Jedro

Dogovor o odloženem roku plačila po prodajni pogodbi je v interesu kupca (tožeče stranke; prim. npr. 475. čl. ZOR), saj sicer velja splošno pravilo o sočasnosti izpolnitve. Zato v konkretnem primeru ni moč izhajati iz stališča, da je dogovorjeni rok plačila po prodajni pogodbi tožeči stranki preprečeval posredovanje plačila italijanskemu prodajalcu predno je potekel rok 30 dni, šteto od ino fakture (prim. 1. odst. 315. čl. in 1184. paragraf Codice Civile - CC, ki v konkretnem primeru prihaja v poštev za razmerje med tožečo stranko in italijanskim prodajalcem na podlagi 20. čl. ZMZP).

Presoja o "potrebnosti" (1. odst. 784. čl. ZOR) uveljavljanih stroškov iz naslova tečajnih razlik terja zato umestitev spornih tečajnih razlik v ta kontekst. To pa pomeni, da bi morala tožeča stranka izkazati, da je bila sama s tečajnimi razlikami obremenjena, ker se jim pri izpolnjevanju svoje obveznosti ni mogla izogniti zaradi objektivnih, od njene volje neodvisnih dogodkov. Le taki stroški iz naslova tečajnih razlik so razumni z gledišča komitenta, za čigar položaj mora skrbeti komisionar kot dober gospodarstvenik (1. odst. 751. čl. v zvezi s 772. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo 240.621,00 SIT s pp.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Res se je tožena stranka strinjala z elementi proforma fakture z dne 6.11.1990, ki so bili podlaga prodajni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in italijanskim prodajalcem (nakupna komisija). Vendar to za presojo, da je tožeča stranka pri izpolnjevanju naročila tožeče stranke "v vsem pazila na interese" tožene stranke, zato ravnala kot dober gospodarstvenik (1. odst. 751. čl. v zvezi s 772. čl. ZOR) in povzročila le razumne (potrebne) stroške (784. čl. ZOR), po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadošča. Dogovor o odloženem roku plačila po prodajni pogodbi je v interesu kupca (tožeče stranke; prim. npr. 475. čl. ZOR), saj sicer velja splošno pravilo o sočasnosti izpolnitve. Zato v konkretnem primeru ni moč izhajati iz stališča, da je dogovorjeni rok plačila po prodajni pogodbi tožeči stranki preprečeval posredovanje plačila italijanskemu prodajalcu predno je potekel rok 30 dni, šteto od ino fakture (prim. 1. odst. 315. čl. in 1184. paragraf Codice Civile - CC, ki v konkretnem primeru prihaja v poštev za razmerje med tožečo stranko in italijanskim prodajalcem na podlagi 20. čl. ZMZP). Določilo 1184. paragrafa CC predpisuje, da je treba šteti, če ni drugačnega dogovora, da je rok izpolnitve dogovorjen v korist dolžnika. Presoja o "potrebnosti" (1. odst. 784. čl. ZOR) uveljavljanih stroškov iz naslova tečajnih razlik terja zato umestitev spornih tečajnih razlik v ta kontekst. To pa pomeni, da bi morala tožeča stranka izkazati, da je bila sama s tečajnimi razlikami obremenjena, ker se jim pri izpolnjevanju svoje obveznosti ni mogla izogniti zaradi objektivnih, od njene volje neodvisnih dogodkov. Le taki stroški iz naslova tečajnih razlik so razumni z gledišča komitenta, za čigar položaj mora skrbeti komisionar kot dober gospodarstvenik (1. odst. 751. čl. v zvezi s 772. čl. ZOR). Komisionar mora tako ravnati kot bi ravnal glede plačevanja svojih dolgov skrben gospodarstvenik. Ta pa gotovo v času nestabilne vrednosti domače valute v razmerju do tuje ne bi po nepotrebnem odlašal s plačilom, ki bi ga moral izvršiti v devizah, če bi imel na razpolago domača denarna sredstva. S tem v zvezi velja opozoriti še na temeljno načelo našega obligacijskega prava, da se mora udeleženec v obligacijskem razmerju vzdržati ravnanja pri uveljavljanju svoje pravice, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugega udeleženca (3. odst. 18. čl. ZOR). Načelo vestnosti in poštenja velja tudi za upnika.

Iz doslej razloženega sledi, kot je bilo že obrazloženo, da zgolj rok plačila po prodajni pogodbi tožeče stranke ni odvezoval dolžnosti, da izpolni svoje obveznosti do banke, ki je posredovala plačilo italijanskemu kupcu z akreditivom, takoj ko za to ni bilo objektivnih ovir. Zlasti še zato, ker bi iz komisijske pogodbe sledilo, da je bila dolžnost tožene stranke, da takoj naslednji dan po prejemu poziva plača tožeči stranki potrebna denarna sredstva za plačilo stroškov (točka 10.1 komisijske pogodbe - priloga A 15), dosedanji dokazni postopek pa je pokazal, da je drugi začasni obračun z dne 27.12. 1990 toženo stranko bremenil le za plačilo takratnih 100.254,00 din, kar je tožena stranka po neprerekanih trditvah takoj plačala, medtem ko je bil prvi začasni obračun in pretežni del drugega pokrit z že vplačanimi denarnimi sredstvi, torej iz avansa.

Opisana zmotna uporaba materialnega prava je imela za posledico, da niso bila ugotovljena pravnorelevantna dejstva. Tožbena trditvena podlaga ni bila izčrpana. Podan je razveljavitveni razlog iz 2. odst. 458. čl. ZPP.

V nadaljevanju postopka bo treba ugotoviti, ali so morda objektivni razlogi (morda akreditivni pogoji) tožeči stranki preprečevali, da zagotovi banki dinarsko kritje za devizno plačilo pred 7.1.1991 oziroma pred devalvacijo, ki je bila, kot je splošno znano, 1.1.1991. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva, da trditveno in dokazno breme nosi tožeča stranka, ki mora utemeljiti razumnost (potrebnost) uveljavljanih stroškov iz naslova tečajnih razlik in na njej utemeljiti pravico do njihovega povračila. Jasen in nedvoumen prikaz potrebnih stroškov izhaja že iz obveznosti komisionarja, da poda komitentu obračun o opravljenem poslu (780. čl. ZOR).

Pritožbeno sodišče še pripominja, da ne drži dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je italijanski prodajalec izstavil računa dne 5.12.1990 in 27.12.1990. To sta bila začasna obračuna tožeče stranke, poimenovana računa, naslovljena na toženo stranko (prilogi A8 in A9). Prav tako ne drži, da bi tožena stranka na njihovi podlagi izplačevala zneske, ki bi jih sama obračunavala. Prvič, preračun takratnih LIT v takratne dinarje je napravila tožeča stranka. In drugič, za plačilo je ostalo le 100.254,00 takratnih DIN, ker se je preostanek pokrival z avansom. Tožeča toženi tudi ni podala končnega obračuna 8.12.1990, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Končni obračun nosi datum 3.1.1991 (priloga A 7). Dne 8.12.1990 pa so bili izdani tožeči stranki računi italijanskega prodajalca (priloge A 17, A 18 in A 19).

Volja za pripoznavo dolga mora biti izražena nedvoumno (1. odst. 28. čl. ZOR). Izjava na predlogu za medsebojno kompenzacijo (priloga A 16) se glasi le na del obveznosti (101.735,20 takratnih din) po spornem končnem obračunu. Le v tem delu je z njo lahko izražena volja nedvoumno.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.