Jedro

Kolikor napada vložnica ugotovitve v zvezi z obstojem utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja, ko je bila utemeljenost suma ustrezno obrazložena tako ob odreditvi pripora kot tudi ob sedaj napadenem podaljšanju pripora zoper obd. A.M., uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je na predlog okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora s sklepom z dne 27.10.1999 podaljšal pripor zoper obdolženega A.M. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za dva meseca, to je do 29.12.1999. Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornice obdolženega A.M. deloma ugodilo tako, da je pripor obdolženemu A.M. podaljšalo le za 1 mesec, to je do vključno 29.11.1999, v ostalem pa je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obdolženega A.M. je dne 17.11.1999 vložila pri Okrožnem sodišču v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka v napadenem sklepu o podaljšanju pripora s predlogom, da Vrhovno sodišče navedeni sklep v celoti razveljavi, pripor pa odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom, s katerim bo prav tako mogoče doseči enak učinek kot s priporom, to je s hišnim priporom. Vložnica obrazlaga zahtevo s trditvijo, da zoper obdolženca niso podani pogoji Zakona o kazenskem postopku za pripor, ko ni podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Pri obdolžencu pri hišni preiskavi ni bilo zaseženo ničesar, pa tudi sam zanika, da bi bil vpleten v to kaznivo dejanje in tako posredno tudi ni podana ponovitvena nevarnost storitve istovrstnih kaznivih dejanj. Ko po mnenju obrambe za podaljšanje pripora zoper obdolženca ni bilo zakonskih pogojev, so bile s tem kršene določbe kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa. Povsem enak učinek bi bilo mogoče doseči z milejšim ukrepom - hišnim priporom, s katerim bi bila prav tako dosežena varnost ljudi in nemoten potek kazenskega postopka. Sicer pa zoper dva od štirih obdolžencev pripor ni bil odrejen.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da ta ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je sodišče z odreditvijo pripora kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, ne navede pa, v čem naj bi bila ta kršitev. Temeljna okoliščina, ki jo navaja zahteva za varstvo zakonitosti, je, da ni podan utemeljen sum, da je A.M. storil kaznivo dejanje. Glede utemeljenega suma pa je sodišče prišlo do zaključka, da ta obstaja in to tudi obrazložilo že v sklepu o odreditvi pripora. Nasprotno zatrjevanje zahteve za varstvo zakonitosti pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni moč uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obd. A.M. ni utemeljena.

Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v primeru, kadar so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Po 2. odstavku navedenega člena pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Katere določbe ZKP naj bi bile kršene v napadenem sklepu izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju oziroma v sklepu pritožbenega sodišča, vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove. Kolikor napada vložnica ugotovitve v zvezi z obstojem utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja, ko je bila utemeljenost suma ustrezno obrazložena tako ob odreditvi pripora kot tudi ob sedaj napadenem podaljšanju pripora zoper obdolženega A.M., uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti, zato je bilo skladno s 425. členom ZKP v tem delu zahtevo za vastvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljno. Kolikor vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb postopka, ki ga obrazlaga s tem, da za odreditev pripora, ne glede na obstoj utemeljenega suma, ni pogojev, ker bi bilo mogoče povsem enake učinke doseči z odreditvijo hišnega pripora, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je podaljšanje pripora zoper obdolženega A.M. tako v prvostopnem sklepu kot v sklepu pritožbenega sodišča glede na nespremenjene okoliščine povsem pravilno in zadostno obrazloženo, tako da take kršitve določb postopka v obeh sklepih v nakazani smeri ni in je bilo zato ob ugotovitvi, da ni podana očitana kršitev določb kazenskega postopka, po 425. členu ZKP tudi v tem delu zahtevo kot neutemeljeno zavrniti.