Jedro

Tožnica je po odselitvi udeležena v različnih aktivnostih zaradi izboljšanja svojih zaposlitvenih možnosti, kar je nedvomno pozitivno, vendar pa bi morala vsaj občasno poiskati tudi kakšna priložnostna dela (le-ta ima možnost pridobiti, saj jih je že opravljala, njihovo izvajanje pa ne terja polnega delovnega časa, glede na njeno zmožnost, da dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno) in na ta način pridobiti vsaj še manjkajoča sredstva za plačevanje prisojene preživnine (skupaj mesečno le 80,00 EUR za oba otroka), kar je od nje z vidika njene preživninske obveznosti do mladoletnih otrok utemeljeno zahtevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka), mladoletna otroka A. A. in B. A. je zaupalo tožencu v varstvo in vzgojo (II. točka izreka), uredilo je stike med tožnico in otrokoma (kot so razvidni iz III. točke izreka), tožnici pa je naložilo plačevanje preživnine za sina v znesku 50,00 EUR mesečno in za hčerko v znesku 70,00 EUR mesečno od 1. 10. 2015 dalje (IV. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki izpodbija odločitev o preživnini. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o preživnini tako, da za vsakega otroka določi mesečno preživnino v znesku 20,00 EUR, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je odločitev o preživnini nepravilna. Tožnica ima mesečne dohodke v znesku 237,32 EUR. Za nastanitev v varni hiši plačuje 82,00 EUR mesečno, zato ima na razpolago še znesek 155,32 EUR. Tožnica ni zmožna plačevati prisojene preživnine, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno lastno preživljanje. Glede na zdravstveno dokumentacijo tožnica nikoli več ne bo zdrava oseba in je zato težko zaposljiva. Tožnica je razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno od 18. 6. 2014 dalje. Glede na visoko stopnjo brezposelnosti v Sloveniji je invalidnim osebam še toliko težje dobiti zaposlitev. Tožnica na vse možne načine išče možnosti zaposlitve, vendar ji to zaenkrat ne uspeva. Potrebe invalidov so višje od potreb povprečnega človeka. Tožnica želi prispevati veliko več, kot je predlaganih 40,00 EUR za oba otroka, vendar pa glede na sedanjo situacijo tega ne zmore. Tožničina preživninska obveznost je glede na toženca manjša le 110,00 EUR mesečno, pri tem pa je treba upoštevati, da je toženec redno zaposlen in živi v skupni hiši s staršema, ki prav tako prispevata za svoja vnuka, kot tudi za skupne stroške. Materialne in pridobitne zmožnosti toženca so neprimerno boljše od tožničinih, zato je razmerje, ki ga je sodišče prve stopnje določilo glede prispevkov staršev k preživnini, nesorazmerno.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica trdi, da bi bila v trenutnih razmerah zmožna plačevati le 20,00 EUR preživnine za vsakega otroka (skupno 40,00 EUR), ker prisojene preživnine v preostali višini (30,00 EUR za sina in 50,00 EUR za hčer) glede na svojo nezaposlenost in zdravstvene težave ne zmore plačevati. Prvo sodišče je ugotovilo, da je za osnovne življenjske potrebe otrok potrebno zagotoviti vsaj 300,00 EUR za B. in vsaj 350,00 EUR za A., upoštevajoč otroški dodatek in sinovo štipendijo pa sta pravdni stranki dolžni zagotoviti še 197,50 EUR za B. in 152,50 EUR za A. Ker se s tem krijejo le osnovne potrebe otrok, ki sta zaupana očetu v varstvo in vzgojo, pri čemer je obseg stikov med tožnico in otrokoma sorazmerno skromen in je zato skrb za varstvo in vzgojo otrok v pretežni meri toženčeva obveznost, je tožnica kljub svoji trenutni nezaposlenosti dolžna prispevati v denarju vsaj tisti minimum sredstev, ki jih mora zagotoviti glede na svoje materialne in pridobitne zmožnosti.

6. Tožnica je izpovedala, da je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi v decembru 2013 opravljala v letu 2014 sezonska dela, pred odselitvijo od toženca v maju 2015 je tudi čistila dva lokala in (stanovanjski) blok, to delo pa je ob odselitvi pustila, ker se je bala nadlegovanja na delovnem mestu. Tega ni pojasnila in ga tudi ni mogoče šteti kot utemeljen razlog, da je prenehala opravljati priložnostna dela. Tožnica je po odselitvi udeležena v različnih aktivnostih zaradi izboljšanja svojih zaposlitvenih možnosti, kar je nedvomno pozitivno, vendar pa bi morala vsaj občasno poiskati tudi kakšna priložnostna dela (le-ta ima možnost pridobiti, saj jih je že opravljala, njihovo izvajanje pa ne terja polnega delovnega časa, glede na njeno zmožnost, da dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno) in na ta način pridobiti vsaj še manjkajoča sredstva za plačevanje prisojene preživnine (skupaj mesečno le 80,00 EUR za oba otroka), kar je od nje z vidika njene preživninske obveznosti do mladoletnih otrok utemeljeno zahtevati. Odločitev prvega sodišča o višini tožničine preživninske obveznosti je zato pravilna.

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP). Tožnica ni uspela s pritožbo, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).