Jedro

Ureditev ZJSRS-C, ki delavcem v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi začetka stečaja ali prisilne poravnave daje pravico do odpravnine, ne nasprotuje Ustavi RS ali mednarodnim pogodbam.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in v izpodbijanem delu (2. in 3. točka) sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača prvotožeči stranki B. T. 660.629,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2001 do plačila, v 8 dneh ter da tožena stranka plača drugotožeči stranki Jamstvenemu in preživninskemu skladu RS 97.499,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

24.12.2001 do plačila, v 8 dneh. S sklepom je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek prvotožeče stranke do tožene stranke v znesku 97.499,00 SIT, nato naložilo toženi stranki, da prvotožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 82.350,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2002 do plačila, v 8 dneh, sklenilo pa je tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep, smiselno pa ne tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sklepa, se pritožuje tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe (pravilno: spremembo sodbe), tako, da v celoti zavrne zahtevek tožnice in ji naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke, podrejeno pa razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje iz nerazumljivih razlogov, v zvezi s predlogom za prekinitev postopka in odločitve Ustavnega sodišča RS o pobudi za oceno ustavnosti in zakonitosti 19. čl. Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJPSRS, Ur.l. RS št. 25/97-119/2002), postavilo na stališče, da odločitev o pobudi za ta spor ne pomeni rešitve predhodnega vprašanja, zato ni razlogov za prekinitev postopka. Tožena stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS opr.št. U-I-17/94, z dne 13.10.1994, v zvezi z odločitvijo o neskladnosti 51. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93), saj naj bi iz obrazložitve te odločbe izhajalo, da vsaka dodatna obremenitev družbe, ki kot eno od metod finančne reorganizacije predvideva zmanjšanje števila zaposlenih, predstavlja odmike od cilja nacionalne ekonomije, ki je v tem, da se družba ohrani.

Zakonodajalec ni uredil pravice do dodatnega varstva v ZPPSL očitno iz razloga, naj se glede na namen zakona vanj ne vnaša neposredno socialnih instrumentov, pravice za delavce, ki bodo z izvajanjem ZPPSL izgubili delo, pa naj se zagotovijo s posebnim zakonom in iz posebnih finančnih virov. Po mnenju tožene stranke novela zakona o ZJPSRS ne sledi duhu noveliranega 51. čl. ZPPSL in finančno nevzdržno obremenjuje delodajalca, ki se nahaja v postopku prisilne poravnave, s čimer je izničen temeljni cilj prisilne poravnave, to je finančna razbremenitev delodajalca. Sodišče bi ob smiselni uporabi 156. čl. Ustave RS lahko brez kakršnekoli škode za tožnika prekinilo postopek in počakalo na odločitev Ustavnega sodišča. Sodišče se je tudi iz nerazumljivih razlogov postavilo na stališče, da ne gre za rešitev predhodnega vprašanja. Ravnanje sodišča, ki ni prekinilo postopka, lahko tožencu glede na 44. čl. Zakona o Ustavnem sodišču (ZUS, Ur.l. RS št. 15/94) povzroči hudo gospodarsko škodo.

V odgovoru na pritožbo drugotožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov, niti razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002). V celoti se tudi strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, zaradi česar jih ne ponavlja, temveč se nanje le sklicuje, v zvezi s pritožbo pa še dodaja: Pritožbeno zavzemanje za to, da naj bi bila določba 19. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o jamstvenem skladu RS (ZJSRS-C, Ur.l. RS št. 53/99) neustavna, glede na obrazložitev Ustavnega sodišča v odločbi U-I-17/94, z dne

13.10.1994, ni utemeljeno. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ureditev pravice do odpravnine v breme delodajalca, poleg pravice do odpravnine v razmerju delavca do Jamstvenega in preživninskega sklada RS, ne predstavlja ureditve, ki bi nasprotovala Ustavi RS ali mednarodnim pogodbam.

Zakonodajalcu, ki je z ZJSRS-C uvedel tudi pravico do odpravnine delavca v razmerju do delodajalca, v višini in pod pogoji, kot pripada delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi nujnih operativnih razlogov (ta pravica pa pripada delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca - torej v primeru začetka stečajnega postopka in potrditve prisilne poravnave z načrtom finančne reorganizacije), lahko očitamo le nesistematičnost, saj ureditev te pravice ne spada povsem v ZJPSRS, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je pravica delavca, ki mu preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka ali v posledici pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilni poravnave, neustavna ali nezakonita, oz. da se le zaradi nesistemske umestitve te pravice v ZJPSRS lahko zastavlja dvom o njeni ustavnosti.

Takšno stališče ne zahteva niti obširnejše obrazložitve, predstavlja pa tudi odraz enotne sodne prakse sodišč vseh treh stopenj. Pritožbeno sodišče zato opozarja le na to, da je bila pravica v 19. čl. ZJSRS-C določena do uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih, vendar pa tudi novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru potrjene prisilne poravnave, priznava pravico do odpravnine (107. čl. v povezavi s 109. čl. ZDR).

Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavzelo stališče, da določbe 19. čl. ZJSRS-C ni mogoče šteti za protiustavno, zaradi česar ni bilo dolžno postopati po 156. čl. Ustave RS in prekiniti postopka do odločitve Ustavnega sodišča o pobudi za oceno in ustavnosti navedene določbe ZJSRS-C s strani Bombažne predilnice in tkalnice Tržič, d.d..

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v tem primeru ne gre za rešitev predhodnega vprašanja, v smislu 13. čl. ZPP.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (celotni sodbi in sklepu sodišča v 2. in 3. točki izreka) potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).