Jedro

Po 207. členu ZOR predpisu naročnik (prvi toženec) in izvajalec del (drugi toženec) na nepremičnini (v kamnolomu) odgovarjata solidarno tretjemu (tožnik) za škodo, ki sta mu jo povzročila z izvajanjem del. Tožnik ni bil ne delavec prvega ne delavec drugega toženca, torej bil je izven njune sfere. Ta zakonska določba ureja posebno obliko odgovornosti (naročnika) za drugega (izvajalca). Naročnikova odgovornost je odvisna od odgovornosti izvajalca. Ali drugače, če ni odgovornosti izvajalca tudi naročnikove ni. Če je izvajalec objektivno odgovoren, je tako odgovoren tudi naročnik, torej kot da bi deloval sam. Gre potemtakem za akcesorno odškodninsko odgovornost naročnika. Iz opisanih razlogov je tudi predpisana solidarna oblika odgovornosti.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

V odškodninski pravdi v zvezi z nesrečo, ki se je pripetila 17.6.1994 v kamnolomu prvega toženca, je sodišče prve stopnje razsodilo, da morata prvi in drugi toženec plačati tožniku 5,245.000 SIT odškodnine z obrestmi, medtem ko je v presežku za 8,300.000 SIT zavrnilo zahtevek zoper njiju, v celoti pa tudi zahtevek 13,545.000 SIT proti tretjemu tožencu. Zavzelo je stališče, da prvi toženec odgovarja krivdno po 158. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker D. L. kot njegov tehnični vodja kamnoloma ni zagotovil spremljevalca buldožeristu. Drugi toženec kot izvajalec del z buldožerjem odgovarja objektivno po 173. in 170. členu ZOR, ker je buldožer nevarna stvar, delo z njim pa nevarna dejavnost. Oba ta kot naročnik in izvajalec odgovarjata solidarno po 207. členu ZOR. Tretji toženec, ki je upravljal buldožer kot delavec drugega toženca, ni imel oškodovalnega namena. Kot odškodnino za negmotno škodo je tožniku prisodilo za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 2,500.000 SIT od zahtevanih 3,000.000 SIT, za strah 300.000 SIT od zahtevanih 1,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,000.000 SIT (upoštevaje invalidnino, ki jo prejema, ker bi mu sicer šla iz tega naslova odškodnina v višini 5,000.000 SIT) od zahtevanih 8,000.000 SIT in za skaženost 400.000 SIT od zahtevanih 1,500.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino za strah za 200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 2,000.000 SIT (šla bi mu sicer odškodnina iz tega naslova v višini 6,300.000 SIT, vendar se zaradi invalidnine zmanjša na 4,000.000 SIT). V ostalem je to pritožbo, v celoti pa pritožbi prvega in drugega toženca zavrnilo. Kot pravilno je sprejelo na prvi stopnji sojenja ugotovljeno dejansko stanje, zavrnilo pa je trditve o tožnikovi sokrivdi kot novote.

Odgovornost drugega toženca na podlagi prvega odstavka 170. člena ZOR je pravilno ugotovljena, sicer pa ta toženec niti ni zatrjeval dejstev, ki bi ga razbremenila odgovornosti. Prvi toženec kot naročnik del odgovarja že na podlagi 207. člena ZOR solidarno skupaj z izvajalcem - drugim tožencem. Sicer pa je podana tudi vzročna zveza med ravnanjem prvega toženca, ko je dopustil delavcu drugega toženca, da je čistil teren z buldožerjem brez spremljevalca, in ni poskrbel za varstvo drugih pri izvajanju teh del, sam pa ni dokazal, da bi škoda tožniku nastala brez njegove krivde.

Proti obsodilnemu delu te sodbe sta vložila reviziji prvi in drugi toženec, pri čemer je prvi to storil z dvema vlogama. Oba revidenta uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvi toženec predlaga v prvi vlogi, naj vrhovno sodišče tako spremeni sodbi nižjih sodišč, da bo tožbeni zahtevek zoper njega zavrnjen, ali pa naj tako spremeni sodbo pritožbenega sodišča, da bo zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko sodbo. V drugi vlogi pa predlaga, naj spremeni prvostopenjsko sodbo in zavrne tožbeni zahtevek zoper njega ali razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje, ali samo primerno zniža višino priznane odškodnine. Drugi toženec predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču. Prvi toženec trdi v prvi vlogi, da je kršeno procesno pravo, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede trditve o neobstoju vzročne zveze med njegovim ravnanjem in obravnavanim dogodkom. Materialno pravo je nepravilno uporabljeno, ker odgovarja tožniku po 174. členu ZOR le drugi toženec kot imetnik nevarne stvari (buldožer) in nosilec nevarne dejavnosti (delo z njim). Dejstvo, da ni bilo spremljevalca buldožerista, ni v vzročni zvezi z nezgodo. Sicer pa je šel tožnik samovoljno k tretjemu tožencu, saj ni dobil dovoljenja vodje kamnoloma. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno zvišalo na prvi stopnji prisojeno odškodnino.

V drugi vlogi trdi, da sploh ni bil v razmerju naročnik in izvajalec, saj je takšno razmerje obstajalo le med drugim in tretjim tožencem. Res pa je kot naročnik sklenil pogodbo z drugim tožencem in bi moralo sodišče uporabiti določbo 611. člena ZOR. Ni kršil kakršnekoli pravne norme ali dogovora in ni dejstva na njegovi strani, ki bi bilo vzrok za dogodek. Tožnik je šel brez dovoljenja nadrejenega ali vodje kamnoloma na traso k tretjemu tožencu. Pojavlja se vprašanje, kako je mogel hlod zadeti oškodovanca tako visoko. Višje sodišče ni navedlo, zakaj je zvišalo odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Drugi toženec omenja med svojimi zelo zapletenimi revizijskimi trditvami, da je zatrjeval in dokazoval ekskulpacijske razloge po 173. členu ZOR: da je tožnik očitno sestopil po povsem odprtem in najbolj strmem delu kamnoloma; da je obstajala povsem varna pot; da ni pojasnjeno, zakaj je sodišče verjelo pričam P. in L.; da je "v kriterijih kršitve 14. točke 393. člena zatrjevanje v sodbi, da ni mogoče, da bi pri sestopu s pobočja tožnik v gibanje spravil deblo ali vejo ..."; da je s prisojeno odškodnino sodišče prekršilo določilo 200. člena ZOR, saj je "v oceni, da predstavlja pravično denarno odškodnino 6,300.000 SIT oziroma prisojenih 4,000.000 SIT kot nadomestilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, neutemeljena ocena". Trdi še, da sodišče druge stopnje ni reševalo problema toženčevega "zaprosila po oprostitvi plačila sodnih taks".

Pravdne stranke na reviziji niso odgovorile, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno drugostopenjsko sodbo in zato so izpodbojni razlogi omejeni. Tako je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Trditve iz prve vloge prvega toženca, da tožnik obravnavanega dne sploh ni bil na delu v kamnolomu; nadalje iz druge vloge, ki načenja vprašanje nastanka poškodbe, ter iz revizije drugega toženca o tem, kje se je tožnik spuščal v dolino, o obstoju varne poti, o možnostih zdrsa debla in podobne - pomenijo prav poskus uveljaviti ta nedovoljeni revizijski razlog. Zato na te trditve ne bo odgovora.

Ne gre za očitane procesne kršitve. V zvezi s prvo vlogo prvega toženca o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o vzročni zvezi med njegovim ravnanjem in nastalo posledico, bo pojasnjeno pozneje, zakaj ta vzročna zveza ni pomembna. V zvezi s procesnimi očitki revizije drugega toženca pa je treba povedati, da ta ves čas postopka ni ničesar zatrjeval in ne dokazoval (izvzemši predlog za ogled kraja nezgode), marveč je zgolj "iz razlogov procesne previdnosti prerekal navedbe in tožbeni zahtevek". Nadalje, prvostopenjsko sodišče je razložilo, zakaj je verjelo pričama P. in L. (ker sta bili izpovedi skladni med seboj in s tožnikovo izpovedjo, skladni z izvedencema in z vsebino zapisnikov o poškodbi pri delu; sicer pa glej še peto stran prvostopenjske sodbe spodaj!). Drugostopenjsko sodišče je podalo analizo razlogov, zakaj je sodišče verjelo tožnikovi izpovedi in zakaj se je tudi samo strinjalo z razlogi prvostopenjske sodbe. Tako ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za takšno kršitev tudi ne gre glede obstoja možnosti, ali je deblo lahko zdrsnilo po bregu. Te možnosti ni nihče zatrjeval in tako tudi ne drugi revident med samim postopkom na prvi stopnji, niti ne v pritožbi. Zato se s to okoliščino sodiščema ni bilo treba ukvarjati.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Razmerje med prvim in drugim tožencem je sodišče pravilno presojalo kot razmerje med naročnikom in prevzemnikom oziroma izvajalcem del, kar sledi med drugim iz pogodbe o delu z dne 14.1.1993 in naročilnice z dne 17.6.1994. To presojo sprejemata tudi obe reviziji. Uvodna trditev, da sta bila v razmerju naročnik - izvajalec drugi in tretji toženec - ki je sicer v nasprotju z nadaljnjimi trditvami iz druge vloge prvega toženca, ne drži, ker sta bila ta dva dokazano v razmerju delodajalec - delavec. Povedano velja tudi za pravno opredelitev odgovornosti drugega toženca kot imetnika nevarne stvari - buldožerja in kot tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo - delo z buldožerjem (173. člen in prvi odstavek 174. člena ZOR). Ugotovljeno je bilo sicer, da je bil neposredni povzročitelj nezgode tretji toženec, vendar zanj odgovarja tretjemu - tožniku drugi toženec kot njegov delodajalec (prvi odstavek 170. člena in prvi odstavek 171. člena ZOR). Ni bilo dokazano, da bi škoda nastala niti izključno zaradi dejanja tožnika (drugi odstavek 177. člena ZOR) niti delno zaradi njegovega delnega prispevka k škodi (tretji odstavek 177. člena ZOR). Ekskulpacijskih razlogov po 173. členu ZOR - češ da buldožer ali dejavnost v zvezi z njim nista bila vzrok -, drugi toženec, kot rečeno niti ni zatrjeval. Trditve o poti, ki jo je izbral tožnik, posegajo v ugotovljeno dejansko stanje. Trditve prvega toženca, da bi moral tožnik prositi za dovoljenje, da gre pomagat tretjemu tožencu, odgovornega delavca podjetja, pri katerem je delal in odgovornega delavca prvega toženca, nimajo opore v izvedenih dokazih, ker kakšne takšne dolžnosti sodišče ni ugotovilo. Nasprotno, odgovorni delavec prvega toženca (L.) je izpovedal, kar je sodišče sprejelo kot dokazano, da so si delavci posameznih izvajalcev med seboj pomagali. Takšno stanje se je torej dovoljevalo in je obstajalo. Tožnik potemtakem ni ravnal ne zoper kakšno prepoved (ki ni dokazana), ne zoper tamkajšnje navade.

Odgovornost prvega toženca, izpeljana v izpodbijani sodbi iz določbe 207. člena ZOR, je pravilno ugotovljena. Po tem predpisu naročnik (prvi toženec) in izvajalec del (drugi toženec) na nepremičnini (v kamnolomu) odgovarjata solidarno tretjemu (tožnik) za škodo, ki sta mu jo povzročila z izvajanjem del. Tožnik ni bil ne delavec prvega ne delavec drugega toženca, torej bil je izven njune sfere. Ta zakonska določba ureja posebno obliko odgovornosti (naročnika) za drugega (izvajalca). Naročnikova odgovornost je odvisna od odgovornosti izvajalca. Ali drugače, če ni odgovornosti izvajalca tudi naročnikove ni. Če je izvajalec objektivno odgovoren, je tako odgovoren tudi naročnik, torej kot da bi deloval sam. Gre potemtakem za akcesorno odškodninsko odgovornost naročnika. Iz opisanih razlogov je tudi predpisana solidarna oblika odgovornosti.

Ker je podana odgovornost prvega toženca že na tej podlagi, je odveč ugotavljati njegovo samostojno odgovornost na podlagi 154. člena ZOR. Zato so vse revizijske trditve o ravnanju prvega toženca in o neobstoju vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo škodo nepomembne za rešitev tega spora, kar zadeva njegovo odgovornost. Zato se revizijsko sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

Sodišči zaradi povedanega nista spregledali določbe 611. člena ZOR, ki ureja odgovornost prevzemnika dela (drugega toženca) za sodelavce (za tretjega toženca). Predmet revizijskega odločanja je tudi odgovornost prvega toženca. V zvezi s to odgovornostjo določba 611. člena ZOR ne posega v določbo 207. člena ZOR, ki ureja specifično odgovornost del na nepremičnini. S poudarjanjem odgovornosti drugega toženca kot prevzemnika posla se prvi toženec ne more razbremeniti odgovornosti do tretje osebe.

Reviziji sta neutemeljeni tudi glede odločitve o višini odškodnine. V odgovor na revizijo prvega toženca je treba povedati, da je pritožbeno sodišče pojasnilo, zakaj je zvišalo odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Dolgotrajno (v dobri meri neuspešno) zdravljenje, ki je terjalo tri operacije (v daljših razmakih), je povzročilo intenziven sekundaren strah, šest mesecev trajajoč. To je obrazloženi razlog za zvišanje odškodnine iz tega naslova. S tem zvišanjem se strinja tudi revizijsko sodišče. Z njim ni bilo zanikano nobeno izmed uporabljenih meril za odmero odškodnine. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je ob vseh ugotovljenih omejitvah, opisanih v obrazložitvah obeh sodb, dobila pravo težo okoliščina, da je bil tožnik ob nesreči star 21 let in da zaradi zadobljenih omejitev ne dobi zaposlitve ne v svojem poklicu ne sicer. Druga vloga prvega toženca terja, da je treba ugotoviti vse posledice, zaradi katerih je oškodovančeva aktivnost omejena oziroma otežena. Ni razumljivo, ali s tem trdi, da obstajajo še kakšne druge posledice poleg tistih, ki so naštete v sodbah? Ali s tem namiguje, da bi šla tožniku še višja odškodnina; to pa je nelogično ob trditvi, da je odškodnina previsoka. Nerazumljiva je v zvezi s to obliko odškodnine tudi revizija drugega toženca, da je "v oceni ...

neutemeljena ocena". Revizijsko sodišče je ob takšnih revizijskih trditvah tudi samo po uradni dolžnosti pretehtalo pravilnost odločitve višjega sodišča za zvišanje omenjenih odškodninskih postavk. Pri tem je ugotovilo, da določbe 200. in 203. člena ZOR niso bile kršene.

Neutemeljeni reviziji je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).