Jedro

Toženec kot sin imetnika stanovanjske pravice nima pravice zahtevati sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino. Ugoditev njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku bi zato temeljila na razlagi 56. in 150. člena SZ, za katero je revizijsko sodišče že ocenilo, da ni v skladu z URS, temu pa je kasneje pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS. To pa pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj iz 58. člena SZ za ugoditev izpraznitvenemu zahtevku tožnikov proti tožencu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku obeh tožnikov kot lastnikov denacionaliziranega stanovanja, da mora toženec izprazniti trosobno stanovanje v izmeri 90,82 m2 v pritličju stanovanjske hiše v Ljubljani, zavrnilo pa njegov nasprotni tožbeni zahtevek, da sta tožnika dolžna za sporno stanovanje z njim skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino. Poglavitni razlog za tako odločitev je bila presoja, da je utemeljen ugovor tožnikov, da je toženec polovičen solastnik (zasedenega) stanovanja v površini 84 m2 in (praznega) stanovanja v površini 49 m2, obe stanovanji pa sta primerni za toženčevo vselitev. Ker lahko lastnik iz tega razloga po prvem odstavku 148. člena Stanovanjskega zakona (SZ, ki se v tej zadevi uporablja glede na čas vložitve tožbe) v zvezi s 60. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) odkloni sklenitev najemne pogodbe najemniku, ki je nekdanji imetnik stanovanjske pravice, jo lahko tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu kot uporabniku stanovanja, ki po smrti najemnika po 56. členu SZ zahteva sklenitev najemne pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in dodalo dodatne pravne razloge, zakaj je ob upoštevanju 56. člena SZ, 150. člena SZ in 67. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter primerjavi položajev nekdanjega imetnika stanovanjske pravice in lastnika denacionaliziranega stanovanja ustavno skladna taka razlaga 148. člena SZ, po kateri lastništvo drugega stanovanja pomeni odklonilni razlog za sklenitev najemne pogodbe tako za nekdanjega imetnika stanovanjske pravice kot za njegovega ožjega družinskega člana, ki je bil naveden v najemni pogodbi in v stanovanju tudi dejansko živi. V takem primeru omejitve lastninskega položaja ni mogoče opravičevati s socialno vezanostjo lastnine. Na koncu je dodalo tudi razloge, da po materialnopravnem stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 98/2004 pravica do neprofitne najemnine pripada le nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku za sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino, zavrne pa tožbeni zahtevek za izpraznitev spornega stanovanja. V obširnih revizijskih izvajanjih graja vse materialnopravne razloge pritožbenega sodišča, procesno kršitev pa opredeljuje kot razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je pritožbeno sodišče v nasprotju z navajanjem pravne podlage za svojo odločitev to interpretiralo na način, ko je navedena pravna podlaga v očitnem nasprotju z zaključkom sodišča druge stopnje. Pritožbenemu sodišču očita še kršitev 350. člena ZPP.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V postopku pred pritožbenim sodiščem ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijski opis te kršitve jasno izkazuje, da gre le za revidentovo nestrinjanje z grajano uporabo materialnega prava, ne pa za katero od pomanjkljivosti, nejasnosti ali nasprotij, ki so opredeljeni v navedeni zakonski določbi. V reviziji navedena kršitev 350. člena ZPP pa niti ni jasno in določno opredeljena, zato je revizijsko sodišče ni obravnavalo.

7. V tej zadevi je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za izpraznitev stanovanja odvisna od odločitve o utemeljenosti nasprotnega tožbenega zahtevka za sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino, saj oba zahtevka po naravi stvari ne moreta biti utemeljena: če toženec kot ožji družinski član nekdanjega imetnika stanovanjske pravice ne more od lastnika denacionaliziranega stanovanja zahtevati sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino po 56. členu SZ, potem v stanovanju biva brez pravne podlage in je izpraznitveni zahtevek lastnikov denacionaliziranega stanovanja utemeljen na določbi 58. člena SZ. Pritožbeno sodišče je potrdilo zavrnitev toženčevega nasprotnega tožbenega zahtevka iz dveh razlogov: ker je toženec solastnik do ½ na dveh drugih stanovanjih in ker kot ožji družinski član nekdanjega imetnika stanovanjske pravice na (kasneje) denacionaliziranem stanovanju ne more zahtevati sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino. Revizijsko sodišče se strinja z obema materialnopravnima razlogoma za zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka. V zvezi s prvim glede na obširno revizijsko utemeljevanje o razliki med praznim in zasedenim stanovanjem k razlogom pritožbenega sodišča še dodaja, da dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da stanovanje v izmeri 49 m2 ni zasedeno, temelji na toženčevi izpovedi. Drugačna pritožbena trditev, kaj naj bi se zgodilo kasneje, pa ni upoštevna tudi zato, ker prvostopenjsko sodišče sodi na podlagi tistega dejanskega stanja, ki je obstajalo v času njegovega sojenja. Zatrjevani dogovor z drugim solastnikom – toženčevim bratom, da se bo oziroma da se je v stanovanje vselila bratova hčerka, torej ne more biti upošteven. Z drugimi obširnimi revizijskimi trditvami o neutemeljenosti prvega razloga za odklonitev sklenitve najemne pogodbe se revizijsko sodišče ni podrobneje ukvarjalo, saj v celoti pritrjuje tudi drugemu razlogu za zavrnitev toženčevega nasprotnega tožbenega zahtevka, ki ga je pritožbeno sodišče navedlo na koncu svoje odločbe.

8. Toženec graja tudi stališče, da ožji družinski član nekdanjega imetnika stanovanjske pravice ne more od lastnika denacionaliziranega stanovanja zahtevati sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino. V zvezi s tem obširno utemeljuje drugačno stališče, se sklicuje na nekatere od razlogov v določenih odločbah Ustavnega sodišča RS in zatrjuje neskladnost razlogov revizijskega sodišča v zadevi II Ips 98/2004, ki da pomeni spremembo dotakratne sodne prakse ter samovoljno in nedopustno razširitev besedila 56. člena SZ. Po njegovem mnenju se pritožbeno sodišče ne bi smelo sklicevati na eno samo drugačno odločbo revizijskega sodišča, ki je sporna v strokovni in širši javnosti.

9. V zvezi s tem delom revizije je treba najprej ponoviti odločilna dejanska dejstva, ki sta jih ugotovili obe sodišči. Imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju je bil v času uveljavitve SZ toženčev oče, ki je sklenil prvo najemno pogodbo že 1. 4. 1992, po njegovi smrti pa je drugo najemno pogodbo 23. 4. 1993 sklenila njegova vdova in toženčeva mati. V obeh pogodbah je bil toženec naveden kot ožji družinski član, po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je v stanovanju tudi prebival. Stanovanje je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, katerega dediča sta tožnika. Toženčeva mati je med to pravdo umrla, toženec pa z nasprotno tožbo na podlagi 56. člena SZ zahteva sklenitev (tretje) najemne pogodbe za neprofitno najemnino.

10. Sodba tega sodišča II Ips 98/2004 je res odmevala v javnosti, ni pa osamljena oziroma edina sodba s tako vsebino. Revizijsko sodišče je zavzelo enako stališče tudi v nekaj drugih primerih, med njimi v zadevi II Ips 616/2005. V njej je navedlo enake razloge, zakaj ožji družinski član nekdanjega imetnika stanovanjske pravice na kasneje denacionaliziranem stanovanju ne more zahtevati sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Ti enaki razlogi kot v prvi zadevi so prestali še preizkus Ustavnega sodišča RS. To je ustavno pritožbo zavrnilo (U-I-128/08, Up-933/08), pri tem pa je presodilo, da niso utemeljeni enaki razlogi, kot jih uveljavlja toženec v tej reviziji, pa tudi drugi širši razlogi, ki so jih uveljavljali ustavni pritožniki v ustavni pritožbi. Še več, ugotovilo je tudi, da je bil 56. člen SZ v neskladju z Ustavo in da sta v neskladju z Ustavo prvi odstavek 150. člena SZ ter 3. alinea prvega odstavka 196. člena SZ-1, če se navedene določbe razlaga tako, da je lastnik stanovanja po smrti najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice – dolžan skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino z ožjim družinskim članom iz 6. člena SZ. Kot edino izjemo med ožjimi družinskimi člani v opisani situaciji je opredelilo osebo, ki je ob uveljavitvi SZ imela položaj zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja in navedlo razloge o njenem s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice primerljivim položajem.

11. Toženec po že večkrat sprejeti razlagi revizijskega sodišča torej nima pravice zahtevati sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino. Ugoditev njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku bi zato temeljila na razlagi 56. in 150. člena SZ, za katero je revizijsko sodišče že ocenilo, da ni v skladu z Ustavo, temu pa je kasneje pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS. To pa pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj iz 58. člena SZ za ugoditev izpraznitvenemu zahtevku tožnikov proti tožencu.

12. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).