Jedro

Glede na to, da se tožnik zoper odločbo ZZZS, s katero je bil predlog za podaljšanje bolniškega staleža zavrnjen, ni pritožil, ni mogel pričakovati, da mu bo kasneje za sporno obdobje podaljšan bolniški stalež. Ker na delo kljub temu ni prišel, mu je tožena stranka na podlagi ugotovitve, da je z dela izostal pet dni zapored, utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 1. 2009 ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 7. 2007 in sklenjenim aneksom z dne 29. 9. 2008 ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče bruto mesečne plače in sicer za mesec december 2008, januar 2009 in februar 2009, v skupnem znesku 3.272,11 EUR ter vse nadaljnje mesečne plače do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od njih odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečno neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 18. dne v mesecu za plačo predhodnega meseca, vse do ponovne reintegracije tožnika v delovni proces in mu priznati manjkajočo delovno dobo (1. točka izreka). Odločilo je, da stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške na prvi stopnji in stroške te pritožbe. Sodišču prve stopnje predvsem očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovilo dejansko stanje. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do nekaterih odločilnih dejstev, ki jih je navajal tožnik in ki bistveno vplivajo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, posledično pa je tako pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti. Pritožba najprej opozarja, da se sodišče sploh ni opredelilo do ugovora prekluzije, ki ga je tožnik tekom celotnega postopka večkrat podal, v ponovljenem postopku pa je nanj izrecno opozoril na naroku dne 13. 5. 2010. Tožnik je ves čas opozarjal, da tožena stranka, vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ni nikoli zatrjevala, da naj bi bili dnevi, od 27. 12. do 30. 12. 2008 delovni dnevi. Prav tako tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb, da ti dnevi zanj niso bili delovni. Tožena stranka tožniku odsotnosti, od 27. 12. 2008 do 30. 12. 2008, niti ni očitala tekom postopka izredne odpovedi, niti mu nikoli ni pojasnila, naj bi takrat zanj bili to delovni dnevi. Tekom prvega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je tekel pod opr. št. Pd 76/2009 se je tožena stranka osredotočila izključno na (ne)opravičeno odobren bolniški stalež tožnika od 3. 1. 2009 dalje, vprašanje delovnih dni v decembru 2008 pa ni nikoli izpostavila ali vsaj nakazala, da naj bi tožniku očitala neopravičen izostanek od 27. 12. 2008 do 30. 12. 2008. Tožena stranka tudi na izrecno navedbo tožnika, da se obdobje pet zaporednih delovnih dni lahko nanaša le na teden od 22. 12. 2008 do 26. 12. 2008, ni ničesar odgovorila in tega, do izdaje odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 2. 2010, ni nikoli prerekala. Šele po prejemu odločbe sodišča druge stopnje, ki je na to dejstvo izrecno opozorilo, je tožena stranka nato, v pripravljalnem spisu z dne 3. 5. 2010, skušala sanirati posledice prekluzije in prvič izrecno navedla, da naj bi bili za tožnika delovni dnevi tudi od 27. 12. 2008 do 30. 12. 2008. Šele takrat je tožnik prvič izvedel, da naj bi mu tožena stranka očitala izostanek v tem decembrskem obdobju. Tudi v delovnih sporih obstajajo pravila o prekluziji, kot to izhaja iz 286. člena ZPP in pravila ne morejo izključiti niti stranke niti sodišče. V konkretnem primeru je bistvena tudi okoliščina, da gre za prekluzijo navedb in predlaganih dokazov na strani tožene stranke, ki v delovnopravnem razmerju predstavlja močnejšo stranko in jasno je, da bi tožena stranka morala in mogla računati na relevantnost navedb o tem, da naj bi bili dnevi od 27. 12. 2008 do 30. 12. 2008, za tožnika delovni dnevi in bi se morala zavedati, da dejstva, ki ostanejo do konca prvega naroka za glavno obravnavo, neprerekana štejejo za priznana. Ker izpodbijana sodba o tožnikovih ugovorih prekluzije nima nobenih razlogov je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov glede odločilnih dejstev, na katere je opozoril tožnik v četrti pripravljalni vlogi, in sicer sodišče ni obrazložilo zakaj je štelo, da naj bi tožniku nadurno delo sploh bilo odrejeno. Tožnik je tekom postopka opozoril, da tožena stranka v postopku sploh ni navedla zakonitih razlogov, ki bi opravičevali odreditev nadurnega dela in da ni pojasnila zakaj je štela, da bi naj bilo to nadurno delo sploh zakonito glede na to, da bi morali delavci tožene stranke v decembru 2008 opraviti 56 nadur, kar je bistveno več od maksimalnega števila nadur, ki ga določa zakon. V izpodbijani sodbi sodišče tudi ni pojasnilo, kdo naj bi sploh odredil takšno nadurno delo, čeprav je tožnik to vprašanje izrecno izpostavil. Tožnik je tekom postopka prav tako opozarjal, da mu domnevnega nadurnega dela v času, od 27. 12. 2008 do 30. 12. 2008, nikoli nihče ni odredil in za domnevno spremembo delovnega koledarja za mesec december ni vedel iz povsem opravičenih razlogov. Tožnik je bil namreč vse do 20. 10. 2008 v bolniškem staležu, ves čas pa je razpolagal le z delovnim koledarjem za leto 2008, ki ga je predložil že v tožbi. Sodišče tudi ni upoštevalo, da nobeden izmed, v sodbi naštetih načinov obveščanja delavcev o nadurnem delu (objava v internih časopisih, po internem radiu pri toženi stranki in podobno) ne velja za pravilen in zakonit način obveščanja o odreditvi nadurnega dela in da tožnik, tako objavljenih informacij, ni bil dolžan spremljati. Prav tako je sodišče prve stopnje spregledalo, da so se na kolegiju direktorja izrecno dogovorili, da bodo vsem delavcem, ki bodo delali nadurno delo dali z vročilnico v podpis izjave, da so seznanjeni, da jim se odreja nadurno delo do 170 ur, takšne vročilnice pa tožnik nikoli ni prejel. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je priča Z.K. izpovedal, da tožniku nadurnega dela ni mogel odrediti, ker sploh ni prišel na delo. Ker torej tožena stranka sama navaja, da tožniku nikoli ni odredila nadurnega dela, kot je potrdil tudi priča K., ki je bil tožniku neposredno nadrejen delavec je toliko bolj nerazumljiva izpodbijana odločitev. Tožnik v pritožbi še navaja, da je zaradi zdravstvenih težav, ki jih je imel s komolcem, bil prepričan, da mu bo bolniški stalež podaljšan tudi po 20. 12. 2008, vendar se pri lečečem zdravniku ni oglasil, ker je bil njegov zdravnik odsoten zaradi dopusta. Tožnik pa je bil prepričan, da mu bo bolniški stalež podaljšan tudi za sporno obdobje, od 22. 12. 2008 do 30. 12. 2008, glede na dotedanjo prakso urejanja bolniškega staleža pri toženi stranki. Priča K. je namreč izpovedal, da so tožniku večkrat odobrili bolniško ali dopust za nazaj. Zato je tožnik upravičeno pričakoval, da bo lahko tudi tokrat zadevo uredil na dotlej uveljavljen način. Po vsem navedenem je povsem nelogičen in neverjeten zaključek sodišča, da naj bi bil tožnik popolnoma zdrav in v celoti seznanjen s spremembo delovnega koledarja za mesec december 2008, zato se izkaže izpodbijana odločitev sodišča ne le za zmotno in pomanjkljivo obrazloženo temveč tudi, da je povsem nelogična. Prav tako ni bil izpolnjen pogoj in sicer, da mora biti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen pogoj po 110. členu ZDR, da mora delodajalec navesti, predvsem pa dokazati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Iz izvedenega postopka le pavšalno izhaja, da naj bi bilo ravnanje delavca t.j. tožnika v nasprotju z njegovimi pogodbenimi obveznostmi iz delovnega razmerja po 31. in 32. in prvem odstavku 34. člena ZDR, ker naj ne bi opravljal dela vestno, ker naj ne bi upošteval zahtev in navodil delodajalca in ker je opustil dolžnost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Sodišče je tudi v sodbi povsem pavšalno zapisalo, da je presojalo tudi, ali je podan nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče pa naj bi storilo tudi procesno kršitev s tem, ko je v izpodbijani sodbi navedlo, da se tožnik ni udeležil naroka dne 14. 6. 2010 zaradi obveznosti v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v okviru statusa samostojnega podjetnika, čeprav iz zapisnika o opravljeni obravnavi z dne 14. 6. 2010 izhaja in je zapisano, da je pooblaščenka pojasnila, da se ji tožnik pred narokom ni javil, da bi opravičil svojo odsotnost, da sta se pa, po zadnjem naroku dobila na sestanku, na katerem je tožnik pojasnil določene okoliščine v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti. Sodišče je torej tožnikov izostanek z naroka očitno pojasnilo čisto po svoje in v diametralnem nasprotju s tem, kar je bilo pojasnjeno na samem naroku. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika v pritožbi in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V dokaznem postopku izvedenem pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku dne 21. 1. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ker tožnik pet dni zaporedoma, od 22. 12. 2008 dalje ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral storiti. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Pd 76/2009 z dne 29. 6. 2009 in je zavrnilo zahtevek tožnika, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 1. 2009 in zahtevek tožnika na reintegracijo in reparacijo za obdobje, od 22. 12. 2008 dalje do poziva na delo ter za povrnitev neizplačanih plač v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in povračilo stroškov postopka. Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik in pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem glede 2. točke izreka pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odpravilo pomanjkljivosti v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja in je obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu ter po tako izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita ter je zahtevek tožnika na razveljavitev te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (posledično pa tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek) pravilno zavrnilo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov pa je pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna oziroma odločilna dejstva, tako da se, v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče nanje le sklicuje.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je ugotovila, da tožnik najmanj pet dni zaporedoma, šteto od 22. 12. 2008 dalje ni prišel na delo, o razlogih za to odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (3. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR). Kot je pritožbeno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 934/2009 z dne 9. 2. 2010 zapisalo, je za presojo opravičene odsotnosti iz dela odločilno, da je bil tožnik od 3. 1. 2009 dalje v bolniškem staležu, saj mu je potrdilo o opravičeni odsotnosti izdal osebni zdravnik I.K., dr. med. (četudi je osebni zdravnik potrdilo izdal v nasprotju z določbami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju oziroma je odobril bolniški stalež za nazaj) zato ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik od 3. 1. 2009 dalje neopravičeno odsoten z dela. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotilom pritožbenega sodišča, v ponovljenem dokaznem postopku ugotavljalo ali je tožnik v obdobju, od 21. 12. 2008 do 3. 1. 2009, izostal z dela 5 zaporednih delovnih dni. Tožnik je v postopku zatrjeval, da sta bila v spornem obdobju, le dva dneva delovna in sicer 22. 12. in 23. 12. 2008, v ostalem obdobju pa je imela tožena stranka kolektivni dopust oziroma je šlo za dela proste dni in praznik.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik neopravičeno izostal z dela od 22. 12. 2008 dalje pet delovnih dni, saj je bil tožniku zaključen bolniški stalež 20. 12. 2008 in odločbe imenovanega zdravnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 8. 12. 2008, s katero je bil tožniku priznan bolniški stalež od 1. 12. 2008 do 20. 12. 2008, od 21. 12. 2008 dalje pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik zmožen za delo ter odločbe istega organa z dne 21. 1. 2009, s katero je imenovani zdravnik odločil, da tožniku bolniški stalež po 20. 12. 2008 ni utemeljen, tožnik ni izpodbijal oziroma zoper njih ni vložil pritožbe, zato bi moral tožnik po 20. 12. 2008 nastopiti delo. Tožnik pa, po 20. 12. 2008, tožene stranke ni obvestil o razlogih svoje odsotnosti in kasneje tudi ni predložil opravičila za svojo odsotnost, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik neopravičeno izostal z dela od 22. 12. 2008 do 3. 1. 2009, ko pa mu je osebni zdravnik izdal potrdilo o opravičeni odsotnosti z dela od 3. 1. 2009 do 31. 1. 2009. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik izostal pet zaporednih delovnih dni, saj bi tožnik moral delati dne 22. in 23. 12. 2008, nato pa 27., 28. ter 29. in 30. 12. 2008, kot je to prepričljivo izpovedal Z.K., rudarski poslovodja, ki je bil nadrejeni delavec tožnika. Navedeno sta potrdili tudi priči A.V. in N.F..

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, ko uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za takšno kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do vseh navedb tožnika. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Do vseh navedb se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do ugovora prekluzije, ki ga je tožnik tekom celotnega postopka večkrat podal in da se je sodišče oprlo na dokaze, ki so bili predloženi prepozno. Pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, vendar je pritožbena trditev tožnika neutemeljena, saj je tožena stranka že v prvem pripravljalnem spisu z dne 23. 4. 2009, ki ga je predložila sodišču na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 4. 2009 zatrjevala, da je tožnik neopravičeno izostal z dela pet dni zaporedoma vse od 22. 12. 2008 dalje in da je delovna obveznost tožnika razvidna iz priloženih veljavnih delovnih koledarjev za leto 2008, delovnega koledarja za mesec december 2008, delovnega koledarja za leto 2009 in iz obrazložitve delovnega koledarja za obdobje od 22. 12. 2008 do 21. 12. 2008. Vlogi je tudi priložila kot dokaz delovni koledar za leto 2008 (priloga B45), delovni koledar za mesec december 2008 (priloga B46), delovni koledar za leto 2009 (priloga B47) in obrazložitev delovnega koledarja za obdobje od 22. 12. 2008 do 21. 1. 2009 (priloga B49). Glede na to, da je tožena stranka vse dokaze (priloga od B45 do B49), ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev predložila do prvega naroka za glavno obravnavo, enako velja tudi za navedbe o odločilnih dejstvih, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni obrazložilo zakaj je štelo, da naj bi bilo tožniku nadurno delo sploh odrejeno in da je bilo nadurno delo odrejeno zakonito. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku ni očitala, da je storil kršitev s tem, ker ni opravil nadurnega dela, zato sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, kako je tožena stranka tožniku nadurno delo odredila in ali je bilo tožniku nadurno delo odrejeno zakonito.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje za svoj zaključek, da je tožnik vedel, da bi moral po 20. 12. 2008 dalje priti na delo, ni imelo dejanske podlage v izvedenih dokazih in da te svoje odločitve sodišče ni z ničemer obrazložilo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bil tožniku, na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, bolniški stalež zaključen z 20. 12. 2008 in da tožnik ni dokazal, da bi navedeno odločbo izpodbijal oziroma se zoper njo pritožil, zato bi tožnik moral po 20. 12. 2008 nastopiti delo. Glede na to, da se tožnik zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni pritožil, tudi ni mogel pričakovati, da bi mu kasneje, iz tega naslova, bil odobren bolniški stalež in se zato tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je pričakoval podaljšanje bolniškega staleža tudi za obdobje od 22. 12. 2008 do 30. 12. 2008. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni ugotovilo in obrazložilo obstoja vseh zakonsko določenih pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo ali je podan nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 111. člena ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Prav tako pa je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 1. 2009 zapisala, da je ravnanje delavca v nasprotju z njegovimi pogodbenimi obveznostmi iz delovnega razmerja, po 31. in 32. ter prvim odstavkom 34. člena ZDR, ker ne opravlja vestno dela, ne upošteva delodajalčevih zahtev in navodil in je opustil dolžnost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in je s svojim ravnanjem delavec nedvomno pokazal, da ne želi več opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in ker gre za tako hude kršitve, ob upoštevanju vseh okoliščin, nadaljevanje delovnega razmerja ni možno do izteka odpovednega roka, ker delodajalec delavcu nikakor ne more več zaupati.

Preostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik ni uspel s pritožbo zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).