene, v predhodnih navedbah (v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2016) pa je izrecno pojasnil, da „toženec vseskozi izsiljuje tožnika z lastništvom podstrešja, čeprav je iz listin, predloženih kot dokaz, razvidno, da toženec razpolaga s pogodbo z dne 30. 3. 2002 in pozna njeno vsebino.“ S tem je zatrjeval toženčevo nedobrovernost oziroma da je vedel za pravnoposlovni prenos deleža A. A. na tožnika. Ker namen zanikanja toženčeve dobre vere izhaja že iz predhodnih tožnikovih navedb in dokazov, sodišče druge stopnje navedb toženca ne bi smelo šteti za priznane. Tožnik se je predhodno skliceval tudi na toženčevo pismo, v katerem mu je priznal, da ima večji delež na hiši, ker sta stara mama in oče tako hotela, enako pa izhaja iz njegovih navedb v odgovoru na tožbo v predhodni pravdi zaradi motenja posesti. Vse to kaže na namen zanikanja toženčeve dobre vere. Sodišče druge stopnje je kršilo načelo (po)vezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. in 214. člen ZPP) ter razpravno načelo (7. člen ZPP). Priznanje dejstva tudi ni mogoče, če se je sodišče na podlagi predloženih dokazov že prepričalo, da je zatrjevano dejstvo resnično.3

10. Tožnik nadalje meni, da bi bilo v primeru, če se ne bi izrekel glede trditev toženca o dobrovernosti, na mestu materialno procesno vodstvo, v okviru katerega bi ga moralo sodišče opozoriti in pozvati k dopolnitvi trditvene podlage oziroma opredelitvi o vseh pravnorelevantnih dejstvih. Tako pa je sodišče druge stopnje storilo novo procesno kršitev, in sicer 285. člena ZPP in tožniku z napačno uporabo t. i. domneve priznanja odvzelo materialno procesno vodstvo, ki bi mu lahko koristilo. Sodišče prve stopnje namreč ni razmejilo priznanih dejstev od nepriznanih. S tem je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva.

11. Na koncu revizije tožnik povzema vsebino sklepa Vrhovnega sodišča, s katerim je ob prejšnjem odločanju ugodilo reviziji toženca, in trdi, da odprava v njem ugotovljenih kršitev narekuje razveljavitev sodbe prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo in strankama omogočiti, da se izjavita o neprerekanih dejstvih, in seznanita z razmejitvijo med priznanimi in neprerekanimi dejstvi. S spremembo sodbe prve stopnje je bila tožniku odvzeta pravica do pritožbe, kar je tudi kršitev pravic, ki so zagotovljene z Ustavo. Prišlo je do situacije, ko je v sodbi druge stopnje prvič odločeno o tožnikovem priznanju dejstev, glede katerih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in presodilo, da so neresnična. Tožnik zatrjuje tudi kršitev 354. in 358. člena ZPP, saj je sodišče druge stopnje ugotovilo povsem drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje.

**Navedbe toženca v odgovoru na revizijo**

12. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Za pravilen ocenjuje zaključek sodišča druge stopnje, da tožnik ni substancirano prerekal njegovih trditev o dobrovernosti v trenutku pridobitve solastninske pravice na sporni nepremični in jih je zato s tem priznal. Pri tem je pritožbeno sodišče presojalo tudi, ali ni morda namen zanikanja trditev razviden iz ostalih navedb tožnika, in pravilno ugotovilo, da ne. Tožnik mu neutemeljeno očita, da naj ne bi pojasnil in konkretiziral trditev, da ni vedel za dogovor med A. A. in tožnikom. Dobra vera se domneva in je trditveno in dokazno breme na tistem, ki trdi, da pridobitelj ni bil v dobri veri. Sicer pa je podal več relevantnih trditev o svoji dobrovernosti, niti ene pa tožnik ni konkretizirano prerekal ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku. Le pavšalno je navedel, da „tožeča stranka prereka tudi navedbe v zadnjem odstavku pripravljalne vloge pod točko 5 kot neutemeljene.“ Takšna splošna dikcija brez dodatnih razlogov ali dokazov ne pomeni konkretnega zanikanja. Z nadaljnjimi navedbami pa želi toženec ustvariti videz, da namen zanikanja toženčeve dobre vere izhaja iz njegovih predhodnih navedb. Predhodno je dokazoval samo obstoj pogodbe z A. A. in v ta namen predložil odgovor na tožbo iz pravde zaradi motenja posesti. Pismo, na katerega se sklicuje, pa je toženec napisal potem, ko je že postal solastnik. Dokazne listine ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. Trditve o toženčevi nedobrovernosti tako dejansko prvič podaja šele v reviziji. Toženec vztraja, da za pogodbo ni vedel, drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ocenjuje za napačno. V nasprotju z načeli pravdnega postopka bi bilo, če bi sodišče tožnika pozivalo k podaji trditev glede posameznih relevantnih dejstev, zlasti ker ga je zastopal odvetnik. Materialno procesno vodstvo ne daje sodišču možnosti in pooblastil, da bi namesto pravdnih strank opozarjalo na relevantna dejstva, ki niso prerekana, in jih pozivalo, naj se do njih opredelijo.

13. Tudi druga dopuščena vprašanja ocenjuje za neutemeljena. Pritožbeno sodišče je glede na naravo procesnih kršitev, na odpravo katerih je napotilo Vrhovno sodišče, prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ponovnem sojenju pa je bilo vprašanje dobrovernosti razrešeno. Zato ni kršilo tožnikove pravice do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Tožniku je bila znana odločitev Vrhovnega sodišča, pa v ponovljenem sojenju ni predlagal ponovne izvedbe že izvedenih ali novih dokazov. Zato neutemeljeno trdi, da mu je bila odvzeta pravica do pritožbe. Imel je tudi pravico do odgovora na pritožbo toženca, pa te pravice ni izrabil. **Odločitev o reviziji**

14. Revizija je utemeljena.

15. Vrhovno sodišče se je ob prejšnjem odločanju o dopuščeni reviziji toženca opredelilo do vprašanja pravočasnosti njegovih navedb o dobrovernosti ob pridobitvi solastninskega deleža z izročilno pogodbo 13. 8. 2013. Pojasnilo je, da so bile pravočasne navedbe, podane v vlogi z dne 2. 2. 2016, ki jo je predložil na prvem naroku za glavno obravnavo. Sedaj dopuščeno vprašanje se tiče presoje nadaljnjega procesnega ravnanja tožnika, namreč vprašanja (ustreznosti) prerekanja teh trditev. „Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb strank. Stranka pa lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali njeno zaznavanje.“ Citirano določilo drugega odstavka 214. člena ZPP sta sodišči prve in druge stopnje razlagali diametralno nasprotno. Po stališču sodišča prve stopnje je tožnik toženčeve trditve izrecno prerekal že na prvem naroku, namen zanikanja toženčeve dobre vere pa izhaja tudi iz vseh predhodnih njegovih navedb, na katerih je gradil tožbeni zahtevek. Po stališču sodišča druge stopnje pa zgolj prerekanje ne zadostuje, do toženčeve pravnoposlovne pridobitve solastniškega deleža pa se v navedbah pred in na naroku ni opredeljeval niti v zvezi s tem ni navajal kakšnih dejstev, iz katerih bi izhajalo zanikanje dobroverne pridobitve.

16. Vrhovno sodišče za utemeljeno ocenjuje tožnikovo grajo stališča sodišča druge stopnje. Ne gre spregledati, da se je v začetku te pravde kot primarno sporno vprašanje izpostavilo, ali je tožnik sploh sklenil pogodbo s pravnimi predniki toženca,4 zato je logično, da je bilo s strani tožnika ponujeno procesno gradivo usmerjeno v utemeljevanje in dokazovanje samega obstoja pogodbe, glede na ugovore toženca pa tudi njene veljavnosti (toženec je namreč zatrjeval, da je prišlo do odstopa od pogodbe) in realizacije (tožnik naj ne bi ustrezno obnovil strehe). Pri utemeljevanju tega in sklicevanju na toženčevo neutemeljeno zanikanje obstoja pogodbe je tožnik v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2016 med drugim navedel: „Toženec pravzaprav vseskozi tožnika izsiljuje v zvezi z lastništvom podstrešja, pa čeprav je iz listin, predložnih kot dokaz, razvidno, da toženec razpolaga s pogodbo z dne 30. 3. 2002 in tudi pozna njeno vsebino. Toženec je sicer posredno tudi že nekajkrat pripoznal večji lastniški delež tožnika na hiši, vendar očitno v samem predmetnem sodnem postopku in tudi v predhodnem nepravdnem postopku ravna drugače.“ Pri tem se je skliceval na priče in listinske dokaze, ki jih tudi sedaj omenja v reviziji (odgovor na tožbo v pravdi zaradi motenja posesti in toženčevo pismo).

17. Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženec predložil vlogo, katere zadnji odstavek 5. točke se glasi: „Toženec na tem mestu še dodaja, da sam sicer ob sklenitvi izročilne pogodbe z dne 13. 8. 2013 in ob vknjižbi solastninske pravice na predmetni nepremičnini ni vedel, da naj bi A. A. že pred tem razpolagala s predmetno nepremičnino in da naj bi del solastninske pravice prenesla na tožnika, kot to sedaj zatrjuje tožnik.“ Gre za trditev o njegovi dobrovernosti, na katero se nanaša prvo revizijsko vprašanje in ki naj bi bila po stališču sodišča druge stopnje zaradi neprerekanja priznana. Tožnik je že na naroku v odgovoru na vlogo (konkretno sicer v zvezi s 4. točko toženčeve pripravljalne vloge, v kateri je zanikal sodelovanje svojega očeta pri sklepanju dogovora 30. 3. 2002) navedel: „Brez dvoma se v tej zadevi tožena stranka močno spreneveda. Glede podstrešja je bila sklenjena oz. zapisana le ena pogodba in tako je brez dvoma povsem jasno, da toženec že od vsega začetka ve, za kakšno pogodbo je šlo in seveda tudi ve, da je tožeča stranka predlagala, da naj v spis predloži to pogodbo.5“ V zvezi s sporno trditvijo, ki je vsebina prvega dopuščenega revizijskega vprašanja, pa je navedel: „Tožeča stranka prereka tudi navedbe v zadnjem odstavku pripravljalne vloge pod točko 5 kot neutemeljene.“ Konkretno in opredeljeno je nato toženčevo dobrovernost zanikal (šele) v odgovoru na toženčevo dopuščeno revizijo, sklicujoč se na določene že izvedene dokaze (zaslišanje toženca in prič, listine).

18. Glede na dokazno pravilo 9. člena SPZ je trditveno in dokazno breme za toženčevo nedobrovernost na strani tožnika in ne toženca. V tem ima sodišče druge stopnje prav in zato je zgolj toženčeva trditev (lahko tudi pavšalna in neobrazložena) v tej smeri zadoščala. Glede na v prejšnjih dveh točkah obrazložitve kronološko povzete navedbe tožnika pa nima prav, da tožnik toženčeve dobrovernosti ni zanikal in tudi ne, da jo je zanikal brez navajanja razlogov. Tožnik je to dovolj opredeljeno storil že na naroku, na katerem je odgovarjal na toženčevo pripravljalno vlogo z dne 2. 2. 2016, pri čemer v dokaz svojih trditev res ni navedel ničesar novega, povsem očitno pa je, da je vztrajal pri že podanih dokaznih predlogih, ki jih ponavlja v reviziji in ki so bili tudi podlaga za dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navedb ni mogoče strogo razdeliti (secirati) po posameznih točkah, ki jih vsebuje ta vloga in kot je to očitno storilo sodišče druge stopnje, ki je edino nasprotovanje videlo le v navedbi, da tožnik „prereka tudi navedbe v zadnjem odstavku pripravljalne vloge pod točko 5 kot neutemeljene.“ Vse navedbe, ki jih je dal na naroku, se vendarle nanašajo na ravnanje toženca (ki ga tožnik označuje kot sprenevedanje6) in njegovih pravnih prednikov (pogodba A. A. s tožnikom, sodelovanje toženčevega očeta pri sklepanju te pogodbe) v določenem daljšem časovnem obdobju in so kot takšne medsebojno povezane. Upoštevajoč tudi predhodne (v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2016 podane) navedbe sklepanje o domnevno priznanih dejstvih ni pravilno že zaradi medsebojne povezanosti predhodno že zatrjevanih oziroma prerekanih dejstev (obstoj pogodbe in toženčevo vedenje zanjo) in tistih, o katerih naj bi se tožnik po stališču sodišča druge stopnje ne izjavil opredeljeno (dejstva o dobrovernosti toženca).

19. Vrhovno sodišče torej na prvo dopuščeno vprašanje odgovarja negativno in v prid revidenta, torej, da glede na okoliščine primera ni mogoče toženčevih trditev o dobroverni pridobitvi solastninske pravice šteti za priznane. Sodišče druge stopnje je z drugačno argumentacijo tako kršilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zaradi napačne uporabe navedenega določila sodišče druge stopnje tudi ni pravilno upoštevalo vsega ponujenega procesnega gradiva, kar je predmet nadaljnjih revizijsko dopuščenih vprašanj, ki pa zaradi že navedene procesne kršitve, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe, posebnega odgovora Vrhovnega sodišča niti ne terjajo. Sodišče druge stopnje se namreč zaradi napačne presoje o domnevnem priznanju dejstev ni opredelilo do tistega sklopa pritožbenih navedb, s katerimi je toženec izpodbijal pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z njegovo dobrovernostjo. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člen ZPP). Ob ponovnem obravnavanju toženčeve pritožbe bo moralo sodišče druge stopnje presoditi utemeljenost še preostalih pritožbenih navedb toženca.

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep II Ips 139/2018 z dne 20. 9. 2018. 2 33. točka obrazložitve sodbe prve stopnje. 3 Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 113/2013. 4 V odgovoru na tožbo, vloženem pri sodišču 11. 9. 2015, je toženec zanikal, da bi bil o tem sklenjen kakršenkoli dogovor. Vse naj bi ostalo v fazi dogovarjanja (pogajanja). 5 Tožnik namreč ni imel originala pogodbe. 6 Že sama uporaba izraza „sprenevedanje“ kaže na zanikanje dobre vere.