Jedro

Tožnici je bila z odločbo priznana pravica do invalidnine za skupno 50 % telesno okvaro zaradi bolezni. Pri toženi stranki je vložila novo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Pri tožnici po izdaji dokončne in pravnomočne odločbe ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja v zvezi z rokami, da bi bila zaradi tega podana telesna okvara v višjem odstotku, zato njen zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2013 in št. ... z dne 16. 10. 2012 ter da se pri tožnici ugotovi telesna okvara zaradi obeh rok in se ji prizna invalidnina v višjem znesku od 17. 5. 2011 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za ugotovitev, ali je zaradi poškodb obeh rok pri tožnici podana dodatna telesna okvara zaradi česar bi bila upravičena do višje invalidnine je potrebno strokovno znanje izvedenca medicinske stroke. Sodišče namreč s tako specifičnim in strokovnim znanjem ne razpolaga. Kot izhaja iz izvidov Inštituta za rehabilitacijo, tožnica trpi hude bolečine v rokah. Živca na obeh zapestjih sta upočasnjena, podani so znaki denervacije, podane so kronične nevropatske spremembe. Gre za sindrom zapestnega prehoda na obeh rokah ter za delno prizadeto motorično nitje levega ulnarnega živca. Pri tožnici je podan tudi generalni osteoartritis, ki je zajel tudi sklepe obeh rok, zaradi česar tožnica še dodatno trpi za kroničnim bolečinskim sindromom. Omenjene zdravstvene težave pa v izvedenskih mnenjih invalidske komisije prve in invalidske komisije druge stopnje niso ustrezno povzete in upoštevane. Tožnica izpostavlja, da zaradi funkcionalnih motenj obeh rok in izrazitih bolečin, ki ji dejansko onemogočajo uporabo rok, trpi za 50 % telesno okvaro rok, saj pri večini opravil potrebuje pomoč tretjega. Glede na to, da omenjena telesna okvara v višini invalidnine, ki jo tožnica prejema, ni zaobsežena, je potrebno o njej ponovno odločiti. Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče s kršitvijo 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP nezakonito zavrnilo dokaz z izvedencem, pa tožnica predlaga tudi razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje na sodišče prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2013, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 10. 2012. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro v višjem znesku.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 17. 10. 2000 že priznana pravica do invalidnine za skupno 50 % telesno okvaro zaradi bolezni od 25. 9. 2000 dalje. Gre za 30 % telesno okvaro po poglavju VII B točka 7 c (omejena gibljivost levega kolka) zaradi bolezni in 30 % telesno okvaro po poglavju VII B točka 7 c (omejena gibljivost desnega kolka) zaradi bolezni od 25. 9. 2000 dalje. Skupna telesna okvara, upoštevaje, da gre za parni organ, znaša 50 % (30 +10 +10). Zaradi težav z rokami je tožnica že uveljavljala ugotovitev telesne okvare v višjem odstotku in priznanje invalidnine v višjem znesku. Tožena stranka je njeno zahtevo zavrnila s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 6. 2011 ter drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 8. 2011. Navedena odločitev je bila v presoji tudi pred sodiščem, ki pa je tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. V Ps 2242/2011 z dne 14. 3. 2013, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št Psp 216/2013 z dne 12. 9. 2013, zavrnilo. To pomeni, da je bilo o stanju, kakršno je obstajalo do izdaje dokončne odločbe z dne 23. 8. 2011 že pravnomočno odločeno. Tožnica je dne 7. 6. 2012 pri toženi stranki vložila novo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Glede na tako pravno stanje je v zadevi odločilno, ali je pri tožnici po 23. 8. 2011 dalje, torej po izdaji dokončne in pravnomočne odločbe prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja v zvezi z rokami, da bi bila zaradi tega podana telesna okvara v višjem odstotku.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost, ali ne. V skladu s tretjim odstavkom istega člena vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra pristojnega za zdravstvo. Ker nov predpis še ni bil izdan, je potrebno pri presoji sporne zadeve na podlagi 454. člena ZPIZ-1 uporabiti določbe Sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. RS, št. 38/83 in 66/89).

V predsodnem postopku sta vprašanje obstoja telesne okvare ugotavljali najprej invalidska komisija prve stopnje dne 11. 9. 2012 in nato invalidska komisija druge stopnje dne 22. 1. 2013. Obe komisiji menita, da pri tožnici poleg že ugotovljene telesne okvare v višini 50 % zaradi artroze obeh kolkov, višja telesna okvara ne obstaja. Pri tožnici gre za sindrom karpalnega kanala, vendar pa je gibljivost obeh rok praktično v mejah normale. Iz izvida osebnega pregleda pred invalidsko komisijo prve stopnje izhaja, da je gibljivost obeh rok v smislu gibljivosti prstov in zapestij brez posebnosti. Tožnica navaja parastezije z gluhostjo v levi roki. Tudi iz izvidov, ki jih podrobno navaja invalidska komisija druge stopnje, ki pa se v večini primerov nanašajo na obdobje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, novejša sta le izvid z dne 25. 11. 2011 ter EMG izvid z dne 19. 1. 2012 izhaja, da gre pri tožnici za številne težave, ki so povezane z venami, ki tečejo v podkožju. Osteoartritis je generaliziran in zajema hrbtenico, kolke, kolena, stopala ter male sklepe. Ni primerna nobena od kirurških terapij, svetovani so antirevmatiki, zmanjšanje telesne teže ter zdraviliško zdravljenje (izvid z dne 25. 11. 2011). EMG dne 19. 1. 2012 pa pokaže nevrofiziološke znake utesnitve medialnega živca obeh rok zmerne stopnje.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivi in skladni mnenji obeh invalidskih komisij. Tožnica je bila pred invalidsko komisije prve stopnje tudi osebno pregledana. Komisiji sta upoštevali predloženo medicinsko dokumentacijo. Pri podaji mnenj so sodelovali ustrezni specialisti glede na tožničine zdravstvene težave. Tako je v senatu invalidske komisije prve stopnje sodeloval tudi specialist fizikalne medicine, v senatu invalidske komisije druge stopnje pa poleg specialistke medicine dela tudi specialist nevrolog. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožnici ni izkazan dejanski stan, kot je opredeljen v VI. poglavju točka B, ki se nanaša na funkcionalne motnje zgornjih okončin. Pri tožnici gre sicer za znake utesnitve medialnih živcev obeh rok zmerne stopnje in pa za bolečinsko simptomatiko in parastezije, vendar pa je gibljivost obeh rok praktično v mejah normale. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, pa ni mogoče priznati telesne okvare v višjem odstotku, saj za to ni pravne podlage.

S tem, ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na skladni mnenji obeh invalidskih komisij tudi ni prišlo do kršitve določb ZPP. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitev določb postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo, zakaj je zavrnilo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev sprejelo obe mnenji invalidskih komisij, ki sta temeljili na zbrani medicinski dokumentaciji, tožnica pa je bila tudi osebno pregledana. Tožnica se očitno zgolj ni strinjala z negativnim mnenjem obeh invalidskih komisij, pri čemer pa ni predložila nobenega dokaza, niti iz njenih navedb ne izhaja, zakaj naj bi bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Tudi v pritožbi tožnica zgolj navaja, da zdravstvene težave v izvedenskim mnenjih invalidskih komisij niso ustrezno povzete in upoštevane. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da iz sodne prakse, tako pritožbenega kot tudi Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti. Gre za mnenja, ki so jih podali organi pri izvajanju javnih pooblastil. Sodišče pa se je na taka mnenja oprlo, kar pomeni, da ni samo ugotavljalo zdravstvenega stanja. Ker je bilo dejansko stanje že z izvedbo teh dokazov ustrezno razčiščeno, je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.