Jedro

Če bo sodišče ugotovilo, da zoper obdolženca tečeta ločeno dva kazenska postopka in je v enem v priporu, v drugem pa ne, pa bo ocenilo, da obstajajo takšni tehtni razlogi, da se postopka ne združita in jih bo še naprej vodilo ločeno, bo moralo v vsaki konkretni zadevi presoditi, ali je obdolžencu potrebno postaviti zagovornika tudi v drugem (nepripornem) kazenskem postopku, če si ga obtoženi ne bo vzel sam.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojene L.Č. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba Okrožnega sodišča v Kranju z dne 24.3.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.12.2002 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.4.2002 se v delu, ki se nanaša na to obsojenko razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.4.2002 so bili L.Č., G.R. in G.K. spoznani za krive, in sicer L.Č. štirih kaznivih dejanj ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena v zvezi s členom 25 in 2. odstavkom 16. člena KZ, kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ ter treh kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, poskusa kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ, kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ in treh kaznivih dejanj ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ ter vsa dejanja še v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtožene L.Č. in po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče s sodbo z dne 18.12.2002 sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in določenih kaznih za dejanja, opisana v točko A/I in C/III, IV (torej za vsa dejanja razen glede kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in treh kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ vse v zvezi s členom 16/2 KZ ter poskusa kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena v zvezi s členi 22 in 16/2 KZ) razveljavilo, razveljavilo pa je tudi odločbo o enotni kazni, odločbo o vštetju odvzema prostosti in varnostnem ukrepu obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Nadalje je razveljavilo tudi sodbo glede obtoženih G.R. in G.K. ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je Okrožno sodišče v Kranju vse tri obtožence spoznalo za krive, in sicer L.Č. storitve štirih kaznivih dejanj ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ v zvezi s členi 25 KZ in 16/2 KZ (dejanja opisana v točki A/I) ter treh kaznivih dejanj ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ v zvezi s členi 25 in 16/2 KZ (dejanja opisana v točki C/IV). Za vsako izmed kaznivih dejanj ji je določilo kazen tri mesece zapora, nakar ji je ob upoštevanju pravnomočno določene kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju, z uvodoma navedeno sodbo višjega sodišča izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora, v katero ji je vštelo čas pridržanja in čas prebit v priporu od 30.1.1998 dalje. V preostalem delu je bila obtožba zoper to obsojenko zavrnjena. Sodba je postala pravnomočna po preteku pritožbenega roka dne 18.4.2003. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornik obsojenke dne 22.5.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena tega zakona (2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), posebej pa tudi zaradi kršitev obdolženkine ustavne pravice do sodnega varstva (poštenega sojenja) iz 23. člena Ustave RS, načela zakonitosti v kazenskem postopku iz 28. člena Ustave RS in spoštovanja pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev vseh treh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodba se ne opira na dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic, saj zakon zahteva, da mora imeti obdolženec zagovornika v tistem postopku, v katerem mu je bila odvzeta prostost. To pomeni, da v obravnavanem postopku, v katerem obsojenki ni bila odvzeta prostost, ni obstajala dolžnost sodišča obdolženki zagotoviti zagovornika pred vložitvijo obtožnice. Zato tudi ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic. Sicer pa je navedeno obrazložilo že sodišče druge stopnje. Prav tako pa tudi ni podana kršitev kazenskega zakona, saj je iz opisa dejanj razvidno, da je šlo za čeke, torej za vrednostne papirje, ki so bili izpolnjeni in je bil na njih ponarejen podpis imetnika tekočega računa. Iz čekov, ki se nahajajo med prilogami spisa, pa je razvidno, da vsebujejo vse sestavine čeka. Takšni čeki pa so bili tudi uporabljeni, ko sta obsojenca z njimi plačala storitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik v zahtevi očita sodišču kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaze (obdolženkin zagovor, izpovedi prič in soobdolžencev, izvedensko mnenje, prepoznava), ki so bili pridobljeni v času, ko bi morala imeti glede na zakonske in ustavne določbe zagovornika po uradni dolžnosti. Ker pa je sodišče napačno uporabilo zakon in Ustavo glede obdolženkine obvezne obrambe, je s tem kršilo tudi 2. odstavek 371. člena ZKP, saj bi kršitev pravice do obvezne obrambe lahko ali vsaj mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe, če ne drugega, obdolženka ne bi izpovedala zoper sebe (kršitev privilegija zoper samoobtožbo).

Okrožno državno tožilstvo Kranj je zoper obdolženo L.Č. vložilo dve zahtevi za preiskavo, in sicer eno 27.5.1998 ter drugo 15.11.1999, poleg tega pa še dve zahtevi za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, in sicer 19.10.1998 in 18.12. istega leta. Zahtevi za preiskavo (z dne 27.5.1998 in 15.11.1999) je sodišče obravnavalo skupaj. Zoper obdolženko je bil odrejen tudi pripor, in sicer ji je bila odvzeta prostost dne 13.1.1999 ob 14.00 uri. Dne 19.1.1999 je preiskovalna sodnica izdala sklep, da se iz obravnavanega spisa izloči postopek zoper obdolženo L.Č., B.Z. in T.S. po zahtevi za opravo preiskave z dne 15.1.1999, tako da se za izločeni postopek odpre nov spis. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa o izločitvi, so sodišče vodili razlogi smotrnosti, češ da je v tem izločenem spisu, ki je priporen, potrebno zaslišati še dva obdolženca, v primeru enotno vodenega postopka pa bi preiskovalna sodnica morala zaslišati še štiri obdolžence. Glede na to, da je Č. v priporu, bi to zanjo pomenilo nepotrebno podaljševanje pripora. Za dejanje, za katera so tekli ločeni postopki pod opr.št. ... (Okrožno sodišče v Kranju), opr. št. ... in ... (oboje Okrajno sodišče v Kranju), je bila dne 4.5.1999 vložena enotna obtožnica.

Obsojena L.Č. je bila v obravnavani, torej nepriporni, zadevi zaslišana brez zagovornika: - dne 26.1.1999 dvakrat pred Okrajnim sodiščem v Kranju in sicer prvič ob 13.05 uri ter drugič ob 13.35 uri, - dne 5.2.1999 pred preiskovalno sodnico Okrožnega sodišča v Kranju in - dne 14.4.1999 je sodišče opravilo soočenje med Č. in soobdolženim G.R. Formalna obramba (obramba z zagovornikom) je po 2. odstavkom 70. člena noveliranega ZKP obvezna v postopku 204.a tega zakona in ves čas, dokler traja zoper obdolženca odrejeni pripor. Smisel oziroma cilj te spremembe je zagotoviti ustavno pravico do popolne enakopravnosti, to je zagotoviti enakosti orožij (22., 23. in 29. člen Ustave RS). Enakost orožij naj bi obstajala med obdolžencem na eni strani in državo, ki jo zastopa državni tožilec, na drugi. Odvzem prostosti je najtežji poseg v človekovo pravico do osebne svobode in lahko že samo to dejstvo povzroči, da se ni zmožen uspešno braniti. Predvsem pa je priprti obdolženec v bistveno slabšem položaju tudi pri zbiranju dokazov v svojo obrambo, kot to velja za nasprotno stranko.

Dne 19.6.1997 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, da je določilo 70. člena tedaj veljavnega ZKP potrebno razlagati v povezavi z določili 1. odstavka (obramba je obvezna, če je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani) ter 3. odstavka tega člena (obdolženec mora imeti zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča). Ta razlaga pa privede do sklepa, da ni potrebno, da bi moral imeti obdolženec le zato, ker je zoper njega v kazenskem postopku odrejen pripor, zagovornika tudi v drugem kazenskem postopku, ki ločeno teče zoper njega. Drugače povedano, sama okoliščina, da je v eni kazenski zadevi v priporu, še avtomatično ne narekuje obvezne obrambe tudi v drugem postopku, ki teče zoper istega obdolženca (lahko tudi po zasebni tožbi), temveč mora sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je priprtemu obdolžencu potrebno zagotoviti obvezno obrambo tudi v drugem kazenskem postopku. Pri tem mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe priprtemu obdolžencu, to je v zagotovitvi njegove čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati še konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko ocenilo, ali je bil zoper obdolženca voden pošten postopek predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo. Pri tem bo upoštevalo predvsem fazo obeh postopkov ter naravo in težo dejanj, ki se obdolžencu očitajo. Če sta oba postopka v fazi preiskave ali v fazi glavne obravnave in to zaradi istovrstnih ali podobnih kaznivih dejanj ali dejanj, ki so po teži približno enaka, so to vsekakor okoliščine, ki govorijo v prid obvezni formalni obrambi. Sicer pa do tega zaključka pridemo tudi ob upoštevanju 32. člena ZKP (subjektivna koneksiteta), ki narekuje izvedbo enotnega postopka v primeru, če je en obdolženec obdolžen storitve večjega števila kaznivih dejanj. Po drugi strani pa verjetno ne bo potrebno postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, če je postopek v priporni zadevi v fazi preiskave, v drugi zadevi, ki se vodi zoper istega obdolženca pa je zadeva že v pritožbenem postopku. Če bo torej sodišče ugotovilo, da zoper obdolženca tečeta ločeno dva kazenska postopka in je v enem v priporu, v drugem pa ne, bo praviloma oba postopka v skladu z 32. členom ZKP združilo. S tem bo obdolžencu zagotovljena obramba z zagovornikom glede vseh dejanj oziroma celotne kriminalne količine, ki se mu očita. Kolikor pa bo ocenilo, da obstajajo takšni tehtni razlogi, da se postopka ne združita in jih bo še naprej vodilo ločeno, bo moralo v vsaki konkretni zadevi, upoštevajoč navedene kriterije, presoditi ali je obdolžencu potrebno postaviti zagovornika tudi v drugem kazenskem postopku, kolikor si ga obtoženi ne bo vzel sam. Če bo ocenilo, da je procesna situacija enaka kot v postopku, v katerem se nahaja v priporu, mu bo obvezno obrambo seveda zagotovilo. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju z določbo člena 70/2 ZKP, predvsem pa ne bi zagotovila poštenega sojenja.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v obravnavani zadevi sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic (biti enakopravna stranka v postopku) in na dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne more opirati (kršitev 70. člena ZKP - sodišče je napačno presodilo zmožnost za obrambo v zvezi z 2. odstavkom 18. člena tega zakona). Spis zoper L.Č. in ostale je bil v začetku po obeh zahtevah za preiskavo zaradi istovrstnih kaznivih dejanj združen, kasneje pa ga je preiskovalna sodnica razdružila ter zatem obdolženko v razdruženi - nepriporni zadevi zaslišala brez zagovornika. Ob upoštevanju vseh navedenih kriterijev (faza postopka, narava in teža dejanj) ter ob upoštevanju dejstva, da bi moral zoper obdolženko praviloma teči enoten postopek, bi moralo sodišče obdolženki postaviti zagovornika po uradni dolžnosti tudi v tem - nepripornem postopku. Drugače bi takšen način vodenja postopka, ko bi sodišče razdružilo iz razlogov smotrnosti del postopka, kjer se obdolžencu očita istovrstno ali celo hujše kaznivo dejanje, lahko pripeljal do nedopustnega položaja, v katerem bi bilo mogoče pravico do zagovornika izigrati, kolikor se v vseh, tudi v izločenih postopkih obdolžencu ob enaki procesni situaciji ne bi omogočil status subjekta v postopku, ki mu ga v eni zadevi - priporni omogoča že sam zakon, v drugi pa mu sodišče z (napačno) razlago zakona tega statusa ne bi omogočilo.

Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na Č. razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izločiti nedovoljene dokaze, ugotoviti ali so v spisu tudi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi ostalih izvedenih dokazov, in kolikor so, izločiti tudi te, nato na podlagi ostalih dokazov odločiti o obtožbi.

Glede na to da je podana kršitev določb zakona o kazenskem postopku, ki je narekovala razveljavitev sodbe, Vrhovno sodišče uveljavljano kršitev kazenskega zakona ni podrobneje presojalo. Zaradi lažjega odločanja v ponovljenem postopku pa je potrebno opozoriti le na sodbo tukajšnega sodišča, opr. št. I Ips 18/2000 z dne 19.6.2003, kjer je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče o identičnem očitku in ugotovilo, da kršitev kazenskega zakona ni podana.