Up-647/03 - 8

17. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 2. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 4512/02 z dne 17. 4. 2003 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Maribor št. P-1112/02 z dne 18. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen ter stranska sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Senat za prekrške je pritožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je bil v postopku pred Senatom za prekrške kršen Zakon o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - v nadaljevanju ZP), ker ni bila upoštevana določba 55. člena o relativnem zastaranju. Zastaranje bi moral po njegovem mnenju drugostopenjski organ upoštevati po uradni dolžnosti in postopek ustaviti. Ker tega v pritožnikovem primeru ni napravil, naj bi mu bila s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Sodnika za prekrške Maribor št. P-1112/02-LE.

4.Ustava v 22. členu med drugim določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugim državnim organom. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Eden od vidikov navedene pravice je tudi ta, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v posameznikovi zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko enakih primerih. Pritožnik tega, da bi bilo v njenem primeru odločeno drugače, kot sicer odločajo sodišča v podobnih primerih, ne zatrjuje niti ne izkazuje. Zato za kršitev 22. člena Ustave že iz tega razloga očitno ne gre.

5.Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno. V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev zakona se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice.

Pritožnikov primer, kot izhaja iz naslednjih točk v obrazložitvi tega sklepa, ni tak.

6.S trditvijo, da bi moral drugostopenjski organ ugotoviti, da je nastopilo relativno zastaranje pregona prekrška, pritožnik izpodbija pravilno uporabo materialnega prava. V tem delu bi bila zatrjevana kršitev 22. člena Ustave podana, če bi bilo izpodbijano stališče očitno napačno ali brez razumne pravne obrazložitve. Sporno stališče pa ni tako.

7.Po določbi prvega odstavka 55. člena ZP postopek o prekršku ni dopusten, če preteče eno leto od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativni zastaralni rok). Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati (drugi odstavek 55. člena ZP). Po določbi tretjega odstavka tega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.

8.V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil prekršek storjen dne 28. 12. 2001. Prvostopenjska odločba je bila izdana dne 18. 3. 2002, drugostopenjska pa dne 17. 4. 2003. Kot izhaja iz vpogledanega spisa, zadnje procesno dejanje prvostopenjskega organa v smeri doseganja pravnomočne odločitve ni bila izdaja prvostopenjske odločbe. Temu procesnemu dejanju sta namreč sledili še dve procesni dejanji prvostopenjskega organa, ki sta vodili k pravnomočni odločitvi in s tem k zaključku pregona pritožnika. Dne 2. 4. 2002 je bila s tem, ko je bila pritožniku vročena prvostopenjska odločba o prekršku, izvršena odredba prvostopenjskega organa o vročitvi te odločbe pritožniku. Zadnje procesno dejanje, ki je pretrgalo tek relativnega zastaralnega roka, pa je dne 6. 5. 2002 izvršena predložitev pravočasno vložene pritožbe pritožnika in spisa Senatu za prekrške. Dne 6. 5. 2002 je torej enoletni zastaralni rok začel teči znova in je potekel 6. 5. 2003. Ob odločanju Senata za prekrške dne 17. 4. 2003 relativno zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo.

Prav tako pa je očitno, da od storitve prekrška do izdaje drugostopenjske odločbe tudi ni potekel dvoletni (absolutni) zastaralni rok. Za zatrjevano kršitev ustavne pravice torej očitno ne gre. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk