Jedro

Res je sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožnik in toženec nista bila v razmerju delavec - delodajalec in da toženec kot zakoniti zastopnik in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo po določbah ZGD-1 praviloma ne odgovarja za obveznosti družbe do tožnika kot delavca družbe. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uveljavljal odgovornosti toženca - družbenika njegovega delodajalca na podlagi določb ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti. Vendar pa v obravnavani zadevi to ni odločilnega pomena, saj je podana toženčeva civilna odgovornost zaradi storitve kaznivega dejanja, s katerim je bil tožnik oškodovan, saj mu je bila s kaznivim dejanjem, ki ga je storil toženec, povzročena škoda, ker mu delodajalec (na podlagi odločitve tožnika kot njegovega direktorja in družbenika) ni izplačal plače in regresa za letni dopust, pa tudi prispevki iz delovnega razmerja za tožnika niso bili plačani.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati neto zneske neizplačanih regresov, plač in odpravnine v skupnem znesku 6.438,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi z zapadlostjo, kot je razvidno iz izreka, stroške izvršilnega postopka v višini 165,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 dalje do plačila ter stroške tega pravdnega postopka po odmeri sodišča v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka); - naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 717,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Sodba je nezakonita in nepravilna. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je nepravilno zaključilo, da so terjatve, ki izvirajo iz delovnega razmerja in ki jih tožnik v tem postopku uveljavlja od toženca, obveznosti družbe kot delodajalca in ne obveznosti toženca kot družbenika in zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o. Zavzelo je zmotno stališče, da pravdni stranki nista bili v razmerju delavec in delodajalec niti v drugem pravnem razmerju, in da zato ni podana odgovornost toženca, kljub pravnomočni sodbi o kaznovalnem nalogu.

Sodišče ni pravilno upoštevalo določbe 14. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstoji kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. To pomeni, da sodba pravdnega (civilnega) sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku, to pa so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (ugotovitve, da je bil storilec prišteven in kriv). V nasprotju z navedenim je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zaključilo, da ni podlage za odgovornost toženca za plačilo neizplačanih plač, regresov za letni dopust in zakonskih zamudnih obresti od neporavnanih denarnih obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav je bila toženčeva odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. I K 16215/2015 z dne 15. 1. 2016, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, ker zavestno ni ravnal po predpisih o plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov. Toženec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, zato se ne more izogniti civilni odgovornosti in je odgovoren za povrnitev škode, ki jo tožnik uveljavlja v tem postopku. Nesprejemljivo in nepravilno je pravno naziranje prvostopenjskega sodišča, da toženec za vtoževane obveznosti kot družbenik in zakoniti zastopnik družbe ne odgovarja, ker med strankama ni obstajalo pravno razmerje, ne glede na to, da je bila izdana sodba o kaznovalnem nalogu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo grobo kršilo 14. in 22. člen Ustave RS. Namen zakonodajalca pri določitvi vsebine določbe 14. člena ZPP je bil, da se kazenski sodbi zagotovi absoluten učinek, ta učinek pa bi bil v primeru, če pravilo ne bi veljalo za vse (kot v konkretnem primeru), izničen, poleg tega pa bi takšno razlikovanje v pravni red vneslo pravno negotovost. Zaradi vezanosti civilnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo sodišče v pravdnem postopku ne more zaključiti, da ni podana odgovornost toženca za plačilo odškodnine iz razloga neobstoja pravnega razmerja med strankama. Stališče sodne prakse je, da toženec, ki je pravnomočno obsojen, v pravdi ne more več uveljavljati ugovora, da dejanje ni bilo storjeno, da ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni bilo vzročne zveze, da škoda ni nastala ter da ni bil prišteven in da ni kriv, saj je pravdno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza kaznivemu dejanju. Civilno sodišče lahko tako v odškodninski pravdi samostojno ugotavlja le dejstva o višini škode in presoja morebiten ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo in zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter iz tega razloga sprejelo napačno odločitev.

6. Nosilni razlogi izpodbijane sodbe so naslednji: - Tožnik je bil v delovnem razmerju pri družbi A. d.o.o. po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004 za nedoločen čas do 1. 3. 2014. - V individualnem delovnem sporu, ki ga je tožnik sprožil zoper svojega delodajalca A. d.o.o., je Delovno sodišče v Celju izdalo zamudno sodbo opr. št. Pd 147/2012 z dne 25. 7. 2012, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo plače za obdobje od decembra 2011 do februarja 2012, regrese za letni dopust za leta 2007 do 2012 in odpravnino.

- Na podlagi navedene pravnomočne sodbe (ki je postala pravnomočna 3. 9. 2012) je bil dne 23. 10. 2012 izdan sklep o dovolitvi izvršbe (opr. št. 00061117/2012), ki je postal pravnomočen 6. 11. 2012, vendar izvršba ni bila uspešna.

- S sklepom o začetku stečajnega postopka opr. št. St 4806/2014 z dne 13. 10. 2014 je Okrožno sodišče v Celju začelo stečajni postopek nad družbo A. d. o. o., tožnik pa v stečajnem postopku svoje terjatve (o kateri je bilo odločeno z navedeno zamudno sodbo) ni priglasil. - S sodbo o kaznovalnem nalogu I K 16215/2015 z dne 15. 1. 2016 je bil toženec kot zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. - Terjatve, ki izvirajo iz delovnega razmerja z družbo A. d.o.o., so obveznost te družbe in ne obveznost toženca kot zakonitega zastopnika te družbe in njenega družbenika. Po določbah 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl. ) je družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, zakon pa določa, kdaj in kako so poleg družbe odgovorni tudi družbeniki. Po 472. členu ZGD-1 za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo družbeniki niso odgovorni.

- Tožnik ni uveljavljal odgovornosti na podlagi spregleda pravne osebnosti, to je na podlagi 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl. ), ki določa spregled pravne osebnosti, to je, da so ne glede na določbo 7. člena ZGD-1 (po katerem je družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem) za obveznosti družbe odgovorni njeni družbeniki, če so družbo kot pravno osebo zlorabiti za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov, če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

- Odškodninska odgovornost delodajalca, urejena v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je veljal v času nastanka škode tožniku, se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Ker tožnik in toženec nista bila v razmerju delavec in delodajalec, saj je bila tožnikov delodajalec družba A. d. o. o., te določbe za obravnavani spor ne pridejo v poštev.

- Toženčeva odškodninska odgovornost iz tega razloga ni podana, kljub izdani sodbi o kaznovalnem nalogu, s katero je bil toženec kot zakoniti zastopnik tožene stranke spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 (s katerim je bil oškodovan tožnik).

- Toženec kot zakoniti zastopnik in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo A. d.o.o. ne odgovarja za obveznosti družbe do tožnika kot delavca d. o. o., glede na izrecno določbo 472. člena ZGD-1, odgovornosti na podlagi spregleda pravne osebnosti pa tožnik ni uveljavljal. 7. Res je sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožnik in toženec nista bila v razmerju delavec – delodajalec in da toženec kot zakoniti zastopnik in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo po določbah ZGD-1 praviloma ne odgovarja za obveznosti družbe do tožnika kot delavca družbe. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uveljavljal odgovornosti toženca – družbenika njegovega delodajalca (družbe A. d.o.o. v stečaju) na podlagi citiranih določb ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti. Vendar pa v obravnavani zadevi to ni odločilnega pomena, saj je podana toženčeva civilna odgovornost zaradi storitve kaznivega dejanja, s katerim je bil tožnik oškodovan, saj mu je bila s kaznivim dejanjem, ki ga je storil toženec, povzročena škoda, ker mu delodajalec (na podlagi odločitve tožnika kot njegovega direktorja in družbenika) ni izplačal plače in regresa za letni dopust, pa tudi prispevki iz delovnega razmerja za tožnika niso bili plačani.

8. Z obsodilno sodbo o kaznovalnem nalogu (ki je postala pravnomočna 2. 2. 2016 – priloga A 6) je bil toženec kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe A. d. o. o. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom po 196. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu je bila izrečena pogojna obsodba s kaznijo štirih mesecev zapora za preizkusno dobo enega leta. Z navedeno sodbo je bilo razsojeno, da je toženec kriv, ker zavestno ni ravnal po predpisih o plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in je s tem delavca B.B. prikrajšal za pravice, ki mu pripadajo, dejanje pa je imelo za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač (za mesece december 2011, januar in februar 2012, v višini 805,22 EUR bruto mesečno) ter neizplačilo regresa za letni dopust (za leta 2009 do 2012 v zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe o kaznovalnem nalogu).

9. Kot direktor oz. zakoniti zastopnik družbe in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ki je storil očitano kaznivo dejanje na škodo tožnika, je toženec odškodninsko odgovoren tožniku (kot delavcu družbe) po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. 83/2001 in nasl.). Iz navedenih razlogov je stališče prvostopenjskega sodišča v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca za škodo, povzročeno tožniku s kaznivim dejanjem, napačno, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa utemeljene. To velja tudi za pritožbene navedbe v zvezi z vezanostjo pravdnega sodišča na obsodilno sodbo kazenskega sodišča (po 14. členu ZPP). Obsodilna sodba o kaznovalnem nalogu (ki se nanaša le na neizplačilo plač in regresov za letni dopust!) je torej odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne pravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi sprejelo napačno odločitev. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. V dosedanjem postopku je namreč prvostopenjsko sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločalo le po temelju oziroma glede podlage tožbenega zahtevka, medtem ko – glede na sprejeto odločitev – tožbenega zahtevka po višini ni presojalo oziroma s tem v zvezi ni izvajalo dokazov. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni kršena prepoved vračanja zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki izhaja iz citirane določbe ZPP.

11. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu, dopolni dokazni postopek v nakazani smeri in ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.