Jedro

Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe, kot enega izmed ukrepov za varstvo koristi otrok, je resna ogroženost otrok. V obravnavanem primeru ni bilo z zadostno mero verjetnosti izkazano, da bi otroku brez izdaje začasne odredbe nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, da se stiki nasprotnega udeleženca z mld. sinom, kot so bili določeni s sodno poravnavo,1 spremenijo tako, da potekajo po telefonu vsak četrtek v trajanju do ene ure v času med 16.00 in 19.00. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni verjetno izkazano, da bi bil otrok zaradi stikov z nasprotnim udeležencem ogrožen in da bi bila takojšnja intervencija sodišča s predlaganim ukrepom zavarovanja nujno potrebna še pred meritorno odločitvijo v zadevi.

2. Zoper sklep se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožila predlagateljica, ki je naslovnemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter se zadevo vrne v nov postopek. Predlagateljica v pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da ni z zadostno verjetnostjo izkazana ogroženost otroka in nujnost izdaje začasne odredbe. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno presojalo pogojev iz 7. in 157. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju; DZ). Pogoji iz teh zakonskih določb so izkazani. Na podlagi 157. člena DZ lahko sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če je otrok ogrožen. Listine potrjujejo neprimeren odnos nasprotnega udeleženca do otroka (neprestano verbalno in psihično nasilje, poniževanje, vpitje na otroka, žaljenje, cinične pripombe, vzkipljivost, negativno psovanje otrokove matere in izražanje nezadovoljstva očeta nad otrokom). Mnenje CSD o ogroženosti otroka je samo s seboj v nasprotju. Kljub ugotovitvi, da se je otrok zaradi žaljivk in kritik pričel očeta izogibati in se zaradi tega lahko počuti v stiski, je CSD zaključil, da naj stiki ostanejo nespremenjeni. Nasprotja so tudi v izpodbijanem sklepu, ko sodišče ugotavlja neprimernost ravnanja nasprotnega udeleženca, hkrati pa, da bi zmanjšanje stikov pomenilo prehud poseg v pravico otroka do stikov. Z odločitvijo sodišča se na neprimeren in ponižujoč način sili otroka, da prenaša poniževanja in da biva v nesprejemljivem okolju. Iz teh razlogov obstaja nevarnost, da bi otrok zaradi očetovega verbalnega nasilja utrpel škodo na osebnostnem in psihosocialnem področju. S predlagano začasno odredbo bi se preprečil nastanek nepopravljive škode, ki nastaja otroku zaradi stikov z nasprotnim udeležencem. Otrok se je zaradi hude čustvene stiske vključil v obravnavo pri psihologinji, ki je v mnenju navedla, da otrok potrebuje drugačen in bolj fleksibilen dogovor, na kakšen način bo obiskoval očeta. Otrokova želja je, da živi pri mami in sam odloča o tem, kdaj gre na stik z očetom, kar izhaja tudi iz njegovega sms sporočila.2 Otrok je star dvanajst let in je sposoben razumeti posledice in pomen takšne izjave, zato je po mnenju predlagateljice treba njegovo mnenje upoštevati, kot to določa 158. člen DZ. Tudi psihologinja ugotavlja, da otrok razume pomen izjav in korektno izraža svoje potrebe.

3. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) Prav tako ni storilo kršitev, na katere opozarja pritožba. Na te očitke bo pritožbeno sodišče podrobneje odgovorilo v nadaljevanju obrazložitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje oziroma predpostavke, na podlagi katerih je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

6. Po 161. členu DZ sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Po drugem odstavku 157. člena DZ je otrok ogrožen, če je utrpel, ali je zelo verjetno, da bo zaradi ravnanj staršev utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju. Po utrjenem stališču v sodni praksi se z začasno odredbo uredi položaj v družini, kadar so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek postopka. Izkazane morajo biti torej okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda za otrokovo zdravje in razvoj.3

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da predlagateljica ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi bila sprememba izvajanja stikov z vidika otrokovih največjih koristi še pred odločitvijo o njenem identičnem predlogu v rednem postopku nujno potrebna. Glede nujnosti ukrepanja so bile navedbe predlagateljice premalo konkretizirane, predvsem pa dokazi niso potrjevali, da je takšno ukrepanje v tej fazi postopka (nujno) potrebno.

8. Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe, kot enega izmed ukrepov za varstvo koristi otrok, je resna ogroženost otrok.4 V obravnavanem primeru ni bilo z zadostno mero verjetnosti izkazano, da bi otroku brez izdaje začasne odredbe nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Takšnega sklepa ni mogoče narediti tudi ne na podlagi mnenja CSD. Pritožbeni očitek, da je mnenje CSD samo s seboj v nasprotju, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče ni našlo nobenega razloga, ki bi potrjeval te pritožbene trditve. V mnenju CSD celo predlaga udeležencema, da se držita stikov, kot so določeni s sodno poravnavo, hkrati pa CSD opozarja nasprotnega udeleženca na neprimerna ravnanja, ki lahko potencialno dolgoročno negativno vplivajo na otrokov razvoj. V tem zapisu ni nič nasprotujočega, še posebej, če se upoštevajo vse ugotovitve CSD v mnenju in starševske usmeritve, ki jih je CSD dal udeležencema.

9. Sodišče je v skladu z zrelostjo in starostjo otroka sicer dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, da je takšno mnenje dolžno upoštevati, če ni v otrokovo korist. Nenazadnje tudi mnenje otroka ne potrjuje nujnosti ukrepanja, kot ga predlaga predlagateljica. Namen stikov je zagotoviti zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v zdravo in samostojno odraslo osebo. Pravico do stikov lahko sodišče odvzame ali omeji, vendar le tedaj, kadar to terja otrokova korist (173. člen DZ). Smisel začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki je, da se začasno do dokončne ureditve uredijo razmerja tako, da bo zagotovljena največja korist otroka. Popolna preprečitev neposrednih stikov in omejitev na telefonske klice te koristi ne zagotavlja. Okoliščine konkretnega primera s stopnjo verjetnosti namreč ne potrjujejo, da je otrok ogrožen s strani nasprotnega udeleženca na način, da bi mu grozila nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, če sodišče ne bo sledilo predlogu predlagateljice. Predlagateljica pri tem tudi spregleda, da bi prekinitev neposrednih stikov lahko bistveno bolj negativno vplivala na otrokov osebnosti razvoj. Tudi ta okoliščina je bila pomembna pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.

10. Pritožbeno sodišče pa opozarja nasprotnega udeleženca, da morebitna neprimerna komunikacija z otrokom čustveno obremenjuje otroka,5 zato se mora nasprotni udeleženec vzdržati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na otrokov razvoj. Življenjska skupnost udeležencev je razpadla, tako da je njun skupni interes vezan le še na zagotovitev uspešnega osebnostnega razvoja otrok in vzpostavitev korektnih medsebojnih odnosov glede vprašanj, ki so povezana z uspešnim razvojem otroka.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. prvega odstavka 365. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1 S sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 300/2013-IV z dne 27. 11. 2013 je bilo dogovorjeno, da ima nasprotni udeleženec stike z otrokom vsak ponedeljek in četrtek ter vsak drugi vikend od petka do nedelje ter štirinajst dni med letnimi počitnicami. 2 Glej prilogo A46. 3 Tako odločbi US RS Up-232/99 in Up-410/01, glej tudi sklepe VSL IV Cp 1106/2018, IV Cp 1740/2018, IV Cp 1760/2018 in številni drugi. 4 VSM sklep III Cp 794/2019. 5 Kot to ugotavlja tudi CSD v mnenju.