Jedro

Občina nima podlage v 1. odstavku 64. člena ZSpo za razglasitev objektov društva za objekte občinskega pomena, ker je v zemljiški knjigi športno društvo vpisano kot lastnik objektov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini L. (Uradni list RS, št. 22/99, 24/00, 106/00, 3/01, 14/01 in 40/01) glede objektov, določenih v točki II in sicer: pod zap. št. 6: Letno telovadišče N.d., k.o. A., vl. št. 532, parc. št. 2113; pod zap. št. 16: Športni park P., k.o. K., vl. št. 1099, parc. št. 1540, 1539, 1537; pod zap. št. 23: Športni park I., k.o. Z.Š., vl. št. 0725, parc. 456/1; pod zap. št. 31: P.V., k.o. V., vl. št. 0578, parc. št. 865; pod zap. št. 32: Športno društvo T., k.o. T.p., vl. št. 2374, parc. št. 86/2, 86/5 in pod zap. št. 67: Dom KS F.R. Č. (telovadnica, garderoba, sanitarije), k.o. Č., vl. št. 278, parc. št. 586/3, 586/25, 586/30 ter zadevo v odpravljenem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Toženi stranki je še naložilo, da mora v ponovnem postopku odločiti v 90 dneh od pravnomočnosti te sodbe. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 64. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98, ZSpo) razglasila za športne objekte občinskega pomena v Mestni občini L. med drugim tudi športne objekte, ki so predmet tega spora. S tem sklepom so oziroma postanejo športni objekti last Mestne občine L. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožeča stranka izpodbijala sklep Mestne občine L. na podlagi dejstva, da ima na spornih objektih lastninsko pravico, vknjiženo v zemljiški knjigi. Njenim navedbam, da je na teh objektih nanjo vpisana lastninska pravica, v odgovoru na tožbo pritrjuje tudi tožena stranka. Po načelu zaupanja, ki velja za zemljiškoknjižne vpise stvarnih pravic, veljajo vpisane pravice za obstoječe. Z vpisom nastane ne le domneva, da vpisana pravica obstaja, marveč tudi, da je vpis pravilen. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je presodilo, da je utemeljen tožbeni ugovor, da sporni objekti ne morejo biti predmet izpodbijanega sklepa. S tem, ko jih je tožena stranka opredelila kot športne objekte občinskega pomena v smislu določbe 64. člena ZSpo, je navedeno določbo napačno uporabila.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrne oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo vpogledati v zemljiško knjigo, saj iz predloženih listin ne izhaja, da je tožeča stranka v vseh zadevah vpisana kot lastnica spornih nepremičnin. Dejstvo je namreč, da so bile vse nepremičnine, za katere je tožeča stranka vložila tožbo, nacionalizirane. Kot lastnica nepremičnin se je na podlagi denacionalizacijske odločbe izkazala le v primeru nepremičnine, vpisane pri vl. št. 1099 k.o. K. Ni pa izkazala, da je vložila zahtevo za vračilo nacionaliziranega premoženja v primeru letnega telovadišča N.d., k.o. A., vl. št. 532, parc. št. 2113 in v primeru nepremičnine vpisane pri vl. št. 278 k.o. Č., parc. št. 586/3, parc. št. 568/25 in parc. št. 586/30 oziroma, da je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so bile nacionalizirane samo posamezne zemljiške parcele, ne pa objekti, ki jih navaja v tožbi. Za vračilo vseh nacionaliziranih parcel pa je vložila zahteve za njihovo vrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje ZSpo v 1. odstavku 64. člena določa, da športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve ZSpo opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi ZSpo določi za športne objekte občinskega pomena. Nadalje je določeno, da tudi nekdanja družbena zemljišča, na katerih so športne površine in so prešla po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v državno last, postanejo po stanju ob sprejetju tega zakona last lokalne skupnosti. ZSpo ureja torej le lastninjenje športnih objektov, ki so bili do njegove uveljavitve v družbeni lastnini. V obravnavanem primeru iz sodbe sodišča prve stopnje, kar potrjujejo tudi upravni spisi in navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, izhaja, da so v izreku izpodbijane sodbe navedene nepremičnine v trenutku uveljavitve ZSpo bile lastnina Športne unije Slovenije in ne družbena lastnina. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča take nepremičnine niso mogle biti predmet lastninjenja po 64. členu ZSpo.

Na to odločitev ne morejo vplivati navajanja v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti zemljiškoknjižno stanje. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sama navedla, da zemljiškoknjižno stanje ugotavlja na podlagi ažuriranih izpiskov. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preveriti zemljiškoknjižnega stanja, saj mu tožena stranka ni ugovarjala. Na odločitev tudi ne more vplivati pritožbena navedba, da so bile vse nepremičnine, za katere je tožeča stranka vložila tožbo, nacionalizirane, pri tem pa ni izkazala, da je vložila zahtevke po vračilu nacionaliziranega premoženja (v primeru telovadišča N.d. in nepremičnine, vpisane pri k.o. Č.) oziroma, da je bilo o njenem zahtevku že pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dejstva tožena stranka do izdaje sodbe ni navajala. Ne glede na to pa je zatrjevano dejstvo v nasprotju z zemljiškoknjižnimi podatki, na katere je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev. Če pa se pritožbeni ugovor nanaša na zemljišča, na katerih je bila družbena lastnina, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za lastninjenje športnih objektov ni pomembno lastninsko stanje na zemljiščih, na katerih stojijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zakonskih kriterijev za lastninjenje športnih objektov ni mogoče razlagati tako, da bi se športni objekti, ki so bili v zasebni lasti, stali pa so na zemljišču v družbeni lastnini, lastninili po 64. členu ZSpo. Strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi s tem prišlo do odvzema lastninske pravice dosedanjega lastnika brez nadomestila, kar bi bilo v nasprotju z določbo 69. člena Ustave Republike Slovenije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.