Jedro

O vprašanju obstoja obnovitvenega razloga novega dejstva oziroma novega dokaza (1. točka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), obstaja obširna upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je zavzelo stališče, da morata novo dejstvo in nov dokaz obstajati že v času prvega odločanja (odločanja v prvotnem postopku), da bi lahko predstavljala obnovitveni razlog iz citirane določbe ZUP.

S pavšalnimi navedbami, zlasti upoštevaje vsebino zadeve (obnova upravnega postopka), revidentka ni izkazala, da zanjo stroški, ki naj bi ji posledično nastali zaradi zatrjevane spremembe zakonodaje, predstavljajo zelo hude posledice izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po odvetniku dne 2. 12. 2010 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška z dne 28. 8. 2009, s katerim je ta zavrgla revidentkino zahtevo za obnovo postopka, ki je bil končan z zavrnitvijo zahteve za izdajo tam navedenega gradbenega dovoljenja (ni bilo soglasja občine za priključitev na javno komunalno omrežje in ni bilo dokazila o plačilu komunalnega prispevka), ker ni izkazala obstoja obnovitvenega razloga po 1. oziroma 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Tožena stranka je revidentkino pritožbo zoper citirani sklep prvostopenjskega upravnega organa z odločbo z dne 25. 1. 2010, kot neutemeljeno zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni navedla na zahtevani način, iz vsebine revizijskih razlogov pa izhaja vprašanje obstoja obnovitvenega razloga novega dejstva oziroma novega dokaza (1. točka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), in sicer, ali morata novo dejstvo in dokaz obstajati že ob odločanju upravnega organa v prvotnem postopku, ali pa se za novo dejstvo oziroma dokaz kot obnovitveni razlog lahko šteje dejstvo oziroma dokaz, ki je nastal po odločitvi upravnega organa v prvotnem postopku. O tem vprašanju obstaja obširna upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je zavzelo stališče, da morata novo dejstvo in nov dokaz obstajati že v času prvega odločanja (odločanja v prvotnem postopku), da bi lahko predstavljala obnovitveni razlog iz citirane določbe ZUP (npr. sodbe I Up 1517/2005 z dne 8. 11. 2006, X Ips 802/2005 z dne 5. 11. 2009 in X Ips 1436/2006 z dne 24. 2. 2010). Od tega stališča pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odstopilo. Revidentka tudi ne zatrjuje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča niti neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede vprašanja, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Glede na navedeno ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Nadalje revidentka uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

8. Revidentka navaja, da bo morala, če s predlogom za obnovo postopka ne bo uspela, zaradi spremembe predpisov na področju gradbeništva izdelati nov projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ter ponovno pridobiti vsa potrebna soglasja, kar ji bo glede na naravo investicije povzročilo precejšnje stroške. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu zgolj s takšnimi pavšalnimi navedbami, zlasti upoštevaje vsebino zadeve (obnova upravnega postopka), ni izkazala, da zanjo stroški, ki naj bi ji posledično nastali zaradi zatrjevane spremembe zakonodaje, predstavljajo zelo hude posledice izpodbijane odločitve. Revizija zato tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).