Jedro

Tožnik ni upravičen do izplačila akontacije vojaške invalidske pokojnine, ker ni izpolnil predpisanega pogoja, da je do 18.10.1991 izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Po teh predpisih namreč invalidnost nastane z dnem razrešitve, to pa je pri tožniku 31.3.1992.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, potem ko je ugotovilo, da ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev iz 2. alinee 1. odstavka 2. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, to je, da je do 18.10.1991 izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencih zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev prvostopnega sodišča, da ne izpolnjuje pogojev iz 2. alinee 1. odstavka 2. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, ni pravilna. V spisu se nahaja vloga z dne 27.8.1991, s katero je zahteval priznanje pravic iz pokojninskega oz. invalidskega zavarovanja oz. oceno sposobnosti, pri čemer je izrecno navedel, da izpolnjuje pogoje za upokojitev na podlagi zdravstvene sposobnosti, in tudi odločba z dne 21.9.1992, s katero mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila kot uživalcu invalidske pokojnine od 1.9.1991 dalje.

Predožil je tudi odločbo z dne 26.8.1991, iz katere izhaja, da se razreši aktivne vojaške službe s 30.9.1991, po samem zakonu o JLA, pa so bili vsi, ki so bili razrešeni, tri mesece prej na razpolagi. Ni kriv tožnik, če administracija počasi in slabo delala. Nadalje opozarja, da dejstvo, da država s svojimi sodišči ne priznava ljudem pravice, ki izvira iz dela, to pravico pa obravnava včasih kot nagrado, včasih kot kazen, ni v korist temveč v škodo te države.

Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se mu prizna pravica do akontacije vojaške pokojnine, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je temeljito obrazložilo z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju znova ne navaja. Zato glede na pritožbene navedbe poudarje le še naslednje.

Pravni temelj za odločitev v konkretni zadevi je podan, kot pritožba sama opozarja, v Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. list RS, št. 4/92), ki velja od 1.4.1992 dalje. V 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka predpisani pogoji so določeni kumulativno, kot pravilno obrazlaga prvostopno sodišče na strani 2 sodbe. Odlok kot enega od pogojev torej izrecno določa, da mora oseba do 18.10.1991 izpolniti pogoje za priznanje pravice do pokojnine oz. do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Zato je pri odločanju o tem, ali in kdaj so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine, prvostopno sodišče pravilno upoštevalo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89), na katerega napotuje odlok. Po določbi 35. člena tega zakona pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu.

Invalidnost pa po določbi 24. člena zakona nastane, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledico bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ne pa z dnem nastanka trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, kot to določajo predpisi za druge kategorije zavarovancev. Po Zakonu o službi v oboroženih silah, kot pravilno obrazlaga že prvostopno sodišče na strani 3 sodbe, pa aktivna vojaška služba zavarovancu preneha z dnem razrešitve in torej, glede na že citirani 24. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, z dnem razrešitve nastane invalidnost. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožniku aktivna vojaška služba prenehala 31.3.1992. To je jasno razvidno iz odločbe Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu št. IP 98301-UP-1 2085/92, s katero mu je bila priznana pravica do vojaške invalidske pokojnine od 1.4.1992 dalje. Zato nima prav pritožba, da je tožniku aktivna vojaška služba prenehala s 30.9.1991, kot izhaja iz odločbe VP 3553 Ljubljana z dne 26.8.1991. Ta odločba, kot je izpovedala priča P.B., ki jo je tudi podpisala, je bila izdana v zvezi s tožnikovim zahtevkom za predčasno upokojitev, postopek pa je bil ustavljen, ker je predlagal nov postopek za invalidsko upokojitev. Iz vloge z dne 27.8.1991, na katero pritožnik sam opozarja, izhaja, da je zahteval oceno sposobnosti za aktivno vojaško službo in navedel, da izpolnjuje pogoje za upokojitev na podlagi zdravstvene sposobnosti. Pristojni vojaški organ je ukaz, da tožniku zaradi trajne nesposobnosti za aktivno vojaško službo preneha služba z 31.3.1992 oz. dnevom razrešitve, utemeljil prav z mnenjem glavne vojaške zdravniške komisije z dne 17.11.1991, upoštevajoč določbo 1. točke 1. odstavka 392. člena Zakona o službi v oboroženih silah. Ker je bil tožnik od aktivne vojaške službe razrešen z 31.3.1992, je šele od tega dne dalje izpolnil predpisan pogoj invalidnosti za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Prvostopno sodišče je odločalo le o upravičenosti do izplačevanja akontacije vojaške invalidske pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, ne pa o sami pravici na podlagi dela, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Pravica do invalidske pokojnine je tožniku priznana od 1.4.1992 z že omenjeno odločbo zveznega zavoda in prvostopno sodišče s svojo odločitvijo v to pravico ne posega. Iz odločbe istega zavoda z dne 21.9.1992 je tožniku priznana le pravica do denarnega nadomestila za TO od 1.9.1991 dalje, ne pa pravica do invalidske pokojnine, res pa iz nje izhaja, da je uživalec invalidske pokojnine. Ostale pritožbene navedbe so za samo odločitev pravno irelevantne.

Glede na obrazloženo je pritožba ostala brezuspešna.