Jedro

Tožnik je pri ZVKD vložil vlogo, s katero je zaprosil, da mu zavod izda „soglasje oziroma potrdilo, iz katerega bo razvidno, da nepremičnine na naslovu ... nimajo statusa kulturne dediščine“. Ni sporno, da je ZVKD z dopisom z dne 17. 5. 2013 tožnika obvestil, da je register nepremične kulturne dediščine evidenca, ki jo vodi in upravlja Ministrstvo za kulturo, ki da je tudi najbolj kompetentno za odgovore na njegova vprašanja. Po mnenju sodišča je povsem jasno, da s takim dopisom ZVKD ni odločil o ničemer – ne o tožnikovi zahtevi za izdajo soglasja niti o izdaji potrdila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper obvestilo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Novo mesto (v nadaljevanju ZVKD), št. 3510-0393/2013/2 z dne 17. 5. 2013. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da ZVKD z omenjenim dopisom, v katerem je tožniku pojasnil, da je za vprašanja v zvezi z registrom nepremične kulturne dediščine pristojno Ministrstvo za kulturo, ni posegel v njegove pravice oziroma njegove pravne koristi. Ker ne gre za upravni akt, zoper katerega bi bila dovoljena pritožba, jo je omenjeno ministrstvo zavrglo na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga obširno tožbo, v kateri uvodoma pojasnjuje kronologijo dogajanja v zvezi s svojo vlogo za izdajo soglasja oziroma potrdila o tem, da nepremičnine na naslovu ... nimajo statusa nepremične kulturne dediščine. V nadaljevanju se sklicuje na sklep tega sodišča I U 2201/2011 z dne 6. 9. 2012, po katerem je mogoče tudi obvestilo šteti za upravno odločbo, če ima njegova vsebina elemente take odločbe. Meni, da pravilnost njegovega stališča potrjuje tudi nadaljnje ravnanje ZVKD v obravnavani zadevi, saj ga je 20. 6. 2013 pozval na dopolnitev vloge.

Predlaga, naj sodišče: ugotovi, da izpodbijani sklep krši njegove ustavne pravice iz 2., 5., 14., 22., 23., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave RS; izpodbijani sklep odpravi in odloči o zadevi; v sporu polne jurisdikcije odloči o zakonitosti splošnih upravnih aktov – Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Trebnje za obdobje 1986 do leta 2000 in srednjeročnega plana Občine Trebnje za obdobje 1986 do 1990 v 2. členu (zasnova in okviri varstva kulturne dediščine), vezano na četrti odstavek 5. člena ZUS-1; odloči, da mu je toženka dolžna povrniti stroške upravnega spora. Podrejeno zahteva, naj sodišče: ugotovi, da strokovne podlage varstva kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Trebnje temeljijo na neobstoječi uradni listini (EŠD 710350); da je ZVKD OE Novo mesto stvarno nepristojen organ pri izdaji kulturnovarstvenih pogojev in soglasij na nepremičnini na naslovu ...

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in pojasnjuje, da je ZVKD tožnika po vročitvi obvestila pozval še na dopolnitev vloge za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev. Na ta poziv se tožnik ni odzval, ampak je vložil obravnavano tožbo. Opozarja, da je tožniku znan postopek za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev, saj je zanje že vložil vlogo, zaradi česar se poraja dvom o njegovih navedbah, da je z vložitvijo vloge želel pridobiti omenjene pogoje, ne pa le potrdila, da nepremičnine nimajo statusa kulturne dediščine. Potrdila se namreč ne izdaja v upravnem postopku, saj se z njim o ničemer ne odloča. Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik na zahtevo, naj jasno navede, kaj zahteva s tožbo, s katero izpodbija sklep, in tožbeni predlog uskladi z možnostmi iz prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), poslal še „dopolnitev“. Čeprav je v njej v bistvenem le ponovil postavljene raznovrstne tožbene zahtevke (z obširnimi navedbami jih je očitno želel „pojasniti“ sodišču), sodišče tožbe ni zavrglo kot nerazumljive (drugi odstavek 31. člena ZUS-1), jo je pa obravnavalo izključno kot izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Upoštevalo je, da je tožnik tožbo opredelil kot „tožba zoper sklep št. 351-64/2013/8 z dne 19. 8. 2013“, vložena je bila v roku za sprožitev upravnega spora zoper omenjeni upravni akt in v njej med vsem ostalim predlagano, naj se sklep odpravi.

Glede na navedeno sodišče v zvezi z obširnimi tožbenimi navedbami poudarja, da je torej predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu zgolj izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove pritožbe, vložene zoper dopis ZVKD z dne 17. 5. 2013, ne pa celotna problematika nepremičnine na naslovu ... in njen status nepremične kulturne dediščine, s katerim se tožnik očitno ne strinja. Za odločitev v tej zadevi so zato pravno nepomembna tožnikova razpravljanja o načelu zakonitosti v upravnem postopku, o nepravilnostih v postopku sprejemanja prostorskih aktov Občine Trebnje, o nezakonitosti vpisa omenjenih nepremičnin v register nepremične kulturne dediščine, o obnovi tega postopka, o stvarni pristojnosti ZVKD in o lastninski pravici. Sodišče se zato do teh in ostalih tožbenih navedb, ki niso povezane z izpodbijanim procesnim sklepom, ni bilo dolžno opredeliti.

Kar zadeva izpodbijani sklep, pa se sodišče v celoti strinja z njegovo obrazložitvijo, s katero je pojasnjeno, da je tožnik v konkretnem primeru omenjeno pravno sredstvo vložil zoper akt, ki ni upravni akt, zato tudi uporaba pravnega sredstva ni mogoča. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V zadevi namreč ni sporno, kar izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov, da je tožnik pri ZVKD vložil vlogo, s katero je zaprosil, da mu zavod izda „soglasje oziroma potrdilo, iz katerega bo razvidno, da nepremičnine na naslovu … nimajo statusa kulturne dediščine“. Prav tako ni sporno, da je ZVKD z dopisom z dne 17. 5. 2013 tožnika obvestil, da je register nepremične kulturne dediščine evidenca, ki jo vodi in upravlja Ministrstvo za kulturo, ki da je tudi najbolj kompetentno za odgovore na njegova vprašanja. Po mnenju sodišča je povsem jasno, da s takim dopisom ZVKD ni odločil o ničemer – ne o tožnikovi zahtevi za izdajo soglasja niti o izdaji potrdila. Na navedeno kaže tudi nadaljevanje tega postopka, o katerem govori že tožba in izhaja iz predloženih upravnih spisov, in sicer poziv ZVKD z dne 20. 6. 2013 tožniku na dopolnitev njegove vloge, na podlagi katere bi bilo mogoče izdati kulturnovarstvene pogoje (v nadaljevanju pa tudi soglasje – op. sodišča). Sodišče glede spornega dopisa le dodaja, da je upravni organ v primeru, ko prejme strankino vlogo, za odločanje o kateri ni pristojen, dolžan postopati, kot to določa 65. člen ZUP.

Prav tako z omenjenim dopisom ni bilo odločeno niti o zahtevi za izdajo potrdila glede statusa nepremičnine. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da državni organi izdajajo potrdila o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco (prvi odstavek 179. člena ZUP), pri čemer morajo biti potrdila, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki te evidence (tretji odstavek istega člena). Če organ ne izda potrdila, ampak zavrne zahtevo za njegovo izdajo, pa mora v roku 15 izdati odločbo, če ni v predpisu, s katerim je bila vzpostavljena uradna evidenca, drugače določeno (prvi odstavek 180. a člena ZUP). V obravnavanem primeru to pomeni, da če ima nepremičnina status nepremične kulturne dediščine in je kot taka vpisana v register, tožnik ne more dobiti zahtevanega potrdila o tem, da tega statusa nima.

Glede na navedeno niso bile kršene niti tožnikove zatrjevane ustavne pravice, zato je sodišče tožbo kot utemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).