Jedro

Ni zakonita odločba upravnega organa, ki je pri ugotovitvi nevarnosti za javni red države navajal le izjave ene priče in se pavšalno skliceval na navedbe operativnih služb organov za notranje zadeve, ne da bi izvedel dokazne ocene.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št... z dne 23.1.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva na podlagi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS). Ugotovila je, da je bil tožnik v letu 1988 obravnavan za kaznivo dejanje po 171. členu KZ Republike Slovenije ter v letu 1991 za kaznivo dejanje po 166. členu KZ Republike Slovenije. Po navedbi operativnih služb organov za notranje zadeve se je med agresijo na Republiko Slovenijo družil s pripadniki JA in je bil zato podan sum, da je bil njihov informator. Po njihovih podatkih ima tožnik tudi stalne spore s sosedi v svoji neposredni bližini, ki pa se zaradi bojazni za lastno varnost ne obračajo na policijo. Zaradi navedenega je tožnika zaslišala. Tožnik je povedal, da v Sloveniji živi od leta 1969 in si je tukaj tudi ustvaril družino. Glede obravnav za kazniva dejanja je priložil sodbe, iz katerih je razvidno, da je bil dvakrat oproščen, enkrat pa obsojen pogojno. Zanikal je navedbe, da se ne razume s sosedi.

Priznal je le, da je v sporu z eno osebo, vendar ni on tisti, ki bi ustvarjal probleme. Zahteval je soočenje z osebami, ki bi potrdile njegovo nelojalnost oziroma je želel, da tožena stranka zasliši vse njegove sosede. Zaradi ekonomičnosti postopka je zaprosila za izvedbo zaslišanja Sekretariat za notranje zadeve Občine P. Po preteku dvomesečnega roka je Upravna enota P. poslala le zapisnik o zaslišanju priče, z navedbo, da so bili vabljeni vsi sosedje, vendar se vabilu niso odzvali. Nekateri med njimi so celo izjavili, da ne želijo pričati, ker se tožnika bojijo. Iz izjave edine priče V.O. je razvidno, da se je tožnik preselil v P. že pred agresijo na Republiko Slovenijo. Ker je bil s strani policijskega oddelka P. zoper njega podan predlog sodniku za prekrške v P., ker ni prijavil stalnega prebivališča, je tožnik grozil delavcu, ki je podal prijavo zoper njega. Po navedbi priče je med agresijo na Republiko Slovenijo imel tožnik neoviran dostop v kasarno P.. Družil se je z oficirji JA na železniški postaji, vse do njihovega odhoda iz Slovenije. V tem času se je neprestano tudi pojavljal okoli vitalnih objektov v P. oziroma je spremljal delo in gibanje operativnih organov Republike Slovenije. Še vedno je v sporu s sosedi, ki pa, verjetno zaradi bojazni za lastno varnost, ne bodo želeli pričati. Tožnik v komuniciranju z okolico striktno govori svoj jezik, kar povzroča vznemirjanje v okolju. Zato je ob presoji vseh zbranih dokazov ter ob uporabi diskrecijske pravice, ki ji je dana v 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDS, ocenila, da za sprejem tožnika obstaja nevarnost za javni red ter je zato zavrnila njegovo vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva.

Tožnik v tožbi navaja, da so trditve tožene stranke, da se je družil s pripadniki JA, neresnične. Res je bila njegova soproga zaposlena pri JA. Pri čakanju soproge v restavraciji pri pitju kave je zraven njega bil kakšen vojak ali pripadnik JA. Glede obravnav za kazniva dejanja je predložil sodbe, iz katerih je razvidno, da je bil dvakrat oproščen, enkrat pa obsojen pogojno. Zanikal je, da je v sporu s sosedi. Razume se s sosedi, razen z enim. Vendar ni on tisti, ki bi ustvarjal probleme. Zahteval je soočenje z osebami, ki bi potrdile njegovo morebitno nelojalnost oziroma je želel, da zaslišijo vse njegove sosede. Na zahtevo tožene stranke, da se zaslišijo priče, je Upravna enota P. poslala le zapisnik o zaslišanju priče z navedbo, da so bili vabljeni vsi sosedje, vendar se vabilu niso odzvali. Edina priča je dala izjavo, da se je preselil iz P. v P., kjer ni prijavil stalnega prebivališča in da je podan predlog sodniku za prekrške v P.. Glede na navedeno torej ne morejo biti kakršnikoli zadržki za njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe razlaga, kaj pomeni nevarnost za javni red in mir. To naj bi bilo tudi odklanjanje nudenja pomoči pri razkrivanju takšnih dejanj, ki so proti interesom države. Toda, če v postopku sploh ni bilo ugotovljeno, na katera konkretna dejanja opira tožena stranka svojo odločitev, po tem ni mogoče sklepati, da je odklanjal pomoč pri razkrivanju takšnih dejanj. Zato meni, da je upravni organ zavrnil njegovo zahtevo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi dejanskega stanja, ki je v bistvenih točkah tako nepopolno ugotovljeno, da je odločitev tožene stranke nezakonita. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno niti, za kakšna dejanja naj bi šlo. Pri tem mu niso bili predočeni nobeni dokazi, da bi se lahko o njih izjasnil, zaradi česar gre za bistveno kršitev pravil postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se je odločila na podlagi proste presoje (diskrecijske pravice) dokazov. To pa pomeni le to, da je tožena stranka glede na dokazila odločila pozitivno ali negativno. Toda, na katere dokaze oziroma okoliščine je tožena stranka oprla svojo odločitev, je potrebno v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti, sicer ni mogoče presoditi pravilnosti in zakonitosti njene odločbe. Glede na navedeno so torej podani izpodbojni razlogi po 10. členu Zakona o upravnih sporih (ZUS). Zato predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da so vsi razlogi za zavrnitev tožnikove vloge razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je bila izdana na podlagi dokazov, ki jih tožena stranka prilaga. Svoje odločitve zato ne utemeljuje ponovno, ampak predlaga sodišču, da zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 40. člena ZDS, ki je bil v tem primeru pravna podlaga za zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev slovenskega državljanstva, se osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva po 1. odstavku tega člena, vloga lahko zavrne, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države).

Za presojo pravilne uporabe prostega preudarka, na podlagi katerega je bila izdana tudi izpodbijana odločba, mora biti v postopku ugotovljeno in iz odločbe razvidno dejansko stanje stvari, z navedbo dokazov, ki utemeljujejo obstoj ugotovljenih dejstev, in razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, ter razlogov, ki so, glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekovali sprejeto odločitev.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe le pavšalno navajala, da je bil tožnik v letu 1988 obravnavan za kaznivo dejanje po 171. členu KZ Republike Slovenije ter v letu 1991 za kaznivo dejanje po 166. členu KZ Republike Slovenije, ne da bi ugotovila, ali je bil za ti dve kaznivi dejanji tudi pravnomočno obsojen. Sam tožnik je toženi stranki predložil sodbe sodišč, ki so v upravnih spisih, iz katerih izhaja (št. III K 366/90 Temeljnega sodišča v ..., Enote v ..., dne 10.7.1991; št. III K 70/92 Temeljnega sodišča v ..., Enote v ... z dne 11.9.1992 in št. III K 120/93 Temeljnega sodišča v ..., Enote v ..., z dne 27.9.1994), da je bil oproščen obtožbe, da je dne 9.7.1988 na stopnišču hiše v L., subsidiarnega tožilca Z.Š. tako telesno poškodoval, da je bil le-ta zaradi tega začasno nezmožen za vsakršno delo in mu je bil znatno oslabljen del telesa s tem, da mu je zvil desno roko na hrbet, pri čemer mu je prizadejal zvin desne rame; in tudi iz sodbe (št. K 17/92 Temeljnega sodišča v ..., Enote v ... z dne 6.5.1992), da je bil pogojno (za dobo enega leta) obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ Republike Slovenije na en mesec in 15 dni zapora. Glede teh sodb, ki jih je tožnik predložil toženi stranki, pa se le ta v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni izjasnila. Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti, ali je v zvezi s temi sodbami podana tožnikova nevarnost za javni red po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDS v smislu 6. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94).

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tudi izjavo zaslišane priče V.O., pavšalno pa se sklicuje tudi na navedbe operativnih služb organov za notranje zadeve.

Po presoji sodišča pa samo navajanje izpovedi navedene priče in pavšalno sklicevanje na navedbe operativnih služb organov za notranje zadeve, ne da bi tožena stranka izvedla dokazno oceno (9. in 159. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), ni dovolj za oceno tožnikove nevarnosti za javni red države. Namreč, organ, ki vodi postopek, je dolžan vsestransko presoditi dokaze o pravno relevantnih dejstvih. Če v odločbi navedeni razlogi, ki so bili odločilni pri tej presoji, niso zadostni, predstavlja to bistveno kršitev pravil postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev v stvari.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in je odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS, ki ga je smiselno, kot tudi ZUP, uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).