Procesna sposobnost predstavlja nujen predpogoj za sprejem obtoženčevega priznanja krivde in mora biti zato ugotovljena z gotovostjo; šele na podlagi sposobnosti obtoženca, da razume in obvladuje svoja ravnanja v postopku, je namreč mogoče zaključiti, da je razumel pravno naravo in posledice danega priznanja in da je priznanje podal prostovoljno, jasno in popolno. Pritožbene navedbe zagovornika, podprte z zdravniškim izvidom in mnenjem, vzpostavljajo dvom v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je priznanje krivde ustrezalo zakonskim pogojem, s tem pa tudi v pravilnost prvostopenjskega sklepa o njegovem sprejemu.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem, tretjem in prvem odstavku 314. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi četrtega v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 314. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 mu je izreklo desetmesečno zaporno kazen in odločilo, da se po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist, in sicer v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. Obtožencu je na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 določilo varstveno nadzorstvo za čas deset mesecev od izvršljivosti sodbe, ki vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo po svetovalcu, določenem s strani pristojne probacijske enote Uprave Republike Slovenije za probacijo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, skupaj z ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.
2.Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno zaradi relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka, in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.
3.Pritožba je utemeljena.
4.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb ter podatkov spisa ocenjuje, da je pritožnik s prilogama pritožbe, to je potrdilom Psihiatrične bolnišnice B. z dne 13. 1. 2026, iz katerega izhaja, da je obtoženi A. A. hospitaliziran v navedeni bolnišnici B. od 21. 12. 2025 naprej, ter psihiatričnim mnenjem Psihiatrične bolnišnice B. z dne 30. 12. 2025, iz katerega izhaja, da je obtoženi prvič hospitaliziran v navedeni bolnišnici zaradi hude depresivne epizode s psihotičnimi simptomi in zaradi resne samomorilne ogroženosti, pri čemer naj bi, v povezavi z obravnavano sodno zadevo, povsem izgubil stik z realnostjo, vzpostavil dvom v obstoj ustrezne procesne sposobnosti obtoženca v trenutku, ko je podal priznanje očitanega kaznivega dejanja, upoštevaje čas podanega priznanja in njegove domnevno nujne hospitalizacije v Psihiatrični bolnišnici B.
5.Procesna sposobnost predstavlja nujen predpogoj za sprejem obtoženčevega priznanja krivde in mora biti zato ugotovljena z gotovostjo; šele na podlagi sposobnosti obtoženca, da razume in obvladuje svoja ravnanja v postopku, je namreč mogoče zaključiti, da je razumel pravno naravo in posledice danega priznanja in da je priznanje podal prostovoljno, jasno in popolno. Pritožbene navedbe zagovornika, podprte z zdravniškim izvidom in mnenjem, vzpostavljajo dvom v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je priznanje krivde ustrezalo zakonskim pogojem, s tem pa tudi v pravilnost prvostopenjskega sklepa o njegovem sprejemu. Ker bi bil v primeru ugotovitve, da obtoženi v trenutku podaje priznanja krivde za očitano kaznivo dejanje ni bil procesno sposoben, na mestu zaključek, da je sodišče prve stopnje s sprejemom njegovega priznanja napačno uporabilo predmetne določbe ZKP, to pa bi imelo nedvomne učinke pri presoji zakonitosti in pravilnosti izpodbijane sodbe, je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz prvega odstavka člena 392 ZKP pritožbi ugodilo, prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
6.V spisovnih podatkih, tako kot navaja tudi sam pritožnik, sicer ni zaznati nobenih okoliščin, ki bi kazale, da je bil obtoženi ob podaji priznanja psihično dekompenziran v smislu izgube stika z realnostjo; v postopku je namreč podajal vsebinsko adekvatne izjave. Vendar pa sodišče druge stopnje ne more zanemariti, da je področje obtoženčevega duševnega funkcioniranja specifična kategorija, v zvezi s presojo katere sodniki kot laiki ne razpolagajo z zadostnim strokovnim znanjem. Iz navedenega razloga je bilo potrebno, glede na procesno situacijo in strokovne ugotovitve, ki so priložene pritožbi, le-tej ugoditi na način, da se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v fazo po podaji priznanja krivde za očitano kaznivo dejanje s ključnim napotkom, da se z odreditvijo ustreznega izvedenca potrdi ali ovrže dvom v obtoženčevo procesno sposobnost v trenutku, ko je krivdo priznal. Sodišče prve stopnje bo moralo nato izvesti postopek v odvisnosti od lastne presoje izvedenčevega izvida in mnenja ter v skladu s procesnimi določbami.